sobota, januar 16, 2016

30ke

Letos praznujemo tridesetke. V resnici je vse isto, kot je bilo, le da imajo glavni igralci več kilogramov, manj las, nekateri že mulce in podočnjake, drugi nazive, poroke, ločitve, slabe odločitve, stresne službe ali pa nobene službe in da se smejimo straniščnemu humorju. Z leti se standard za alkohol viša, za šale pa očitno niža.

Stojim pred železniško progo, tamle pred Mercatorjem v Šiški, in kot modroovratnica racam iz spomenika sodobnemu potrošništvu, zapornica je spuščena, utripajo luči in mimo drvi … vlak življenja.

Ko bom velika, bom imela svojo slaščičarno, brez stalnega menija, in napisala bom eno knjigo. Zabavno. Iskreno. Itak o sebi.

Po dolgem času poslušam Sigur Rós in uživam v tišini mesta ter žametnem okusu rdečega vina.

James Joyce. Ne, mini sreča. 


petek, september 25, 2015

Dragi Si.mobil ...

nisem jaz, ti si kriv.

Ne spomnim se več točno, kdaj sva začela, ampak mora biti že desetletje. Toliko, da sem se nate že navadila. V resnici nama nikoli zares ni šlo. Nisva bila na isti valovni. Kadar sem bila doma, nikoli nisem imela signala. Včasih sem ga za silo lovila na balkonu, tako da sem v telefonski pogovor nehote vključila še pol vasi. Drugod v hiši ali vasi ga ni bilo. »Mogoče je tako bolje, da lažje užijem to podeželsko svobodo,« sem se tolažila. A včasih mi do pogovora nisi pustil niti v civilizaciji. Včasih se je omrežje sesulo zaradi preveč uporabnikov hkrati. Večkrat sem ti očitala, da gre orto preveč denarja v marketing, premalo pa v infrastrukturo in kakovost storitev. Če ni tega, marketinški make-up ne pomaga. Dragi Si.mobil, morda ti še nihče ni povedal, a puder je začel odpadati in razkrivati nepravilnosti …

Seveda se spomnim tudi lepih stvari. Polnočnih maratonskih pogovorov, ki pospešijo utrip srca. Navihanih SMS-ov, s heštegi in brez njih. Zabavnih fotk, ki rišejo spomine. Neumorno preigravanje Angry Birds. Druženje med dolgočasnimi predavanji ali med tem, ko sem čakala, da me pokličejo k zdravniku, zobozdravniku, prinesejo kavo, tortico, kosilo. Druženje tudi takrat, ko sem se zavlekla v kot na kakšni družabni prireditvi, kjer nisem poznala žive duše, in se pretvarjala, da sem blazno zasedena, iskana in moram nujno nekaj rešiti. Hvala za imenitno opravljeno stransko vlogo. ;)

V najino razmerje sem veliko vložila. Truda, časa, predvsem denarja. Če preračunam, da sem v 10 letih v povprečju na mesec plačala 20 €, se 4-krat považnala z novim mobilnim aparatom, vsako poletje na Hrvaškem v nepremišljenem slogu »boli te k…, saj si na morju« zapravila vsaj dodatnih 50 € za astronomske cene kratkih klicev in SMS-ov, kdaj pa kdaj presegla mesečni zakup podatkov ali pa (ti, porednica) menjala paket, potem me računica privede do 5.000 €. Toliko ti jih priznam, vem, da je v resnici znesek še višji. Precej visoka cena za precej medlo razmerje.

Do konca je škripnilo pred dnevi, ko sem se poslovila od svojega Nexusa 5. Pred kratkim sem namreč v tvojo oskrbo izročila najinega zadnjega potomca, že dolgo časa je imel težave z mikrofonom, baterijo, občasno se je ugasnil … S servisa je prišel pred dvema dnevoma, s sporočilom, da garancija zanj ne velja, ker se vidi, da mu je že nekdo pregledoval drobovje. Tega ne zanikam, dragi Si.mobil, in povsem razumem sklep. Poklapano sem prevzela mobilnega malčka in ga želela prižgati ter klavrno ugotovila, da je v slabšem stanju, kot je bil. Namesto običajnega zaslona je samo še slika šumeče sivine iz časov analognega signala na katodnih televizorjih. Zasnežen zaslon je povzročil snežno nevihto v glavi. Tvoje uslužbenke so dvignile roke in razložile, da je za vse odgovoren servis. Na servisu pa so rekli, da ne prevzemajo odgovornosti za to in da gre za mojo krivdo. Začaran krog.

Dragi Si.mobil, ne razumem tega, da sem na servis poslala delujoč telefon s težavami, prejela pa nedelujoč telefon, pri čemer nihče izmed vpletenih v postopku ne nosi odgovornosti. S prstom pa kažeš name. Sprašujem se, kaj je narobe s tem svetom? Zakaj nihče več ne prevzema odgovornosti za svoja dejanja?!

Ni mi všeč ta nemoč, ki jo občutim – najino partnerstvo namreč ni vzajemen odnos (jaz tebi denar, ti meni kakovostno storitev), pač pa čisto preprosto izkoriščevanje.

In sedaj javno oznanjam, da končujem to najino razmerje na način, kot se končajo vsa novodobna razmerja: izplačala te bom in se ločila. Ter šla iskat srečo (ali vsaj signal) k drugemu.





petek, junij 26, 2015

Proustov intervju z Mojco

V bistvu me je prijelo že pred tremi dnevi, a sem do danes odlašala, da bi tole zares zapisala. Zdajle, na praznični četrtek, tik pred tem, ko bi morala spisati tri druge članke in se lotiti še nekaj drugih zadev s seznama "fak, še to morm nrdit", ki tam visijo že dva meseca in me vsake toliko besno uščipnejo v vest, pa se mi je zdel ravno pravšnji čas, da se spravim nad Proustov vprašalnik. Namesto magdalenc sem si privoščila damine prstke (fensi izraz za baby piškote; za tiste z osiromašenim gastronomskim besednjakom) in zagnala možgansko kolesje. Nič ni boljšega kot polnočno kreativno udrihanje po tipkovnici in petkova zombijevska vstaja. Brez obžalovanj.

Navdih sem našla pri Živi, ki, tako kot jaz, ljubi sezname in lepe besede. Proustov vprašalnik je intervju s samim seboj in ne najdem boljšega prostora zanj kot na zaprašenem podstrešju Jagodovanja. Mojca, požen, mi smo prpravljen.

Najljubša vrlina: zvedavost. Če nisi preveč brihten, si vsaj lahko razgledan.
Lastnost, ki jo najbolj cenim pri moškem: bistroumnost, biti-sam-svoj-mojster in duhovitost. Pardon, tole ni ženitveni oglas.
Lastnost, ki jo najbolj cenim pri ženski: zdrava pamet.
Pri prijateljih najbolj cenim, da: smo, kakršni smo - in se imamo radi zaradi tega.
Moja največja napaka: ljubim kaos.
Moje najljubše opravilo: branje poezije Mile Kačič s kozarcem caberneta v roki. Premalokrat si jo privoščim.
Sreča je: sreča je, ko se delo dobro opravi in ko imaš nekoga rad (prosto po Pavčku).
Nesreča je: objemati v postelji nekoga, ki je kilometre daleč stran.
Če bi bila lahko kdo drug, bi bila: grška boginja. Na Olimpu so se mel fajn.
Kje bi rada živela? V majhni hiški blizu zelenega gozda s čudovitim razgledom in udobnim kavčem.
Najljubša roža: ERROR. Regrat, ajde. Najraje v solati. Rukola? Aja, ni roža.
Najljubša barva: Poznomarčevska živo zelena. Najljubša ever ever.
Najljubši pesnik: Pavček, klasika.
Najljubši pisatelj: pozicija je trenutno še odprta. Prijave zbiramo v komentarjih.
Talent, ki si želim, da bi ga imela: posluh. Da bi končno lahko v družbi naglas jodlala pesmi, ki se jih zlepa ne naveličam (vključno s Taylor Swift).
Kako si želim umreti: pokončno.
Življenjski moto: čez 7 let vse prav pride.

Lahko noč.

p. s. Če koga prime, naj nadaljuje Proustovo verigo.

torek, november 05, 2013

Kulskost, vrni se.

Rok ima prav. Nekje na poti sem izgubila vso kulskost. Morda sem jo na kakšni klopci nevede odložila in nanjo ob pretiranem vživljanju v odgovorno in zrelo osebo popolnoma pozabila. Oprosti. Pogrešam te.

Resnica je še bistveno bolj grenka kot se sliši: že 20 let hodim v šolo, koristnost mojih (bodočih) nazivov pa se kaže izključno v 5-sekundnem lastnem zadoščenju, ko o tem razlagam sosedom v Stiški vasi. Nikjer drugje. Že 12 let delam prek študentskega servisa. A je to normalno? (Ne, ni.) Redne zaposlitve ne dobim, ker me v tistih redkih primerih, ko celo pricapljam v ožji krog izbrancev,  po desni prehiti širše družinsko drevo zaposlovalca. (Ne vedno.) Pa ne znam več spisat ene normalne povedi. (Takšne, ki jo z užitkom prebereš od prve do zadnje črke in ko jo dobro premelješ, brbončice kipijo od veselja.)

Kulskost, prosim, vrni se. 

p. s. Ej Nejc, a boš zdej kej tvitnil?

nedelja, januar 13, 2013

Bodi sprememba!

Blogger je še vedno živ, jaz pa tudi. Njegov videz je prenovljen in menda popolnoma izboljšan, čeprav sem ravnokar dve uri možgančila, kako naj svojemu blogu nadenem novo srajčko, pa bi bilo vseeno, če bi ga pustila golega in bosega, kakršnega sem dobila že ob prvem kliku. Ne dela. Sploh. Še napake mi ne pusti javiti. V naslednjih dneh torej sledi stikanje po CSS-drobovju.

8 let bo letos, odkar sem začela puščati besedne virtualne odtise v medmrežju (z večjimi in manjšimi odmori) in v tem času se ni veliko spremenilo. Še vedno sem stara (zdaj že skoraj dobesedno) ista Mojca. Redne službe nimam, moža in otrok tudi ne, psa in avto imam pa že od prej.

Ni mi všeč, kakšna sem in kjer sem danes. Premalo pišem, berem, športam, potujem, vadim tuje jezike, se družim z zanimivimi ljudmi in trudim, da bi končno že spacala faks in osvojila bleščeči naziv druge bolonjske stopnje. Stojim na isti stopnički kot 5 let nazaj brez zmagoslavja, ki me je prevevalo takrat, ko sem stopila nanjo. Pa preveč tarnam. Včasih niti ne z razlogom, ampak le zato, ker se pri teh letih in v teh časih človek nima več o čem pogovarjati.

Boli me za novoletne zaobljube, leto 2013 bo zares leto sprememb. Začenjam ... danes.

nedelja, julij 18, 2010

... v Čudežni deželi

Spat hodim pred polnočjo, vstajam pred osmo. Kolesarim, tečem, pospravljam, sestankujem, izgubljam živce, načrtujem, pišem, včasih si privoščim kakšen sladoled preveč. Ukvarjam se s psi, mački, otroki in velikimi ljudmi. Razdajam se sončnim žarkom. Preganjam sence svojega strahu. Delam. Učim se. Tole je laž. Tečnarim. Vse po reglcih.

Ampak včasih še pred zajtrkom verjamem v šest nemogočih stvari.