bi skoraj postala nosilka prestižnega naziva delavka meseca ... če bi obstajal. Namreč, poleg, že omenjenega, fitnesiranja s praški, power geli, mehčalci in destiliranimi vodami obvladam še vso sekcijo dvo- in troslojnega, odišavljenega ali ne, toaletnega papirja, oprezam za šestimi končnicami, zalagam pet promotork, nudim strokovno vodenje (to pa, ja!) in nasploh z vsem švic izgledom delujem, kot da bi sodelovala kakšnem maratonu.
Včeraj bi tudi skoraj postala del zgodovine, ko me je pri hitrosti 100 kilometrov na uro na spolzkem vozišču izsilil golf, prihajajoč s stranske ceste; tri sekunde, ko sem bila dejansko prilepljena na njegov zadek in že v pripravljenosti, da z vso silo treščim vanj, ker se mrcina enostavno ni zaustavila, so trajale celo večnost. Cela večnost, ki bi skoraj vodila v drugo večnost, je polzela skozi moje telo in se stekala v slapove številnih begajočih misli. Kljub temu, da se je on pospešeno vedno bolj odmikal, sem še vedno ostajala le mišjo ped za njim. V glavi je že odzvanjalo buuuuum in telo je že čutilo buuuum in torba, ki bi s sedeža zletela naprej in pristala na predpražniku na tleh, je bila pripravljena na buuuuum in nazadnje bi ta buuuum izpod pritiska odrešil desno nogo, ki se je upirala v zavoro. Naposled se avtomobil zaustavi in prestavi na nasprotnikov pas. Vendar še ustrezno daleč, da tista desna noga še lahko pritisne na plin in spelje. Nato je prišlo vse ostalo. Telo se je dejansko zvijalo v neusahljivih krčih ihtenja. Ja, navkljub vsem kaskaderskim izkušnjam doslej, mislim, da še nisem doživela takega šoka kot včeraj.
2 komentarja:
Ker je bla prazna cesta in se mi je mudil domov, ampak u bistvu pa predvsem zato vozm 100 na uro, ker sem neumna in ker me še očitno ni niti takrt bližnje srečanje s steno ipd dovolj izučilo.
mojčk ... desi se i najboljima... važno je, da si cela . Naslednjič divjaj cca. 60 km/h. Pa pa
Objavite komentar