torek, november 05, 2013

Kulskost, vrni se.

Rok ima prav. Nekje na poti sem izgubila vso kulskost. Morda sem jo na kakšni klopci nevede odložila in nanjo ob pretiranem vživljanju v odgovorno in zrelo osebo popolnoma pozabila. Oprosti. Pogrešam te.

Resnica je še bistveno bolj grenka kot se sliši: že 20 let hodim v šolo, koristnost mojih (bodočih) nazivov pa se kaže izključno v 5-sekundnem lastnem zadoščenju, ko o tem razlagam sosedom v Stiški vasi. Nikjer drugje. Že 12 let delam prek študentskega servisa. A je to normalno? (Ne, ni.) Redne zaposlitve ne dobim, ker me v tistih redkih primerih, ko celo pricapljam v ožji krog izbrancev,  po desni prehiti širše družinsko drevo zaposlovalca. (Ne vedno.) Pa ne znam več spisat ene normalne povedi. (Takšne, ki jo z užitkom prebereš od prve do zadnje črke in ko jo dobro premelješ, brbončice kipijo od veselja.)

Kulskost, prosim, vrni se. 

p. s. Ej Nejc, a boš zdej kej tvitnil?

nedelja, januar 13, 2013

Bodi sprememba!

Blogger je še vedno živ, jaz pa tudi. Njegov videz je prenovljen in menda popolnoma izboljšan, čeprav sem ravnokar dve uri možgančila, kako naj svojemu blogu nadenem novo srajčko, pa bi bilo vseeno, če bi ga pustila golega in bosega, kakršnega sem dobila že ob prvem kliku. Ne dela. Sploh. Še napake mi ne pusti javiti. V naslednjih dneh torej sledi stikanje po CSS-drobovju.

8 let bo letos, odkar sem začela puščati besedne virtualne odtise v medmrežju (z večjimi in manjšimi odmori) in v tem času se ni veliko spremenilo. Še vedno sem stara (zdaj že skoraj dobesedno) ista Mojca. Redne službe nimam, moža in otrok tudi ne, psa in avto imam pa že od prej.

Ni mi všeč, kakšna sem in kjer sem danes. Premalo pišem, berem, športam, potujem, vadim tuje jezike, se družim z zanimivimi ljudmi in trudim, da bi končno že spacala faks in osvojila bleščeči naziv druge bolonjske stopnje. Stojim na isti stopnički kot 5 let nazaj brez zmagoslavja, ki me je prevevalo takrat, ko sem stopila nanjo. Pa preveč tarnam. Včasih niti ne z razlogom, ampak le zato, ker se pri teh letih in v teh časih človek nima več o čem pogovarjati.

Boli me za novoletne zaobljube, leto 2013 bo zares leto sprememb. Začenjam ... danes.

nedelja, julij 18, 2010

... v Čudežni deželi

Spat hodim pred polnočjo, vstajam pred osmo. Kolesarim, tečem, pospravljam, sestankujem, izgubljam živce, načrtujem, pišem, včasih si privoščim kakšen sladoled preveč. Ukvarjam se s psi, mački, otroki in velikimi ljudmi. Razdajam se sončnim žarkom. Preganjam sence svojega strahu. Delam. Učim se. Tole je laž. Tečnarim. Vse po reglcih.

Ampak včasih še pred zajtrkom verjamem v šest nemogočih stvari.

petek, april 02, 2010

Veselé Velikonoce!

Češko velikonočno slavje na Moravskem se začne z grdo sredo (Škaredá středa), nadaljuje pa z zelenim četrtkom (Zelený čtvrtek), ko fantje v skupinah ragljajo po vasi, da bi odgnali Judo Iškarijota. Podoben proces izvajajo tudi na veliki petek (Velký pátek) in belo soboto (Bílá sobota), ko glasno lomastenje po vasi doseže vrhunec: ustavijo se namreč pri vsaki hiši in ragljo vrtijo toliko časa, dokler za svoje težko poslušljivo muziciranje ne prejmejo denarja.

Na zeleni četrtek bi moral vsakdo pojesti nekaj zelenega: najsi popajevsko špinačo, zeleno solato ali kaj drugega. Tradicija je dobila še nove razsežnosti, saj je v zadnjih letih zeleni četrtek dan za zeleno pivo. Pivovarna Starobrno na zeleni četrtek v izbranih pivnicah toči posebno, zeliščno obarvano, zeleno pivo, ki ima sicer čisto enak okus kot starobrnsko navadno pivo.

Pirhi, ki se tule imenujejo kraslice, na vrsto pridejo šele v nedeljo (Neděle velikonoční), ki jih pobarvajo in okrasijo dekleta, fantje pa pripravijo korobače iz vej mačic, imenujejo se pomlázka, s katerimi na velikonočni ponedeljek (Pondělí velikonoční) ošvrknejo dekleta, kar naj bi jim prinašalo zdravje in mladost, odnašalo pa bolezni in zle duhove. Dekleta naj bi pretepaške pobe potem nagradile s kraslicami, ki jih obesijo na njihove pomlazke. Šeškanje s pomlazkami menda še vedno ostaja v češki velikonočni tradiciji, nagrada pa se je menda spremenila v slivovico ...

V splošnem naj bi bilo velikonočno praznikovanje za ljudi na Moravskem pomembnejše od božičnega, ki pa ga - kljub očitnemu krščanskemu ozadju - ne umevajo več preveč religiozno, pač pa bolj kot izrekanje dobrodošlice pomladi.

ponedeljek, marec 15, 2010

Čokolada

Tale zapis po stranskem pasu prehiteva druge pomembnejše teme o Brnu, o katerih bi lahko pisala: javni promet, ekonomijo, turistično ponudbo ... ampak mu ne zamerimo, ker čokolada le predstavlja eno od osnovnih živil.


Najbolj znani imeni v češki čokoladni industriji sta Orion (ki spada pod giganta Nestlé S.A.) in Opavia. Orion med drugim proizvaja izvrstno čokolado Studentská pečeť, ki vsebuje študentski futr (sadje, rozine in oreščke). Originalno je mogoče najti v treh različicah: v beli, temni ali mlečni preobleki, obstaja pa tudi variacija temne z višnjami in mlečne s hruškami. Slednje sicer še nisem zasledila na trgovskih policah, saj naj bi bila naprodaj le v omejeni ediciji.

Orion sicer proizvaja še celo vrsto okusnih milka-like čokolad, čokoladne namaze Nugeta in kakav Granko. Opavia med drugim proizvaja tudi slovenskemu trgu znane piškote Pim's (fake Jaffa cake piškoti) in slane krekerje TUC, med njihovimi najbolj znani produkti pa so tradicionalni oblati in vaflji Kolonada.

petek, marec 05, 2010

Cinema Mundi

V sredo se je v Brnu zaključil mednarodni filmski festival Cinema Mundi, ki se je v enem tednu sprehodil čez svetovne kinematografske dosežke leta 2009. Med njimi celo niso pozabili na Slovenijo, prikazali so Möderndorferjevo Pokrajino št. 2.


Projekcije, ki so se odvijale v brnski podružnici kino kompleksa Palace Cinemas, so bile na voljo po festivalskih cenah, dve opoldanski pa celo brezplačni. Za Gorenjko seveda neizogibno, a kaj ko so zaradi pomanjkanja poliglotskih znanj v poštev prišle le angleške projekcije oziroma (češke) projekcije z angleškimi podnapisi.

S češko produkcijo sem bila najbrž še najbolj na tekočem v otroštvu, ko so naše ekrane razsvetljevale češke risanke (še pomnite soseda Vratovinca?), kasneje pa se kot edine ogledane češke produkcije spomnim le Čeških sanj, tragikomičnega dokumentarca o dandanašnji potrošniški družbi.

Filmski spekter sem tako razširila s tremi češkimi filmi, ki jih prav vse po vrsti toplo priporočam: Musíme si pomáhat, vojna drama s primesmi komedije, ki je bila l. 2001 nominirana za oskarja za najboljši tujejezični film; Lásky jedné plavovlásky, s katerim je režiser Miloš Forman l. 1967 pričel kariero med oskarjevskimi nominiranci (spomnimo, da je češki režiser Miloš Forman tudi režiser večkrat nagrajenega Leta nad kukavičjim gnezdom in Amadeusa); Obecná škola, ki se žanrsko uvršča v kategorijo prvega in podobno na pozitiven način slika vseprisotno vojno dramo.

Ah, in ogledala sem si tudi Hurt Locker, velikega tekmeca predelani Pocahontas (=Avatar) na letošnjih oskarjih. In spet mislim, da so film kritiki precenili.