Imeli smo se fajn, nadihali smo se svežega, s cigaretnim dimom (NZ is my solution) oplemenitenega zraka v dvorani, 15x sem najbrž fotografije "6. razred devetletke darkerce wannabe" pred seboj ozaljašala s svojo pojavo, ker je dekle po trikratnem fotkanju nastopajočih v objektiv želela tudi trikratno ujeti še svoja doživljanja na koncertu.
Po pešačenju v neznano, šele po 20 minutah smo se namreč vprašali, kam zares gremo, je padla odločitev, da gremo domov; neuspel poskus, kako priklicati taksi, je pripadnice nežnejšega spola nagradil s podukom, ki ga je dal sam navigator Jan: "Babe, a si loh eno cifro zapomn'te!!" (Po vtipkanju neke številke, ki smo mu jo posredovale, mu je namreč žametni glas dejal, da telefonski aparat še ni zaseden.)
Kakorkoli, bolj ali manj smo kljub temu srečno prispeli v začasno domovanje in kot angelčki zaspali ... v ušesih pa je še zjutraj odmevalo Rola, rola se mi zdej ...
p.s. Mojce Mojce pa ni blo :(
1 komentar:
jep, lovro je pa bil :) ti si povsod neki priviligiran ;)
Objavite komentar