ponedeljek, oktober 31, 2005

Študentje preglasni za državo?

Zato nas hočejo tudi ukiniti. Temni oblaki se zgrinjajo nad študentsko srenjo. V svojih črnih načrtih sta Vladni odbor za reforme ter Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve predlagala ukinitev študentskih bonov, ustavitev gradnje študentskih domov, ukinitev obštudijskih dejavnosti, odpravo subvencioniranih prevozov, ukinitev subvencioniranega bivanja, ukinitev študentskega dela ter najbolj zaskrbljujočo med vsemi - uvedbo šolnin. 11. oktobra je Študentska organizacija Slovenije na sestanku s predsednikom vlade Janezom Janšo, vodjo vladnih reformistov Jožetom P. Damijanom in ministrom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo dr. Juretom Zupanom izrazila svojo zaskrbljenost nad predvidenimi spremembami, ki vodijo v elitizacijo visokega šolstva, z ukinjanjem študentskega dela pa velik vprašaj zavisi tudi nad socialnimi transferji študentov. Med zelo splošnimi in nerazdelanimi reformami, ki jih podaja država, je največ nasprotovanja med študenti požela uvedba šolnin in trgovinizacija visokega šolstva, kar se bo bržkone zrcalilo tudi v kakovosti in dostopnosti visokega šolstva. Nadalje pa, predlog reform ukinja doslej praktično edini socialni korektiv, ki večini študentov omogoča pokrivanje večjih stroškov študiranja – študentsko delo. Obenem so s tem ogroženi tudi sistem organiziranja študentov v Sloveniji, projekt prenove in izgradnje študentskih bivalnih zmogljivosti, tehnološka opremljenost univerz, subvencioniranje študentske prehrane, subvencioniranje bivanja ter subvencioniranje prevozov.

S strani predlagateljev je predvsem razvidno pomanjkanje razumevanja vloge visokega šolstva, smešno pa tudi – nepoznavanje visokošolskega sistema. Tako so kot eno izmed reform navedli nostrifikacijo diplom, ki pa je bila odpravljena že januarja letos. Med bolj premišljene sklepe sodi tudi predlog treh med seboj nasprotujočih si oblik financiranja visokega šolstva: integralno financiranje, vavčerji ter šolnine.

Ob dnevu reformacije so predstavniki Študentske organizacije Slovenije pred poslopjem državnega zbora pribili 95 tez za reformo (tako, kot je to pred 488 leti storil Martin Luter), s katerimi želijo na simbolen način opozoriti vladne reformiste, "da bodo s svojimi predlogi reform povzročili nepopravljive posledice za kakovost in dostopnost visokega šolstva v Sloveniji".

nedelja, oktober 30, 2005

Čip kofe



















Gorenjska varianta kofetkanja

Big Foot Mama

Odličen koncert, ki mi je pomagal odkriti eno (in edino) že dolgo pozabljeno pozitivno lastnost "biti velik 179 cm" - imeti dober razgled, kljub temu da nisi v prvi vrsti ;)




















Imeli smo se fajn, nadihali smo se svežega, s cigaretnim dimom (NZ is my solution) oplemenitenega zraka v dvorani, 15x sem najbrž fotografije "6. razred devetletke darkerce wannabe" pred seboj ozaljašala s svojo pojavo, ker je dekle po trikratnem fotkanju nastopajočih v objektiv želela tudi trikratno ujeti še svoja doživljanja na koncertu.

Po pešačenju v neznano, šele po 20 minutah smo se namreč vprašali, kam zares gremo, je padla odločitev, da gremo domov; neuspel poskus, kako priklicati taksi, je pripadnice nežnejšega spola nagradil s podukom, ki ga je dal sam navigator Jan: "Babe, a si loh eno cifro zapomn'te!!" (Po vtipkanju neke številke, ki smo mu jo posredovale, mu je namreč žametni glas dejal, da telefonski aparat še ni zaseden.)

Kakorkoli, bolj ali manj smo kljub temu srečno prispeli v začasno domovanje in kot angelčki zaspali ... v ušesih pa je še zjutraj odmevalo Rola, rola se mi zdej ...

p.s. Mojce Mojce pa ni blo :(

Zimski čas

Najbolje zapravljena in zbluzena ura, za katero se mi ni treba opravičevati. Namesto 3:00 je ura spet 2:00!

p.s. Ta post je napisan kasneje kot zgornji.

četrtek, oktober 27, 2005

Cats & Dogs

Nisem si mogla kaj, da ne bi postnila družinske idile:




V številkah

- še vedno pod vplivom prejšnega posta -
A ni čudno, da se mi poleg petkov, sobot, nedelj, ponedeljkov, torkov in sred ob četrtkih vedno kaj posebnega dogaja?

Danes:
- sem vstala 1 uro prezgodaj, misleč, da sem spet zaspala (za pojasnilo glej prejšnji četrtek), na poti pa ob zvonjenju budilke na telefonu ugotovila, da naj bi se takrat šele zbudila
- posledično iz prve točke popila 1 kapučino, pa bolje, da ga ne bi
- 4x na hitro zavrla avto, ker se je zelena luč brez utripanja preklopila v rumeno
- sem 7x poslušala Blindspott - Mind Dependancy
- sem med 10. in 12. uro prejela 11 sporočil
- si v knjižnici izposodila 12 knjig in 1 interaktivni CD o učenju francoščine, za katerega bom čez 3 tedne plačala precej zamudnine
- sem popila 0,015 hektolitrov vode
- je predavatelj psihologije 34x izrekel besedo "seksualno" v različnih kontekstih (tudi najbolj bizarnih), najbrž z namenom, da bi pritegnil našo pozornost
- sem naredila 157 kilometrov, ker je prevrnjeni tovornjak zaprl cesto, edina alternativa pa vodi skozi Kamnik

Svet je bolj zanimiv skozi številke.

torek, oktober 25, 2005

Okroglo

Pravkar berete 50. post, stran pa je danes obiskal 1000. obiskovalec ;)

Obisk se je beležil od 12. avgusta dalje
Obiskovalec, ki bo dosegel magično številko 2000, dobi nagrado ;)
Sej ne.

nedelja, oktober 23, 2005

Če punce začne razganjat, ...

če folikel začne pokat, če je preveč časa za neumnosti (pa tudi če ga ni), se začno dogajati čudne stvari: (ne)uglašeno petje, na hitro vkup sestavljeno s štirimi alti sopranwannabe, v avtu na Whitney Houston in priznanje, da ga (?) bomo večno ljubile, mekdonalds karamela sladoled opolnoči na Šmarjetni nad (Kranj) in pod (zvezde) tisočerimi lučkami, skorajšna samopovabitev na ohcet, tour de Globus za upravičenje statusa klenih Kranjčank, seks na eks (?!) ter lutavo vozarjenje po perifernih območjih Gorenjske.

Dogaja.

četrtek, oktober 20, 2005

Murphy in da haus

Ker je bilo dogajanje celega tedna sila dolgočasno in predvsem zelo navadno, je bil danes že skrajni čas, da se zgodi nekaj "nenavadnega". In se je.

Budilka spet ni zvonila ali pa sem jo podzavestno (spet) izklopila, zato sem se namesto ob 8.00, z maminim prispevkom - vikom in krikom, zbudila ob 8.41. Naj omenim le to, da bi ob 8.30 Taxi Mojca moral pobrati že prvo stranko na poti v Ljubljano.

Dogajanje v naslednjih 7 minutah: 2 minuti umivanja zob, 3 minute oblačenja najbližjih kosov garderobe (jep, ni bilo pomerjanja stilnega ujemanja - sram me bodi!) še vedno v REM fazi, 1 minuta za pisanje mesiča vsem cenjenim strankam, da bom zamudila in 1 minuta za torbico, skobacanje v avto, zapenjanje varnostnega pasu in vžig motorja. In grem.

Le z zamudo 21 minut prispem do prve klientke, hitro skoči v avto in drvimo naprej. Od 8.51 do 9.07 se odvija divja vožnja do Kranja z obvezno opremo čelade. Drugi cilj je kljub vsem traktoristom, tovornjakom, avtobusom, kolesarjem in pešcem, ki imajo očitno nek pakt z Murphyjem, dosežen v 16 minutah, povprečen smrtnik jih sicer porabi 25.

Ampak sploh nisem živčna, niti zoprna in nejevoljna. Vse skupaj se mi zdi prav zabavno! Pričakujem, da mi bo v kratkem na mobitelu crknila baterija ali zmanjkalo denarja. Crkne baterija kakopak.

S še dvema soakterkama se Tour de Ljubljana preusmeri na tretjo postajo, kjer čakata še dve udeleženki bitke za Veliko nagrado. In spet gasa (do Krasa).

V časovni stiski se odločim, da bi šle po bližnjici - naj ponovim, moja malenkost nima orientacije, poleg tega pa se po načrtovani poti še nikoli nisem peljala. Pričakujem, da bo Murphy udaril znova.

Ampak ne. V manj kot 20 minutah se znajdemo na Dunajski. Kakšen uspeh! Okej, potem bodo pa vse rdeče na semaforju. Ampak ne! Smo jo imele le pol križišč ;)

Odisejade še ni konec, predvidevam, da se bo zataknilo vsaj pri parkiriščih. Ampak ... prvo parkirišče je bilo resda neuspešno, na drugem pa se nam je že nasmehnila sreča in po vzvratnem parkiranju v mišjo luknjo ugotovim, da tako lepo pa že dolgo nisem parkirala. ;) Po uspeli akciji se ravno dodobra zbudim.

Za nameček, ravno ko se odpravljamo proti ljubemu vseučilišču in eno sopotnico oddam na avtobusni postaji, ker se odpravlja v drug del Ljubljane - se ravno v tistem trenutku pripelje njen avtobus. Skoraj ne bi mogel biti boljši timing.

Ker je bila stvar že res nenavadna, je Murphy poskrbel vsaj za dež (me pa brez dežnika, jasno!). Točno ob uri se znajdemo v predavalnici, že ob prvem pogledu na njeno vsebino soočene z dejstvom, da ne bomo dobile sedišč. Pa smo se spet uštele ...

Koloniziramo zavidanja vredne sedeže (edine 4 in a row) - zakaj zavidanja? Ker so dovolj blizu za sledenje predavanje in dovolj daleč za skriti pred pridigarskim pogledom predavatelja.

Murphy pa je očitno izgubil upanje nad mano - preostanek dneva je spet minil brez zapletov in sila "navadno". Eh ... :)

torek, oktober 18, 2005

Slovnica pa taka

Eno izmed navodil za izdelavo pisnih nalog, ki smo jih prejeli na faksu:

Jezik mora biti znanstven (vrednostno nevtralen itd.), besedilo slovnično pravilno (če vaš materin jezik ni Slovenščina - tuji študenti - to označite na naslovnici).

Pa bo asistent s tako slovnično podkovanostjo res znal presoditi, če je moje besedilo slovnično pravilno?

petek, oktober 14, 2005

Brez besed

Ostala sem brez besed. Pravzaprav brez glasu.

Polotil se me je namreč prehlad in po včerajšni nadgradnji bolečega grla, torej odpovedi glasu se je danes stanje stopnjevalo še z glavobolom. Da ne omenjam, da mi teče (karkoli že) iz nosu in oči.

Mogoče imam pa ptičjo gripo, navsezadnje sem, kot je večkrat v srednji šoli ljubkovalno (ali pač tudi ne) dejal profesor geografije, kura ... :)

četrtek, oktober 13, 2005

Nju luk

Kaj se zgodi, če ima Mojca preveč časa ... tole!

Nov imiđ bloga je sicer še v beta verziji, torej pričakujte še popravke in dodelave (:
Pripombe in predlogi pa seveda dobrodošli!

sreda, oktober 12, 2005

I just don't know what to do with myself

... še ena iz vrste Mojčinih zgodb, ki jih piše življenje ...

Kaj početi med ogledom filma, ki traja 2 uri, 12 minut in 47 sekund, v majhni, brezzračni, klavstrofobični predavalnici, zvok pa je tako slab in nerazločen, da niti tisti (piflarčki) v prvi vrsti, ki sedijo zraven zvočnikov, nimajo niti najmanjše ideje, kaj je rdeča nit dogajanja? Pravzaprav so se tisti v prvi vrsti znašli po naključju, ker so na prizorišče videoprojekcije prišli z akademsko točnostjo, obenem pa slovenskemu pregovoru postavili novo dimenzijo: Kdor zadnji pride, prej melje. :)

Ker je film brez podnapisov, se prvih 5 minut trudiš ujeti šume iz oddaljenih (hi-tech) računalniških zvočnikov, vendar ker je tovrstno početje preveč naporno in ker se že po uvodnih besedah izgubiš, precej hitro opustiš dobronamerni cilj in začneš z novo misijo: kako se čim udobneje namestiti na tog, lesen in trd stol. Ko noge daš sosedu za vrat in se ta začne pritoževati nad sumljivim vonjem, ki prihaja iz okolice tvojih nog, zaprepadeno ugotoviš, da je tudi slednja akcija brez Toma Cruisa postala misija nemogoče.

Z nogami v lastno napoto torej sediš in zreš v platno pred sabo in se trudiš dveurno ždenje narediti čim bolj zabavno. Z nemim filmom si tako skušaš predstavljati, o čem resnično teče beseda v filmu, a se pozornost bolj kot na to preusmeri na opazovanje vedenja igralcev. Z levo sosedo družno ugotoviva, da ima Robert Redford določene poteze Brad Pitta in da v vlogi kroničnega kadilca (kadilca z verigo) briljira Dustin Hoffman.

Nak. Spet izguba zanimanja. V veliko olajšanje mi je, da se približno tako kot jaz, počuti cela predavalnica - opazovanje sotrpinov je namreč naslednja zabavna igrica, ki se nato prelevi v seznanjanje z notranjo opremljenostjo prostora.

Od behavioristične psihologije do arhitekture - še vedno ostane ura in pol. Pravzaprav nas šele takrat zajame bridko spoznanje, da smo šele na tretjini filma! Nove misli: kako pobegniti? Vsaj za 10 min! Odmev klicev, ki jih posreduje narava, ujame nekaj sotrpinov v našem mučilišču: ljudje se menjavajo kot na železniški postaji ter odhajajo v edino pribežališče - wc. Sistem brez tehničnih motenj deluje kako uro.

Nato pa DOVOLJ! :) Predavateljica naznani predlog: ali pogledamo do konca ali gremo domov? Brez oklevanja v en glas: DOMOV!

In pobrali smo šila in kopita in tekli, kolikor so nas nesle noge, čez drn in strn in ... živeli srečno do naslednjega predavanja. ;)


p.s. Film je kul, si ga bom ogledala doma - z zvočno spremljavo!

nedelja, oktober 09, 2005

... zZzZzZ ...

Če bi me v teh dneh kdaj pocukali za rokav, zvedavo uprli oči vame in me vprašali, kaj je prav v tistem trenutku, ko bi zrla v vas, moja največja želja, bi vam v odgovor odvrnila: spanje. In če bi me vprašali, kaj bi bila rada, ko bom velika (sicer popolnoma neprava formulacija beseda velika - nekateri bodo že vedeli zakaj), bi vam dejala: poskusni zajček za ležišča - preizkušala bi in ocenjevala udobnost ležišč.

In po tednu, ko sem ves počitek pridobivala s tistimi uricami, skoraj nevrednimi omembe, spanja ponoči, sem si danes izdatno napolnila baterije. Pravzaprav sem se zbudila "že" po 10 urah, ampak - ker že tako dolgo nisem spala 10 ur v kosu - sem te proslavila še z dodatnimi tremi urami. Spanje je najboljša stvar na svetu!!! Saj se menjavajo prioritete, ampak ...

Ker sem pol dneva prespala, sem tako izgubila možnost, bolje rečeno je slednje le opravičilo, da bi napravila kaj koristnega, zato sem se v spremstvu še dveh (bluzačev) odpravila v šoping. V bistvu se bolj navdušujem nad idejo šopinga kot pa nad samim dejanjem šopinga, ker se kaj hitro naveličam čakanja pred garderobami pa čakanja na blagajni pa pomerjanja ... Navdušenje se zopet povrne šele, ko imam kos garderobe že varno zapakiran v vrečki, ta pa se z ročajem oprijema moje roke (ali ravno obratno?).

Se dodobra naspala in zapravila par cankarjev: je človek sploh lahko bolj zadovoljen?;)

sreda, oktober 05, 2005

Blah

Utrujena, tečna, zoprna, premočena, nečimrna, jezna, naveličana.

Zaspana.

Parkiriščne travme

S parkiriščno problematiko se srečujem pravzaprav že od tistih daljnih časov, ko sem opravila vozniški izpit - enoletna kariera bojevanja z bočnim parkiranjem, vzvratnim, diagonalnim, "na nos" in kakršnim koli drugim naštetim podobnim pa je danes prav zagotovo dosegla vrhunec.

Ne maram Ljubljane, ker ob moji misorientaciji zagotovo zgrešim kakšen odcep, vsako primerno parkirišče in pristanem na kakšnem kot žafran dragem parkirnem prostoru - kar me naj v osnovi sicer ne bi smelo motiti, glede na to, da pripadam družini stiških veleposestnikov ;).

Ampak gorenjska nagnenja se zajedajo globoko pod plasti podzavesti in danes, ko sem imela po 3,5-urnem spanju prebitek energije, sem prostor za svoj ferrari iskala na malo bolj odročnem kraju in predvsem - cenejšem. In voila! Kljub zmedenosti sem še pred svitom uspela najti prijetno zastonj zatočišče za jeklenega konjička. Občutek zmagoslavja me je spremljal vse do prihoda nazaj.

Situacija: levo od mene avtomobil, OK, desno od mene avtomobil, OK, za mano avtomobil, bi bilo OK, če ne bi bil od zadka mojega prevoznega sredsta oddaljen le kak meter! In sedaj misija (nemogoče): kako spraviti svoj batmobil ven?!

Štirje možni scenariji:

  • Wussee: zjokati se in s krokodiljimi solzami olajšati bolečino, ampak situacije niti približno spremeniti (razen v primeru, da je vaš jok tako neustavljiv, da se nivo vode dvigne in avto zaplava na njej, potem tistega zadaj potisnete vstran in svojega spravite na varno pozicijo ter čakate, da sonce osuši teren)
  • Waitin': čakanje (v nedogled), da se eden izmed treh akterjev "skobaca" ven in naredi prostor, prvega (ne/srečneža) izmed njih pa poslati v tri pisane marjetice, možne tudi variacije podobnih destinacij, vse po trenutnem navdihu
  • Anger Management: gas do konca, pustiti svojo štempiljko na soakterjih, s pripisom V spomin (žal neizvedljivo, če vam je kaj tudi do svojega avtomobila)
  • Austin Powers: na minimalnem prostoru narediti maksimalno! Polžje lezenje naprej in nazaj, naprej in nazaj, naprej in nazaj, naprej in nazaj, in oh ... sem že rekla, da naprej in nazaj?

In ker kdaj vzklije v meni tudi kanček razsodnosti, sem izbrala zadnjo varianto in ob tem, poleg izpadlih las, izgubila še živce. Ter pet minut manj kot pol ure (25 minut) mojega dragocenega časa.

NAUK: Rabimo več zastonj parkirnih mest ali ne zaparkirajte me več, ker se bom sicer poslužila tretjega scenarija.

torek, oktober 04, 2005

Brucka

No, ni bilo nič kaj pretresljivega - razen računa za parkirnino, na katerem je pisalo 700 SIT, avto pa je nepremično na "njihovi" - jih nočem poimenovati - lastnini stal 3 ure in pol. Bojda bi morala koristiti že študentske ugodnosti in za cel dan odšteti "le" 300 sit. No, jutri/danes se spet podajam v tisti zverinjak tja dol (v Ljubljano), bomo videli, kako bo danes ...

Prve tri urice so bile pa kar prijetne, razen knjižničarjev, ki so ves čas opozarjali, česa vse se v knjižnici se ne sme, kaj lahko (je bolj malo takih stvari), kako se uporablja sistem Cobiss/Opac in precej nezanimivo zabavali prostrano množico v predavalnici 1. Navdušenje nad nagovorom je bilo od marsikoga ovenčano z zehanjem - myself included. ;)

No, čez 6 ur moram vstati, tako da ... lahko noč! ;)

[danes na play-u New Radicals - You get what you give, link pa ni dodan, ker se ga mi enostavno ne da dodati :)]

nedelja, oktober 02, 2005

Prvošolčkov dan

Po treh mesecih vegetiranja me jutri čaka nov hram učenosti - v bistvu se počutim tako nekako kot pred vstopom na gimnazijo, samo da sem tokrat veliko bolj Zmedena. :) V bistvu sem pretekli dve uri od mojih sofaxark prejela veliko novih, kar malce zastrašujočih, informacij. To je to, če se človek ne gre sam vpisat in ga, kar je v zvezi s faksom ne zanima do zadnjega dne pred začetkom študija. Mnjah, bomo videli kaj bo ...

Če me kdo vidi jutri ob pol devetih v Rdeči Škodi/Ferrariju zabasano nekje v prometnem zamašku s še tremi sopotnicami, potem sem to jaz. Pomahajte mi! ;)

sobota, oktober 01, 2005

Vikend

Včeraj participirala na žurki (in zraven bila primorana skenslat folk, za katerega mi je vsekakor bolj mar kot pa za gostitelje dotične žurke), na katero sprva sploh nisem mislila iti, in še danes zjutraj občutila posledice sinočnjih dejanj, za izredno uteho v težkih trenutkih se predvsem zahvaljujem Frucu, bistri alpski vodi ter Aspirinu Direkt :)

Poleg tega sem ugotovila, da se različne skupine mojih prijateljev ne marajo med seboj. And u know what? Sem že sita vseh opazk, očitkov, spotikovanj - I don't give a f***** damn. Prav res mi že visi dol za razna spakovanja in imitacije nekih fensi scenc.

Bah, grem spat.

pa še: Sarah McLachlan - Answer