petek, september 25, 2015

Dragi Si.mobil ...

nisem jaz, ti si kriv.

Ne spomnim se več točno, kdaj sva začela, ampak mora biti že desetletje. Toliko, da sem se nate že navadila. V resnici nama nikoli zares ni šlo. Nisva bila na isti valovni. Kadar sem bila doma, nikoli nisem imela signala. Včasih sem ga za silo lovila na balkonu, tako da sem v telefonski pogovor nehote vključila še pol vasi. Drugod v hiši ali vasi ga ni bilo. »Mogoče je tako bolje, da lažje užijem to podeželsko svobodo,« sem se tolažila. A včasih mi do pogovora nisi pustil niti v civilizaciji. Včasih se je omrežje sesulo zaradi preveč uporabnikov hkrati. Večkrat sem ti očitala, da gre orto preveč denarja v marketing, premalo pa v infrastrukturo in kakovost storitev. Če ni tega, marketinški make-up ne pomaga. Dragi Si.mobil, morda ti še nihče ni povedal, a puder je začel odpadati in razkrivati nepravilnosti …

Seveda se spomnim tudi lepih stvari. Polnočnih maratonskih pogovorov, ki pospešijo utrip srca. Navihanih SMS-ov, s heštegi in brez njih. Zabavnih fotk, ki rišejo spomine. Neumorno preigravanje Angry Birds. Druženje med dolgočasnimi predavanji ali med tem, ko sem čakala, da me pokličejo k zdravniku, zobozdravniku, prinesejo kavo, tortico, kosilo. Druženje tudi takrat, ko sem se zavlekla v kot na kakšni družabni prireditvi, kjer nisem poznala žive duše, in se pretvarjala, da sem blazno zasedena, iskana in moram nujno nekaj rešiti. Hvala za imenitno opravljeno stransko vlogo. ;)

V najino razmerje sem veliko vložila. Truda, časa, predvsem denarja. Če preračunam, da sem v 10 letih v povprečju na mesec plačala 20 €, se 4-krat považnala z novim mobilnim aparatom, vsako poletje na Hrvaškem v nepremišljenem slogu »boli te k…, saj si na morju« zapravila vsaj dodatnih 50 € za astronomske cene kratkih klicev in SMS-ov, kdaj pa kdaj presegla mesečni zakup podatkov ali pa (ti, porednica) menjala paket, potem me računica privede do 5.000 €. Toliko ti jih priznam, vem, da je v resnici znesek še višji. Precej visoka cena za precej medlo razmerje.

Do konca je škripnilo pred dnevi, ko sem se poslovila od svojega Nexusa 5. Pred kratkim sem namreč v tvojo oskrbo izročila najinega zadnjega potomca, že dolgo časa je imel težave z mikrofonom, baterijo, občasno se je ugasnil … S servisa je prišel pred dvema dnevoma, s sporočilom, da garancija zanj ne velja, ker se vidi, da mu je že nekdo pregledoval drobovje. Tega ne zanikam, dragi Si.mobil, in povsem razumem sklep. Poklapano sem prevzela mobilnega malčka in ga želela prižgati ter klavrno ugotovila, da je v slabšem stanju, kot je bil. Namesto običajnega zaslona je samo še slika šumeče sivine iz časov analognega signala na katodnih televizorjih. Zasnežen zaslon je povzročil snežno nevihto v glavi. Tvoje uslužbenke so dvignile roke in razložile, da je za vse odgovoren servis. Na servisu pa so rekli, da ne prevzemajo odgovornosti za to in da gre za mojo krivdo. Začaran krog.

Dragi Si.mobil, ne razumem tega, da sem na servis poslala delujoč telefon s težavami, prejela pa nedelujoč telefon, pri čemer nihče izmed vpletenih v postopku ne nosi odgovornosti. S prstom pa kažeš name. Sprašujem se, kaj je narobe s tem svetom? Zakaj nihče več ne prevzema odgovornosti za svoja dejanja?!

Ni mi všeč ta nemoč, ki jo občutim – najino partnerstvo namreč ni vzajemen odnos (jaz tebi denar, ti meni kakovostno storitev), pač pa čisto preprosto izkoriščevanje.

In sedaj javno oznanjam, da končujem to najino razmerje na način, kot se končajo vsa novodobna razmerja: izplačala te bom in se ločila. Ter šla iskat srečo (ali vsaj signal) k drugemu.