Ob starem letu

Nak, ne bo rubrike Oziramo se 2005, tudi ne rubrike Obljube 2006, niti kako nameravam zanemariti vzpenjajočo asocialno kariero in praznovati Veliki prihod leta dvataužentšestga v družbi oseb iz mesa in krvi, ki niso namišljene in če jih ustreliš, nimajo še dveh življenj, pač pa umrejo (sicer pa še ni nič dokončno ;)), bodo pa želje:

- da bi bili ljudje okrog mene manj dolgočasni
- da bi bili bolj iskreni do sebe in si priznali, da po prvem prosincu ne bo čisto nič drugače kot doslej (razen tega, da bomo shujšali, se bolj učili, bolj marljivo delali, imeli več časa za stvari, ki nas zanimajo, prebrali vse Herije Potrje, poiskali moža/ženo, razvili kariero in napisali srce-parajočo avtobiografijo s pretresljivimi odlomki iz otroštva)
- da bi moja 30-letna soseda vsaj enkrat pravilno uganila, s kom se pelje, kadar me poštopa
- da baterija na telefonu ne bi crkavala v najbolj pomembnih situacijah
- da bi bilo vedno dovolj prostora na trdem disku, prav tako petindevetdeset-oktanskega goriva v rezervoarju avtomobila in denarja na računu
- da bi bilo vedno dovolj sourceov za download
- da bi natakar ob kavi vedno prinesel kozarec vode in da bi natakarica v Šumiju kdaj dala kakšen prebavljiv bonbon zraven
- da se e-poštni nabiralnik ne bi polnil s 40-imi FWD-ji na dan, pa niti eden izmed njih NE bi bil ZARES smešen
- da bi bilo vedno dovolj parkirišč
- da bi v Cerkljah na banki Akakij Akakijevič (ki si je končno priznal, da nima las in opustil lasni vložek) pridobil na hitrosti pri svojem delu
- da bi bilo manj praznih obljub in besed ter več dejanj (sicer pa glej točko 2.)
- da bi bila postelja vedno topla
- da se ne bi nikoli zažgal oblat za torto

in ... da bi ura vedno ravno prav zamujala.

Jutro

6.00
Lahen pršič snežink, v belo odete veje, gaz avtomobilskih gum prvih jutranjih delavcev, škrtanje javne svetilke, vaška novoletna jelka, ki se bo vsak čas prekucnila na cesto, in tri pregorele žarnice, kapljanje vode iz vodnjaka, polmrak, bleda tišina.

Moja verzija miru.

Božič

Home alone, Dr. Seuss' How the Grinch Stole Christmas, Miracle on 34th Street, The Polar Express, A Christmas Story, Rudolph the Red-nosed Reindeer, A Christmas Carol, The Santa Clause.

Last Christmas, All I want for Christmas is you, Happy Xmas (War is over), Silent night, White Christmas, Jingle Bells, Jingle Bells Rock, Santa Claus is Coming to Town, Do you hear what I hear, Little Drummer Boy, Frosty the Snowman, Do They Know it's Christmas.

Plus Coca Cola.


Vesel božič! ;)

Trenja

Po nekem čudnem naključju se na vsake kvatre enkrat zgodi, da miško zamenjam za daljinski upravljalnik, ki ima, kot sem danes doživela razsvetljenje, sicer že nekaj časa prazne baterije, pa tega moji senzorji zaradi redke uporabe doslej še niso zaznali in uspeli pretvoriti v idejo, da bi se odpravila v trgovine po nove.

Na eno oko, ki še dokaj dobro služi svojemu namenu, spremljam Trenja, pardon, božično oddajo Trenj z glavno temo Kaj nas žene? Začne se s posnetkom horde ljudi, ki drug drugemu pulijo lase in lomijo mezince, da bi se dokopali do cenejšega multipraktika in pilice za nohte, v gosteh in pripravljeni na krvoločno (če se taka za božično oddajo sploh spodobi) debato pa sedijo dr. Tine Hribar, Vida Žabot, pater Branko Cestnik, če se ne motim tudi dr. Janek Musek, Andrej in Sara iz Bara, na oddaljeni zvezi pa je prisotna tudi dr. Vesna V. Godina. Na omenjeno temo sledi tudi telefonsko glasovanje.

Vendar iz začetne teme kar naenkrat z odskokom preskočimo štiri metre v daljino in se zaustavimo pri popolnoma drugem izhodišču - prijateljstvu, nesebičnosti, kjer zbrani akademiki z "učenimi besedami" mlatijo prazno slamo, občasno gospod Slak z "Dobro, dobro" ustvari atmosfero živčnosti in besedo preda še Barovcema, ki sta tam zato, da stoli ne utrpijo občutka osamljenosti - sedita pa brez očitnega namena in mnenja.

Brez konkretne oziroma otipljive teme, zanimiva (?) izbira gostov - je zares nastopil čas, ko se je treba v shrambo napotiti po kisle kumarice?

Surprise surprise!

Ne maram presenečenj. Pa tudi, če se potem že na koncu smejim in odmislim začetno nejevoljo. Ko se namreč lotim nečesa in ko sem z mislimi popolnoma zatopljena in zasidrana v projektu - najsi bo seminarska ali pa moja nova knjižna uspešnica;) - ne maram, da zazvoni telefon, ki je itak prižgan samo zato, če se je res slučajno komu zlomil noht na desnem nožnem palcu in potrebuje nujno medicinsko pomoč ali pa so komu hladilnik zasegli lakomlačni vesoljci, ker ima preveč zalog Kinder Pingue-ja. Predvsem ne maram presenečenj, ko se v požiralnik zliva čeber vode, ko zopet skušam ujeti deadline in ko sem v popolnem zagonu - nato pa, kot bi presekal - šok. Na zaslonu samo še ravna, neskončno dolga črta. Kolesa zaškrtajo in cela produkcija se zaustavi.

"Ej, Mojca, kje si ti?"

"Hm ... doma ... Kje si pa ti?"

"Kaj pa delaš?"

"Hm ... seminarsko, mal se mi mudi pa to. Kje si pa ti?" pa slutiš njegovo lokacijo ...

"Aja. Jest sem pa pred tvojo hišo." WTF?!

"A si res?"

"Ne, kvaj s tabo! Nisem ..." pa veš, da je ...

"Ej, hmm ... pred hišo si, ane?"

"Ne, nisem." WTF?!

"Sej kr vem, da si."

In je. Ker je popil eno pivo preveč, je pred tvojo hišo. Kar tako, malo za šalo, mimogrede ... Zanimivo dejstvo pa je, da se pred našo hišo ne moreš znajti kar tako, ker nas je navsezadnje treba iskati z lupo, kompasom in slediti zvezdam, da ti razodanejo pot. Še manj se pri nas ne moreš ustaviti mimogrede, ker naša cesta ne vodi nikamor. Niti v Rim ne. Še bolj zanimivo je, da ve, da imam delo. In da res nimam časa.

Začetnih deset minut razdraženosti in mrščenja nato zamenjaš za pogovor, hja, tudi za smeh. Kar se sicer razvleče v debeli dve uri. Ampak vseeno - ne maram presenečenj.

Sedaj počasi v pogon spet spravljam kolesca ...

Dogajanja ...

Kaj se dogaja zadnje čase? Mislite poleg "zadnjih večerij", povzetkov celega leta, glasbenih lestvic leta, novic leta, dosežkov leta, načrtov leta, afer leta, božičnih kartic z inventivnim zapisom Vesel Božič in srečno Novo leto, ki jih bom vsak čas začela vračati pošiljateljem?

Dogajajo se zanimive debate ob deci-deciju, kavi ali čaju štirih punc, ki jih je v skupno stičišče postavil faks, vsebujejo pa predvsem seciranje nadležnih vprašanj iz okolice, zakaj smo pri "poznih" 19 ŠE vedno samske, ko bi naj namesto tega že malodane dojile male zverinice, imele moža, hišo in še psa ;)
Dogaja se večurno valjanje od smeha z ljudmi, ki jih poznaš šele slabe tri mesece ...
Dogaja se prodajanje ledvic in ostalih organov, ki jih trenutno ne potrebujem, zastavljanje medvedkov iz otroštva, ker nas država že pet mesecev pušča na hladnem ...
Dogaja se pisanje seminarskih nalog v zadnjem hipu, ker drugače kot pod pritiskom in posledično kravžljanjem živčnih končičev ne morem delovati ...
Dogaja se predizpitna mrzlica ...

In dogaja se vroča čokolada s smetano, da pogrejem dušo in premrzle prste.

Pa ne že spet!

Na zahodu nič novega - še ena na temo veselega decembra in praznikov.

Letos december in vsa njegova čarobnost polzita mimo mene. Če sem iskrena, se pravzaprav vsako leto to stanje le stopnjuje. Od prvega snega je ostalo samo še vzradoščenje ob nespluženih cestah, od božičnih drevesc samo ovešene lučke, od mize polne dobrot gnile mandarince, od nasmejanih le živčni obrazi in oh - ta nakupovalna mrzlica! Pravi filing obstaja samo še v knjigah in na filmskih platnih - v naši dimenziji stvarnosti pa ga predvsem kali PREzgodnje okraševanje mest, hiš, pasjih ut in še česa ŽE v poznojesenskih mesecih. Dnevi okoli največjih družinskih praznikov zaznamuje iskanje daril, s katerimi se, včasih zdi, skušamo odkupiti za vse stare grehe, zamere in neporavnane račune - za celo leto nazaj. Ampak jest v svoji zbirki sploh ne potrebujem novih svečnikov, ob prejetju katerih bom izvajala: "Ooooo zakon!" in ostale šare, na kateri se bo nabiral prah - če se celo večnost ubadate z vprašanjem in razbijate glavo, kaj komu podariti, potem je bolje, da mu sploh nič ne kupite (največkrat v takih primerih namreč pristanemo pri svečnikih ;))! Ob tem seveda ne pozabimo, da v resnici obdarujemo zaradi sebe – da prejmemo delček energije presenečenja in vznemirjenja, da obdarujemo za topel stisk rok, prijazen nasmeh in občutka radosti. In kdaj je presenečenje največje? Če tega obdarovani ne pričakuje. Ob božiču in novem letu pa itak vsi pričakujejo (seveda, če mi pred hišna vrata dostavite LCD monitor ali Digital Voice Recorder - za podrobnosti se lahko še dogovorimo - se lahko tudi po dogovoru delam presenečeno ;)). Sicer pa mi svoje ljubezni in naklonjenosti ni posebej potrebno izkazovati v tej eri - prav tako kot se podobnega početja tudi meni ni potrebno posluževati. Jaz vas mam, bolj ali manj, rada skozi vse leto (aja, pa čisto po naključju sem brez keša :)).


p.s. Blog sfera se je po stremitvi k zelenemu malodane razdelila na rdeče in bele. Politično nekorektna (p)ostajam tudi sama: poleg svete trojice na desni najdete bloge ljudi, ki so: ali zanimivi (v kakršnem koli smislu) ali pa njihova beseda najelegantneje drsi po vrsticah zapisov ...

Zlobne knjižničarke

Dvakrat do trikrat mesečno se odpravim v knjižnico in potem kot majhen otrok v trgovini igrač hlastam po knjižnih policah ter na koncu obstanem s kakim ducatom nabranih bukvic iz vsake (hodim v tri) knjižnice. Žalostno pa je, da pritovorjena zaloga domov ponavadi ni v celoti prebrana zaradi pomanjkanja časa (ali bolje, napačni razporeditvi le-tega).

Ampak, kar me vedno znova zbode ob obisku knjižnomoljnega pribežališča, so knjižničarke. Namesto stereotipne podobe prijaznih in ustrežljivih žensk, so kranjske varuhinje knjižnice na pol godzille, neprijazne, nesramne, nejevoljne - se iz globočin moje srčne črpalke opravičujem, če vas moram prositi za pomoč pri iskanju določene knjige, ampak a ni knjižničar/informator dejansko za TO tam?! Bleda prikazen mi nato pod nos vrže knjigo, ki je, očitno zaradi moje nesposobnosti, nisem uspela najti, kljub dejstvu, da je bila v resnici založena. Jaz naj bom pa seveda hvaležna in počaščena, da si je izvoljena sploh uspela odtrgati nekaj dragocenih trenutkov zame.

Drage moje, nisem jaz kriva, da ste dolgočasne, nepotešene in nezadovoljne - navsezadnje, če vam je tako mučno, ste že kdaj razmišljale o menjavi poklica?


p.s. Na drugi strani naj pa pohvalim knjižničarke in knjižničarje Študijskega oddelka in podružnice v Cerkljah, saj vedno znova presenečajo z dobro voljo in svojo ustrežljivostjo.

Najmlajša mama

V oceanu zanimivosti, ki so jih potrdili in overili znanstveniki iz zaklonišča v Roswellu, je moje "vedno-manj-vidim" oko tokrat zasledilo eno, ki naj bi dejansko držala.
Lina Medina, priznana kot najmlajša mati, ki je rodila pri 5 letih 7 mesecih in 21 dneh, zavrača dejstvo, da je Jerry Springer svoj koncept oddaje staknil pri Američanih. Odgovor na kopico vprašanj, ki se ob tem pojavljajo, pa gre najbrž iskati v mojih neodposlanih forwardih - deklica je zaradi človeške malomarnosti pošiljanja verižnih pisem v poznih 30. letih prejšnjega stoletja očitno (ker še vedno ni razrešena uganka, kdo je oče) začasno postala hermafrodit, nemara pa celo brezmadežno spočela.

Sindikalc

Kako izgleda tipičen sindikalni izlet študentov?

Začne se v Kranju z "welcome drink", nadaljuje na avtocesti z "welcome in Slovenia drink", vrhunec doživi v Vipavi z "avtohtonim zelenim, ki je v resnici rdeče in belo" in konča s karaokami dalmatinskih in domačih in vsem znanih pod vplivom "vseh treh drinkov":).

Mission accomplished

Ura je 4:15, v glavi mi rahlo odzvanja, veke se počasi zapirajo in prsti me ne ubogajo več. Po dvodnevni kalvariji z vprašalniki, njih statistični obdelavi, parih živčnih zlomih, ki so jih, kljub predhodnemu opozorilu, na lastni koži občutili prenekateri osebki, in 4 urah spanca v dveh dneh, sem končno zaključila in misli so že davno tega odplule na kavč, kjer bom prespala naslednjih nekaj minutk (Lovro, kdo me bo pa dons zbudu?).

Je pa res, da se vsemu navkljub (nefizično) počutim odlično - koleričen del osebnosti očitno dobro shaja z zunanjim pritiskom in stresom, kar se zrcali v konstruktivnosti mojega dela.

Kolokviji part II

Valda se nisi učil. Ampak greš vseeno pisat, da dokažeš svoj pogum, da se greš samo podpisat, da se izogneš vsem možnim komplikacijam, če se že pač nisi odjavil od kolokvija in če vmes ni posegla kaka višja sila - kljub temu, da neznanje bi se lahko smatralo za višjo silo. In potem na poti v Ljubljano razmišljaš, kaj boš počel eno uro med pisanjem. Boš samo strmel v bel list pred sabo? Boš samo napisal ime in priimek, vpisno številko in oddal? Pa res upaš, da cela dvorana upre zlobne oči vate, povrhu pa še prfoks? In se usedeš za mizo, skrajno na robu, na prehodu. Ne preveč dobra poteza. In gledaš naokoli in vsi imajo na mizi še geotrikotnike in kalkulatorje, ti pa imaš s seboj samo en kurčev kuli. Kot, da ti že na čelu piše, da nameravaš pasti. In dobiš v roke polo, itak nimaš pojma. Desno zgoraj se podpišeš - nekateri se zaženejo. In, dokler ne postaneš sumljiv, opazuješ druge. Začneš brati besede, ki so ti popolnoma neznane in polzijo skozi misli in v možganskih ventilčkih iščeš njim sorodne, podobne - da bi le z nečim lahko zapolnil tisto sevajočo belino. Pa ne gre. Medtem opazovalci še ves čas delajo obhode, valda, ravno mimo tvoje mize. In se delaš, da razmišljaš - čeprav je vse neokrnjeno belo. In mine pol ure. Prva punca, desno spodaj, želi oddati, pa ji profesor pravi, da se bo ziher spomnila še kaj ... in da se naj potrudi! Ima pa približno 3/4 popisanega ... in potem ona rešuje še dalje. Par jih začne kapljati v njegove roke, vsakega pregleda, kima ... in ne upaš oddati. Ker je belo, belo, belo. Ker nimaš jajc, da daš prazen, bel, nepopisan, čist list tja. Izpisuješ posamezne besede iz besedila, narišeš en graf - po svoji presoji: graf, kot si ga znal narisati že v osnovni šoli. Itak je narobe. Ampak vsaj kao se trudiš. In obhodi spet - in upaš, da se ne bo ustavil pri tvoji mizi, ker itak nič ne znaš in se kljub njegovi spodbudi nimaš kaj naknadno spomnit, ker kaj takega v tvoji glavi sploh ni nikoli obstajalo. Samo še 15 minut do konca, z leve jih začne par hoditi proti katedru, takrat hitro vstaneš in oddaš z njimi - da se tvoja pola pomeša z njihovimi, da ne izstopaš. In prideš ven in vse pade dol. In si rečeš, da se boš za naslednji rok res pripravil. In čakaš. Na januar.

Fantomski klicač (klicatelj)

Zadnjih 30 minut moje nedeljske celodnevne sieste periodično na 5 minut moti žvrgoleče zvonjenje mobilnega telefona in vsakič, ko s svojim seksi glasom (;)) in prijaznim Halo? prekinem zvonkljanje, po treh sekundah soposlušatelj prekine razvneto debato.

Zdaj so škratje po žicah pritovorili še sms z: Kdo si ti?, čeprav bi bilo bolj smiselno to vprašanje z moje strani. In ker se mi ravno da (pa še sms-i so samo 4 sit ;)), sem odpisala: Serijska morilka v azilu, ki ponoči rada zasleduje majhne otroke. Pa ti?

V pričakovanju odgovora ...

YounGunz

Po izdatnem spancu, ki ga tokrat mamca in sestrca nista poskušali skratiti, kot to sicer radi prakticirata, je čas za sobotno čiščenje: povzetek včerajšnjih dogajanj. Namesto krivulj povpraševanja, stroškov in optimumov podjetja, sem včeraj raje zmaksimizirala svoje želje in zminimalizirala učenje (kot to počnem že cel teden) ter se s svojim novim primorskim lepotcem (seveda govorim o avtu) odpeljala naproti škofjeloški Rdeči ostrigi, kjer je potekal že tretji in hkrati tudi zadnji predizbor za YounGunz Tour, ki se bo zgodil med 15. in 17. decembrom (ja, plačujejo mi, da delam zastonj reklamo).

Po prepričevanju zmedenega prodajalca vstopnic, da imam akreditacije in nato kasnejši poglobljeni razlagi, ki je vključevala tudi nekaj moje rahle rdečice, da "biti press" pravzaprav pomeni imeti akreditacije, se mi je uspelo prebiti v notranjost samega dogajanja. Zlahka je bilo tudi opaziti, h kateri skupini pašejo nosilci plakatov We love you in čigave roke na oder mečejo medvedke in tangice in modrčke - torej, koliko navijačev so posamezni pripeljali s seboj. Vseeno se je našla peščica takih, ki s(m)o prišli tja zaradi uživancije in ne posebne naklonjenosti posameznim bendom.

Med petimi udrihači bobnov in strun so bitko za najboljšega po izboru občinstva bili: Wejn & The Genzis, Billy the Kid, Spleen, Tubestone in Hepa, na koncu pa so lento zmagovalcev odnesli Spleen. Pa najbrž ne zato, ker imajo pevko Mojco (in je tako že pol uspeha zagotovoljenega;)) ali zaradi dejstva, da se letos naš bend Gimnazijskih kuzel (ki se je končno iz vokalnih serenad prelevil tudi v instrumentalno različico ter načrtuje veliki comeback s komadom Dost (mam) v 14 različnih glasbenih žanrih) ni mogel udeležiti predizbora, pač pa najbrž zato, ker se je prizorišče po njihovem nastopu sumljivo spraznilo. S surf rockom so po bičbojevsko totalno zažgali TubeStone-i, izredno pa sem navdušena tudi nad Hepo s svojo zajebantsko-trivialno glasbo in odličnim live nastopom. Za konec in za pokušino nekaj komadov naštetih:

Tubestone - Billy the Kid's Ride to mexico
Tubestone - Moonrider
Hepa - Come vai
Hepa - Konec sveta
Hepa - Pod kontrolo

Lezenje v rit

Piskajoči, vreščeči, tuleči, visoko-frekvenčni, ob velikem vznemirjenju in navdušenju celo približki opernim arijam in predvsem zoprni, ki jih ne maram. Glasov namreč. Ker navadno pripadajo tistim grebatorskim zadnjicam v prvi klopi, ki svoj nemogoče-ga-poslušati-več-kot-5-minut glas (narava je pač dobro prerazporedila darove) neprestano, kot sestre samarijanke, delijo z ostalimi, misleč, da bodo za radodarno dejanje prejele vsaj Nobelovo nagrado, seveda, v primeru, da se iz njihovega razdajanja in žrtvovanja glasilk ne pojavi že kar samoniklo svetniški sij nad glavo.
Poleg tega, da ima povprečen klen prilizun (na našem vseučilišču je primernejša oblika prilizunka) rezervacijo semestrskega abonmaja v prvi klopi v predavalnici, kjer ima najboljšo pozicijo, da vsevdilj z vprašanji zasipa predavatelja, ga odlikuje še nekaj ostalih vsevišnjih karakteristik. Če je omejitev domače naloge, seminarske naloge ali kakega drugega pisnega izdelka 4000 znakov, potem bo poljubovalec zadnjic dogovorjeno številko vsaj podvojil, če ne celo zvišal eksponencialno, ukanil pa bo celo četrto dimenzijo in izdelek oddal prej kot ostali "luzerji".
Ampak, ker je človek pač fleksibilno bitje, se sčasoma navadi sošolk, ki tretjega novembra po koncu ure predavateljici oddajo seminarsko nalogo, ki jo je potrebno oddati 9. januarja 2006 (!!!!!) ter da toisto bitje prvo (!!!!) uro vaj pripravi povzetek snovi prejšnjih rednih ur. Nekateri imajo pač višje ambicije od drugih ;)

Kaj vznemirja?

• medenična kost
• zdravniška uniforma
  
• hrbet
  
• vlakovodje
• lisice (policijske)
  
• srajce
• ritni žepi z gumbi

... se nadaljuje ...

Pandora Vs. Last.fm

Pandora in Last.fm - igrački za popestritev dolgočasnih uric, ustvarjanje prijetne zvočne kulise ali pa odkrivanje nove glasbe.

Glasbo, ki jo izvaja nam ljubi bend, po enostavnem ključu analize melodije primerja z drugimi in tako naša nova osebna radijska postaja našim slušnim sprejemnikom pošilja le tiste zvoke, ki se v večini karakteristik ujema z želenimi. Če pa se nam kljub temu zazdi, da so z izbiro krepko brcnili v temo, enostavno stvar utišamo ali preskočimo s klikom na Ban this track (pri Last.fm) in I don't like this song pri konkurečni Pandori (Mogoča je, jasno, tudi nasprotna situacija, torej, da nam je pesem skrajno všeč - v tem primeru stisnemo Love this track!). V testni verziji pri Pandorini skrinjici sicer lahko slišimo le pet skladb, zatakne pa se pri registraciji, saj je zaenkrat namenjena le Bushevi čredi ovac. Tu gre plus Last.fm, saj je stvar popolnoma zastonj za vsa zemeljska bitja, ki so računalniško pismena, plačljivi pa so le posebni dodatki ... Še več - Last.fm ponuja celo listo članov, kjer lahko bodoče može in žene spoznamo na podlagi glasbenega okusa oziroma priljubljenih bendov (in ne bo vam več treba pošiljati ženitnih oglasov v Salomonov oglasnik). Kljub temu, da je torej Pandora, Music Genome Project-ovo glasbeno odkritje, borno opremljena, pa se zdi, da je preciznejša pri izbiri skladb (lahko pa, da sem samo jaz preveč zahtevna). Klošarsko opremljena pa sta tudi sama predvajalnika, saj se pohvalita lahko le z Love/Ban (Like/Don't Like), Play, Pause oz. Stop ter Skip oz. Next track knofkom.

Več glasbenih užitkov pa sledi ob kljik-kljiku na prva dva linka ...

p.s. Navdih: tu in tu.

MSN rulez!

Za mano je 7 ur nepretrganega igranja pasjanse in minolovca na MSN-ju. Zasvojljivo!
A se kdo upa pomert z mano? :P

Novoletna

Jep, nič drugačna ne bom od ostalih - sneži! In kljub temu, da sem še včeraj zaradi "menseničneda" vzdušja tovrstno temo raje zamenjala za ogled Jacka, Kate in ostale druščine, ji bom danes namenila nekaj vrstic ... Pravzaprav se bom izognila kemijski formuli, športnim aktivnostim in ostalim zadevščinam, ki jih lahko ustvarjate na, ob, v in s snegom ter se posvetila njemu sorodni oziroma posredno povezani temi.

Poleg otvoritve sezone kidanja snega (mimo gredice preko stezice, po zadnjih podatkih sem ga namerila 39 centimetrov) se je očitno otvorila tudi sezona vprašanj: "Kam pa za novo leto?" Posebej v decembrskem času (pa tudi že prej!) to vprašanje izpodriva celoletno mašilo pogovorov: "Kakšno čudno vreme!" In ne samo torej, da je sleherni Kranjec v prostem času meteorolog, je pač tudi velik načrtovalec, pustolovec in žurer! Ker novo leto je resda - samo enkrat na leto! Pa tudi 26. november je samo enkrat na leto, pa me ni nihče vprašal, kaj bom danes počela :)

Well, za vse tiste, ki me boste v naslednjem mesecu spraševali, kako bom preživela najdaljšo noč v letu (res? meni se je zadnjič zdela daljša, ko smo prestavili uro ;)): NE VEM. Ponudbe zbiram do 31. grudna 2005 do 20.00, najbrž bo stvar trenutnega navdiha, zaradi tega ne bom izgubljala živcev ali pridobila kak siv las in navsezadnje - čisto mogoče je, da se bom imela lepše in bolj veselo kot vsi tisti, ki stvar načrtujejo že od junija naprej ...

Najboljše stvari v življenju se zgodijo spontano.

Dileme ...

V poplavi idej, ki me vsako noč premočijo do možganskih celic, sem se znašla v hudi dilemi, kaj ovekovičiti na blog. Lahko bi pisala o:

- snežni odeji, ki je prekrila dol in breg, naznanila prihod tete Zime in še posebej razveselila 13-letnike, ki z velikim navdušenjem kepajo študentke (a se ne spravljaš ponavadi na punce svoje starosti?)
- sibirskem mrazu, ki veje zunaj (no najbrž bo ta vzrok za zgoraj opisane posledice) in pusti rahlo rdečico na licih, ki jo je sicer pri meni težko ločiti od tiste v toplih okoliščinah (pač farbam!)
- File extension kvizu, o katerem vsi pišejo, pa bom jaz tako superkul, da tega ne bom storila (čisto mimo stezice, sem mojca.mp3!)
- odstavitvi Jankovića, ki je postal vseslovenski srž debat in se pojavlja ob nič hudega slutečih kofetkanjih
- o božično-novoletno ovešenih trgovskih centrih, ki praznikom odvzamejo vsakršno čarobnost (prevod za Slovence: čarobno pomeni biti za božič in novo leto pijan ko kanta in se po možnosti ne zbuditi v lastnem bruhanju ;))

Pa ne bom. Grem raje gledat nov del Losta.

Prvega ne pozabiš nikoli

Kljub mojim pesimističnim napovedim, črni luknji, ki se je iz vesolja tik pred kolokvijem preselila v mojo betico in v katero je ob prvem vprašanju padlo vse znanje sveta ter tezo, da na FDV lahko padeš samo po stopnicah, ki sem jo takoj po odpisanem kolokviju ovrgla - se je izkazalo, da sem kolokvij kljub vsemu opravila ... in to kar spodobno! ;) Zdrava kmečka pamet očitno še nekaj velja ... ;)

Poročanje s koliščarsko-ljubljanskega terena ob milih zvokih špice 7th Heaven: desni sosed od moje desne sosede pije pivo, taista soseda bere strip in ostaja zvesta brezalkoholnim substancam (ne verjamem, da bo njena vzdržnost trajala več kot eno uro), soseda, pod kotom 45° jugo-vzhodno glede na tisto prejšnjo sosedo, pije tudi nekaj alkoholu sorodnega ter svoj gorenjski nagon zadovoljuje z žvečenjem pretečenih čokoladnih krispijev, ki imajo sumljiv vonj ...

Grem še jest!

p.s. V času pisanja ni bila nobena kitara zlorabljena z matranjem drata pod akordi 7th Heaven theme.

W. Shakespeare

Zakaj je bil Shakespeare car?

My mistress' eyes are nothing like the sun;
Coral is far more red, than her lips red:
If snow be white, why then her breasts are dun;
If hairs be wires, black wires grow on her head.
I have seen roses damasked, red and white,
But no such roses see I in her cheeks;
And in some perfumes is there more delight
Than in the breath that from my mistress reeks.
I love to hear her speak, yet well I know
That music hath a far more pleasing sound:
I grant I never saw a goddess go,
My mistress, when she walks, treads on the ground:
And yet by heaven, I think my love as rare,
As any she belied with false compare.
*****

Ne, ona nima žametnih oči
in niti kodrov mehkih kakor svila,
če sneg je bel, ga v njenih nedrih ni
in usta bi se od koral ločila.

Sem videl rože bele in rdeče,
na njenih licih take ne cveto
in so dišave, ki so bolj dehteče,
kot vonj, ki diha njeno ga telo.

Njen glas poslušam rad,
četudi vem da zvoki strun prijetneje zvene,
kako boginje hodijo ne vem;
ko ona hodi, stopa kot ljudje.
Pa vendar se mi zdi bolj očarljiva kot vse,
ki pesem jih slavi lažniva.

(Sonet 130, W. Shakespeare, prevod Janez Menart)

Zato.

Nauk, ...

ki smo ga prejeli danes na vajah za novinarstvo: "Prosim, v domačih nalogah ne uporabljajte tujk, ker me res ne fascinirajo."

Brucovanje

Nagradno vprašanje:

Kam gredo štiri punce in en fant (ki je čisto preveč ukazovalen, da bi se še sploh smel družiti z nami) s sumljivo mešanico vinsko rdeče in frucovsko rumene tekočine v dveh liter-in-pol-skih plastenkah v torek zvečer?

Ker nimam nagrade in ker je bil odgovor že subtilno posredovan v naslovu, naj ga izdam kar sama: na krst novopečenih študentov - brucovanje. Priznam, it was a tricky question (oz. kvaščn kot rada svojo različico znanja angleščine z nami deli profesorica za dotični jezik).

Na kratko: bilo je glasno, migajoče (rotirajoče/vrteče?) in veselo. Uvod v študentsko življenje smo zaključili okrog 4h in to samo zato, ker so jo do takrat že vsi ostali softiči ubrali domov.
Študentsko pa smo nadaljevali tudi ves preostanek dneva, saj smo prespali vsa predavanja.

Če tole bere kakšen (priložnostni) maser se priporočam, ker me je spanje v čudnih pozah obsodilo na boleč vrat ...

G33k

Bridko spoznanje (prej obtožba), ki me je doletelo danes ob 0.54 po srednjeevropskem času s pomočjo real life-prijatelja (očitno jih še premorem), je za sekundo in pol zaustavilo moje masiranje prstnih blazinic/udrihanje po tipkah. Jap, geek sem. Saj vem, kaj boste rekli - pa še tako mlada, toliko neprehojenih poti jo še čaka, toliko neizpetih pesmi (res, nikoli nisem imela preveč posluha), toliko ... vsega. Well, očitno vse v digitalizirani obliki.

Sedanje stanje me pušča v nemilosti s tremi odrešujočimi možnostmi (ker baje bit geek ni kul - ampak trenutno moji možgani ne znajo sproducirat niti enega razloga v korist te trditve) :

• se prijavim za Miss g33k (če tovrstno tekmovanje obstaja, predvidevam, da je nekaj podobnega kot Lepotice slovenskih kmetij - za slednjo titulo se še vedno lahko potegujem ob slučaju neuspeha za prvo), nakar me po tekmovanju ustavi fotograf svetovnega slovesa, obljublja mastne denarce, nato pa me proda v srednji Uzbekistan, kjer v real life varianti pasem ovce, iz ovčarske idile pa me nekega dne pobere dejstvo, da je dizel dražji od bencina

• svojo lepoto ovekovečim na GlasujZame, poročim tistega, ki mi največkrat pritisne desetko in mwaaaaaa lušna si, posvojiva dva GlasujZame otroka - postanemo prva GlasujZaNas družina, zaživimo RL in živimo srečno do konca svojih dni (torej, dokler še kdo glasuje za nas)

• se iz depresije zadavim s kablom brezžične miške

Kolebanje med prvima dvema možnostma, me vse bolj nagiba k tretji ... ;)

Meglena pravljica

Če v svojem prostem času slučajno ne izvajam kaskaderskih akcij na naših klancih, ne srebam kave (deci-deci) nekje v mondenih mestih (kot je na primer Kranj), ne sedim za kišto in odkrivam čare medmrežja, potem nekje zunaj odžiram tistih 21 odstotkov O₂-ja ostalim živim bitjem.

Na današnjem potepanju sva z Miškotom (obsesija s psom? Nekoga moraš imeti rad!;))) odkrivala čare temperaturne inverzije, meglena odeja je pod sabo pokopala Kamnik, Ljubljano in Kranj ...

In še fotke (kvaliteta le-teh je primerna sposobnemu upravljanju z bratovim fotoaparatom) za vse nejeverne Tomaže, Jankote in Lovrote, ki niso verjeli, da nas od drugih res loči ocean ...

Crash

Megla in hitrost.

Nenadoma stena. Zavore.

Sfukan avto.

Pa jest.

Spoznanje: včasih ma mat s svojim teženjem prov.

Modro

Danes malce plavega vzdušja:

Moder človek ne pove vsega, kar misli, misli pa, kar pove.

November rain

Listopad je brezvezen mesec. Branje za piko tega stavka je za vse čustveno navezane na november zaradi rojstnodnevnega jubileja hrčka, 30. obletnice on-line poroke s princeso Lejlo iz Azerbajdžana in podobnih pi*darij odsvetovano. Če ne veste, za katero piko točno sem mislila, se s prstom (s katerim sledite črkam;)) ustavite TUKAJ.

Še vedno nadaljujete in z milim puss-in-boots pogledom zrete vame, da bi vam pojasnila? November je brezvezen, ker je ravno na sredini - z mavrico barv, s katerimi so ovenčani gozdovi, slika jesensko idilo, s (pre)kratkimi dnevi in zgodnjim mrakom pa deželo zavija v temno in hladno zimo. Scena, ki se vam je pravkar izrisala v izrastku nad vratom, pasivno vpliva na homo sapiense - posplošujem, itak se gre vedno zame;), zato november s pridom izrabljajo (variacije na prvo osebo ednine ustreznejše) za neumen izgovor, da se jim ne da premakniti tistih dveh možganskih celic, ki sta se v bitki nad prevlado uspeli uvrstiti v finale, in postoriti kaj za faks (ter dobro vseh nas).

Če ste se uspeli prebiti skozi zadnjo poved, obstaja velika verjetnost, da se boste tudi skozi november.

p.s. Mami, vse najboljše!

Če je ...

nered v sobi premosorazmeren z neredom v glavi, potem je moje podstrešje v razsulu.

Komu je novinar odgovoren?

Javnosti, uredniku, delodajalcu, oblasti, sebi?

Ljubim te

Utrinki z nočnega izleta (bolj švoh fotka, ampak bistvo je)

Kva dogaja

Evo, spet malce prenovljena podoba ... S sicer nedokončanimi okviri, ker se mi ne da ob tej uri dokončat nedokončano; tisti, na katerega sem prevalila krivdo za to pomanjkljivost pa raje, namesto, da bi mi pomagal, pije kavo in mi piše domačo nalogo. ;)

Kakšen krut svet ;)

Kdo se s kom igra ?

Mogoče, da je to zgolj posledica dejstva, da sem bila čudna že kot otrok (Vlado Kreslin™) in je moj pogled skozi očala življenja na svet drugačen od ostalih, ampak kljub temu ...

Začelo se je popolnoma nedolžno in povsem glasbeno, s pesmico o krokodilu Šnapiju, njegove karakteristike (majhnost, ostri zobje, situiran nekje ob Nilu) so očarale prav vse in ne samo otroke; pardon ob bebavem poslušanju ter petju hvalnic njegovemu imenu Schni Schna Schnappi so bili otroci celo v manjšini. Vsaj starostno gledano. Na domačem področju je ob, zanimivo, približno istem času, veliki preboj doživel enoobrvnik Fredy Miler in s kasnejšimi 37 priredbami v vseh možnih variantah še dolgo časa po vrhuncu pevske kariere s kontroverzno skladbo Vedno si sanjala njega*, neponovljivo delo mojstrov Smodeta in Milerja, zabaval staro in mlado. Slovenska raja je norela ob Fredijevem odsevu v stenskem ogledalu, sleherni pravi Slovenec pa si je najbrž začel puščati obrvi, da bi se vsaj malce približal ikoni slovenske pop glasbe. Poprejšni sivi mišon, ki sicer trenutno pripravlja album in računa na veliki comeback, je že v začetku leta 2005 začel prav nezvezdniško in kot Titanik toniti. Svojo kariero pa, menim, skorajda ne bi mogel bolje opisati z naslednjimi besedami: "Ne vem kdo je bolj neumen, unile ki so me prišli gledat, se delajo norca iz mene in so za to plačali, ali jaz, ki jim pojem in sem za to plačan."

Da ljudje ne bi intelektualno stradali, se je po sicer daljši pavzi, zgodila, prestrašila in vrgla s tira: ptičja gripa. Hail to the avian influenza! Pošle so zaloge Tamifluja, po strašnih prerokbah in grožnji virusa z drugih držav, se je število mrtvih ptic in njihovo vprašljivo zdravstveno stanje krepko povečalo, za svoja življenja pa se je najbrž teden nazaj tresla Štajerska, saj so v ribniku stare struge Drave pri Mariboru našli poginulega laboda. Mediji, ki so ustvarili vso medijsko histerijo, pa so kasneje izdali, da po patoanatomskih analizah strokovnjaki menijo, da je šlo prej za zadušitev oziroma utopitev kot pa ptičjo gripo. Kljub temu pa so v zadnjih dneh v naši deželici prodali več tisoč zaščitnih mask, ponekod pa jih je celo zmanjkalo.

In danes? (v bistvu včeraj, ker je post pisan v poznih večernih oz. zgodnjih jutranjih urah) Danes je smešnost dogajanj dosegla vrhunec, ko smo prebivalci kokoške doživeli, kot zopet napovedujejo mediji, prav zagotovo največji rop v zgodovini države. Če ne drugače, zelo holivudski rop! Ko govorimo o sedmih urah ropanja, si je resno treba zastaviti vprašanje o varnosti, ki naj bi jo banka s 4900 sefi imela.

Vse skupaj je smešno. Za crknit smešno.


*Če bi znala, bi na e (posebnost Koroške?) v besedi njega postavila naglas, pa žal, res ne znam.

Študentje preglasni za državo?

Zato nas hočejo tudi ukiniti. Temni oblaki se zgrinjajo nad študentsko srenjo. V svojih črnih načrtih sta Vladni odbor za reforme ter Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve predlagala ukinitev študentskih bonov, ustavitev gradnje študentskih domov, ukinitev obštudijskih dejavnosti, odpravo subvencioniranih prevozov, ukinitev subvencioniranega bivanja, ukinitev študentskega dela ter najbolj zaskrbljujočo med vsemi - uvedbo šolnin. 11. oktobra je Študentska organizacija Slovenije na sestanku s predsednikom vlade Janezom Janšo, vodjo vladnih reformistov Jožetom P. Damijanom in ministrom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo dr. Juretom Zupanom izrazila svojo zaskrbljenost nad predvidenimi spremembami, ki vodijo v elitizacijo visokega šolstva, z ukinjanjem študentskega dela pa velik vprašaj zavisi tudi nad socialnimi transferji študentov. Med zelo splošnimi in nerazdelanimi reformami, ki jih podaja država, je največ nasprotovanja med študenti požela uvedba šolnin in trgovinizacija visokega šolstva, kar se bo bržkone zrcalilo tudi v kakovosti in dostopnosti visokega šolstva. Nadalje pa, predlog reform ukinja doslej praktično edini socialni korektiv, ki večini študentov omogoča pokrivanje večjih stroškov študiranja – študentsko delo. Obenem so s tem ogroženi tudi sistem organiziranja študentov v Sloveniji, projekt prenove in izgradnje študentskih bivalnih zmogljivosti, tehnološka opremljenost univerz, subvencioniranje študentske prehrane, subvencioniranje bivanja ter subvencioniranje prevozov.

S strani predlagateljev je predvsem razvidno pomanjkanje razumevanja vloge visokega šolstva, smešno pa tudi – nepoznavanje visokošolskega sistema. Tako so kot eno izmed reform navedli nostrifikacijo diplom, ki pa je bila odpravljena že januarja letos. Med bolj premišljene sklepe sodi tudi predlog treh med seboj nasprotujočih si oblik financiranja visokega šolstva: integralno financiranje, vavčerji ter šolnine.

Ob dnevu reformacije so predstavniki Študentske organizacije Slovenije pred poslopjem državnega zbora pribili 95 tez za reformo (tako, kot je to pred 488 leti storil Martin Luter), s katerimi želijo na simbolen način opozoriti vladne reformiste, "da bodo s svojimi predlogi reform povzročili nepopravljive posledice za kakovost in dostopnost visokega šolstva v Sloveniji".

Čip kofe

Gorenjska varianta kofetkanja

Big Foot Mama

Odličen koncert, ki mi je pomagal odkriti eno (in edino) že dolgo pozabljeno pozitivno lastnost "biti velik 179 cm" - imeti dober razgled, kljub temu da nisi v prvi vrsti ;)

Imeli smo se fajn, nadihali smo se svežega, s cigaretnim dimom (NZ is my solution) oplemenitenega zraka v dvorani, 15x sem najbrž fotografije "6. razred devetletke darkerce wannabe" pred seboj ozaljašala s svojo pojavo, ker je dekle po trikratnem fotkanju nastopajočih v objektiv želela tudi trikratno ujeti še svoja doživljanja na koncertu.

Po pešačenju v neznano, šele po 20 minutah smo se namreč vprašali, kam zares gremo, je padla odločitev, da gremo domov; neuspel poskus, kako priklicati taksi, je pripadnice nežnejšega spola nagradil s podukom, ki ga je dal sam navigator Jan: "Babe, a si loh eno cifro zapomn'te!!" (Po vtipkanju neke številke, ki smo mu jo posredovale, mu je namreč žametni glas dejal, da telefonski aparat še ni zaseden.)

Kakorkoli, bolj ali manj smo kljub temu srečno prispeli v začasno domovanje in kot angelčki zaspali ... v ušesih pa je še zjutraj odmevalo Rola, rola se mi zdej ...

p.s. Mojce Mojce pa ni blo :(

Zimski čas

Najbolje zapravljena in zbluzena ura, za katero se mi ni treba opravičevati. Namesto 3:00 je ura spet 2:00!

p.s. Ta post je napisan kasneje kot zgornji.

Cats & Dogs

Nisem si mogla kaj, da ne bi postnila družinske idile:

V številkah

- še vedno pod vplivom prejšnega posta -

A ni čudno, da se mi poleg petkov, sobot, nedelj, ponedeljkov, torkov in sred ob četrtkih vedno kaj posebnega dogaja?

Danes:
- sem vstala 1 uro prezgodaj, misleč, da sem spet zaspala (za pojasnilo glej prejšnji četrtek), na poti pa ob zvonjenju budilke na telefonu ugotovila, da naj bi se takrat šele zbudila
- posledično iz prve točke popila 1 kapučino, pa bolje, da ga ne bi
- 4x na hitro zavrla avto, ker se je zelena luč brez utripanja preklopila v rumeno
- sem 7x poslušala Blindspott - Mind Dependancy
- sem med 10. in 12. uro prejela 11 sporočil
- si v knjižnici izposodila 12 knjig in 1 interaktivni CD o učenju francoščine, za katerega bom čez 3 tedne plačala precej zamudnine
- sem popila 0,015 hektolitrov vode
- je predavatelj psihologije 34x izrekel besedo "seksualno" v različnih kontekstih (tudi najbolj bizarnih), najbrž z namenom, da bi pritegnil našo pozornost
- sem naredila 157 kilometrov, ker je prevrnjeni tovornjak zaprl cesto, edina alternativa pa vodi skozi Kamnik

Svet je bolj zanimiv skozi številke.

Okroglo

Pravkar berete 50. post, stran pa je danes obiskal 1000. obiskovalec ;)

Obisk se je beležil od 12. avgusta dalje
Obiskovalec, ki bo dosegel magično številko 2000, dobi nagrado ;)
Sej ne.

Če punce začne razganjat, ...

če folikel začne pokat, če je preveč časa za neumnosti (pa tudi če ga ni), se začno dogajati čudne stvari: (ne)uglašeno petje, na hitro vkup sestavljeno s štirimi alti sopranwannabe, v avtu na Whitney Houston in priznanje, da ga (?) bomo večno ljubile, mekdonalds karamela sladoled opolnoči na Šmarjetni nad (Kranj) in pod (zvezde) tisočerimi lučkami, skorajšna samopovabitev na ohcet, tour de Globus za upravičenje statusa klenih Kranjčank, seks na eks (?!) ter lutavo vozarjenje po perifernih območjih Gorenjske.

Dogaja.

Murphy in da haus

Ker je bilo dogajanje celega tedna sila dolgočasno in predvsem zelo navadno, je bil danes že skrajni čas, da se zgodi nekaj "nenavadnega". In se je.

Budilka spet ni zvonila ali pa sem jo podzavestno (spet) izklopila, zato sem se namesto ob 8.00, z maminim prispevkom - vikom in krikom, zbudila ob 8.41. Naj omenim le to, da bi ob 8.30 Taxi Mojca moral pobrati že prvo stranko na poti v Ljubljano.

Dogajanje v naslednjih 7 minutah: 2 minuti umivanja zob, 3 minute oblačenja najbližjih kosov garderobe (jep, ni bilo pomerjanja stilnega ujemanja - sram me bodi!) še vedno v REM fazi, 1 minuta za pisanje mesiča vsem cenjenim strankam, da bom zamudila in 1 minuta za torbico, skobacanje v avto, zapenjanje varnostnega pasu in vžig motorja. In grem.

Le z zamudo 21 minut prispem do prve klientke, hitro skoči v avto in drvimo naprej. Od 8.51 do 9.07 se odvija divja vožnja do Kranja z obvezno opremo čelade. Drugi cilj je kljub vsem traktoristom, tovornjakom, avtobusom, kolesarjem in pešcem, ki imajo očitno nek pakt z Murphyjem, dosežen v 16 minutah, povprečen smrtnik jih sicer porabi 25.

Ampak sploh nisem živčna, niti zoprna in nejevoljna. Vse skupaj se mi zdi prav zabavno! Pričakujem, da mi bo v kratkem na mobitelu crknila baterija ali zmanjkalo denarja. Crkne baterija kakopak.

S še dvema soakterkama se Tour de Ljubljana preusmeri na tretjo postajo, kjer čakata še dve udeleženki bitke za Veliko nagrado. In spet gasa (do Krasa).

V časovni stiski se odločim, da bi šle po bližnjici - naj ponovim, moja malenkost nima orientacije, poleg tega pa se po načrtovani poti še nikoli nisem peljala. Pričakujem, da bo Murphy udaril znova.

Ampak ne. V manj kot 20 minutah se znajdemo na Dunajski. Kakšen uspeh! Okej, potem bodo pa vse rdeče na semaforju. Ampak ne! Smo jo imele le pol križišč ;)

Odisejade še ni konec, predvidevam, da se bo zataknilo vsaj pri parkiriščih. Ampak ... prvo parkirišče je bilo resda neuspešno, na drugem pa se nam je že nasmehnila sreča in po vzvratnem parkiranju v mišjo luknjo ugotovim, da tako lepo pa že dolgo nisem parkirala. ;) Po uspeli akciji se ravno dodobra zbudim.

Za nameček, ravno ko se odpravljamo proti ljubemu vseučilišču in eno sopotnico oddam na avtobusni postaji, ker se odpravlja v drug del Ljubljane - se ravno v tistem trenutku pripelje njen avtobus. Skoraj ne bi mogel biti boljši timing.

Ker je bila stvar že res nenavadna, je Murphy poskrbel vsaj za dež (me pa brez dežnika, jasno!). Točno ob uri se znajdemo v predavalnici, že ob prvem pogledu na njeno vsebino soočene z dejstvom, da ne bomo dobile sedišč. Pa smo se spet uštele ...

Koloniziramo zavidanja vredne sedeže (edine 4 in a row) - zakaj zavidanja? Ker so dovolj blizu za sledenje predavanje in dovolj daleč za skriti pred pridigarskim pogledom predavatelja.

Murphy pa je očitno izgubil upanje nad mano - preostanek dneva je spet minil brez zapletov in sila "navadno". Eh ... :)

Slovnica pa taka

Eno izmed navodil za izdelavo pisnih nalog, ki smo jih prejeli na faksu:

Jezik mora biti znanstven (vrednostno nevtralen itd.), besedilo slovnično pravilno (če vaš materin jezik ni Slovenščina - tuji študenti - to označite na naslovnici).

Pa bo asistent s tako slovnično podkovanostjo res znal presoditi, če je moje besedilo slovnično pravilno?

Brez besed

Ostala sem brez besed. Pravzaprav brez glasu.

Polotil se me je namreč prehlad in po včerajšni nadgradnji bolečega grla, torej odpovedi glasu se je danes stanje stopnjevalo še z glavobolom. Da ne omenjam, da mi teče (karkoli že) iz nosu in oči.

Mogoče imam pa ptičjo gripo, navsezadnje sem, kot je večkrat v srednji šoli ljubkovalno (ali pač tudi ne) dejal profesor geografije, kura ... :)

Nju luk

Kaj se zgodi, če ima Mojca preveč časa ... tole!

Nov imiđ bloga je sicer še v beta verziji, torej pričakujte še popravke in dodelave (:
Pripombe in predlogi pa seveda dobrodošli!

I just don't know what to do with myself

... še ena iz vrste Mojčinih zgodb, ki jih piše življenje ...

Kaj početi med ogledom filma, ki traja 2 uri, 12 minut in 47 sekund, v majhni, brezzračni, klavstrofobični predavalnici, zvok pa je tako slab in nerazločen, da niti tisti (piflarčki) v prvi vrsti, ki sedijo zraven zvočnikov, nimajo niti najmanjše ideje, kaj je rdeča nit dogajanja? Pravzaprav so se tisti v prvi vrsti znašli po naključju, ker so na prizorišče videoprojekcije prišli z akademsko točnostjo, obenem pa slovenskemu pregovoru postavili novo dimenzijo: Kdor zadnji pride, prej melje. :)

Ker je film brez podnapisov, se prvih 5 minut trudiš ujeti šume iz oddaljenih (hi-tech) računalniških zvočnikov, vendar ker je tovrstno početje preveč naporno in ker se že po uvodnih besedah izgubiš, precej hitro opustiš dobronamerni cilj in začneš z novo misijo: kako se čim udobneje namestiti na tog, lesen in trd stol. Ko noge daš sosedu za vrat in se ta začne pritoževati nad sumljivim vonjem, ki prihaja iz okolice tvojih nog, zaprepadeno ugotoviš, da je tudi slednja akcija brez Toma Cruisa postala misija nemogoče.

Z nogami v lastno napoto torej sediš in zreš v platno pred sabo in se trudiš dveurno ždenje narediti čim bolj zabavno. Z nemim filmom si tako skušaš predstavljati, o čem resnično teče beseda v filmu, a se pozornost bolj kot na to preusmeri na opazovanje vedenja igralcev. Z levo sosedo družno ugotoviva, da ima Robert Redford določene poteze Brad Pitta in da v vlogi kroničnega kadilca (kadilca z verigo) briljira Dustin Hoffman.

Nak. Spet izguba zanimanja. V veliko olajšanje mi je, da se približno tako kot jaz, počuti cela predavalnica - opazovanje sotrpinov je namreč naslednja zabavna igrica, ki se nato prelevi v seznanjanje z notranjo opremljenostjo prostora.

Od behavioristične psihologije do arhitekture - še vedno ostane ura in pol. Pravzaprav nas šele takrat zajame bridko spoznanje, da smo šele na tretjini filma! Nove misli: kako pobegniti? Vsaj za 10 min! Odmev klicev, ki jih posreduje narava, ujame nekaj sotrpinov v našem mučilišču: ljudje se menjavajo kot na železniški postaji ter odhajajo v edino pribežališče - wc. Sistem brez tehničnih motenj deluje kako uro.

Nato pa DOVOLJ! :) Predavateljica naznani predlog: ali pogledamo do konca ali gremo domov? Brez oklevanja v en glas: DOMOV!

In pobrali smo šila in kopita in tekli, kolikor so nas nesle noge, čez drn in strn in ... živeli srečno do naslednjega predavanja. ;)


p.s. Film je kul, si ga bom ogledala doma - z zvočno spremljavo!

... zZzZzZ ...

Če bi me v teh dneh kdaj pocukali za rokav, zvedavo uprli oči vame in me vprašali, kaj je prav v tistem trenutku, ko bi zrla v vas, moja največja želja, bi vam v odgovor odvrnila: spanje. In če bi me vprašali, kaj bi bila rada, ko bom velika (sicer popolnoma neprava formulacija beseda velika - nekateri bodo že vedeli zakaj), bi vam dejala: poskusni zajček za ležišča - preizkušala bi in ocenjevala udobnost ležišč.

In po tednu, ko sem ves počitek pridobivala s tistimi uricami, skoraj nevrednimi omembe, spanja ponoči, sem si danes izdatno napolnila baterije. Pravzaprav sem se zbudila "že" po 10 urah, ampak - ker že tako dolgo nisem spala 10 ur v kosu - sem te proslavila še z dodatnimi tremi urami. Spanje je najboljša stvar na svetu!!! Saj se menjavajo prioritete, ampak ...

Ker sem pol dneva prespala, sem tako izgubila možnost, bolje rečeno je slednje le opravičilo, da bi napravila kaj koristnega, zato sem se v spremstvu še dveh (bluzačev) odpravila v šoping. V bistvu se bolj navdušujem nad idejo šopinga kot pa nad samim dejanjem šopinga, ker se kaj hitro naveličam čakanja pred garderobami pa čakanja na blagajni pa pomerjanja ... Navdušenje se zopet povrne šele, ko imam kos garderobe že varno zapakiran v vrečki, ta pa se z ročajem oprijema moje roke (ali ravno obratno?).

Se dodobra naspala in zapravila par cankarjev: je človek sploh lahko bolj zadovoljen?;)

Blah

Utrujena, tečna, zoprna, premočena, nečimrna, jezna, naveličana.

Zaspana.

Parkiriščne travme

S parkiriščno problematiko se srečujem pravzaprav že od tistih daljnih časov, ko sem opravila vozniški izpit - enoletna kariera bojevanja z bočnim parkiranjem, vzvratnim, diagonalnim, "na nos" in kakršnim koli drugim naštetim podobnim pa je danes prav zagotovo dosegla vrhunec.

Ne maram Ljubljane, ker ob moji misorientaciji zagotovo zgrešim kakšen odcep, vsako primerno parkirišče in pristanem na kakšnem kot žafran dragem parkirnem prostoru - kar me naj v osnovi sicer ne bi smelo motiti, glede na to, da pripadam družini stiških veleposestnikov ;).

Ampak gorenjska nagnenja se zajedajo globoko pod plasti podzavesti in danes, ko sem imela po 3,5-urnem spanju prebitek energije, sem prostor za svoj ferrari iskala na malo bolj odročnem kraju in predvsem - cenejšem. In voila! Kljub zmedenosti sem še pred svitom uspela najti prijetno zastonj zatočišče za jeklenega konjička. Občutek zmagoslavja me je spremljal vse do prihoda nazaj.

Situacija: levo od mene avtomobil, OK, desno od mene avtomobil, OK, za mano avtomobil, bi bilo OK, če ne bi bil od zadka mojega prevoznega sredsta oddaljen le kak meter! In sedaj misija (nemogoče): kako spraviti svoj batmobil ven?!

Štirje možni scenariji:

• Wussee: zjokati se in s krokodiljimi solzami olajšati bolečino, ampak situacije niti približno spremeniti (razen v primeru, da je vaš jok tako neustavljiv, da se nivo vode dvigne in avto zaplava na njej, potem tistega zadaj potisnete vstran in svojega spravite na varno pozicijo ter čakate, da sonce osuši teren)
• Waitin': čakanje (v nedogled), da se eden izmed treh akterjev "skobaca" ven in naredi prostor, prvega (ne/srečneža) izmed njih pa poslati v tri pisane marjetice, možne tudi variacije podobnih destinacij, vse po trenutnem navdihu
• Anger Management: gas do konca, pustiti svojo štempiljko na soakterjih, s pripisom V spomin (žal neizvedljivo, če vam je kaj tudi do svojega avtomobila)
• Austin Powers: na minimalnem prostoru narediti maksimalno! Polžje lezenje naprej in nazaj, naprej in nazaj, naprej in nazaj, naprej in nazaj, in oh ... sem že rekla, da naprej in nazaj?

In ker kdaj vzklije v meni tudi kanček razsodnosti, sem izbrala zadnjo varianto in ob tem, poleg izpadlih las, izgubila še živce. Ter pet minut manj kot pol ure (25 minut) mojega dragocenega časa.

NAUK: Rabimo več zastonj parkirnih mest ali ne zaparkirajte me več, ker se bom sicer poslužila tretjega scenarija.

Brucka

No, ni bilo nič kaj pretresljivega - razen računa za parkirnino, na katerem je pisalo 700 SIT, avto pa je nepremično na "njihovi" - jih nočem poimenovati - lastnini stal 3 ure in pol. Bojda bi morala koristiti že študentske ugodnosti in za cel dan odšteti "le" 300 sit. No, jutri/danes se spet podajam v tisti zverinjak tja dol (v Ljubljano), bomo videli, kako bo danes ...

Prve tri urice so bile pa kar prijetne, razen knjižničarjev, ki so ves čas opozarjali, česa vse se v knjižnici se ne sme, kaj lahko (je bolj malo takih stvari), kako se uporablja sistem Cobiss/Opac in precej nezanimivo zabavali prostrano množico v predavalnici 1. Navdušenje nad nagovorom je bilo od marsikoga ovenčano z zehanjem - myself included. ;)

No, čez 6 ur moram vstati, tako da ... lahko noč! ;)

[danes na play-u New Radicals - You get what you give, link pa ni dodan, ker se ga mi enostavno ne da dodati :)]

Prvošolčkov dan

Po treh mesecih vegetiranja me jutri čaka nov hram učenosti - v bistvu se počutim tako nekako kot pred vstopom na gimnazijo, samo da sem tokrat veliko bolj Zmedena. :) V bistvu sem pretekli dve uri od mojih sofaxark prejela veliko novih, kar malce zastrašujočih, informacij. To je to, če se človek ne gre sam vpisat in ga, kar je v zvezi s faksom ne zanima do zadnjega dne pred začetkom študija. Mnjah, bomo videli kaj bo ...

Če me kdo vidi jutri ob pol devetih v Rdeči Škodi/Ferrariju zabasano nekje v prometnem zamašku s še tremi sopotnicami, potem sem to jaz. Pomahajte mi! ;)

Vikend

Včeraj participirala na žurki (in zraven bila primorana skenslat folk, za katerega mi je vsekakor bolj mar kot pa za gostitelje dotične žurke), na katero sprva sploh nisem mislila iti, in še danes zjutraj občutila posledice sinočnjih dejanj, za izredno uteho v težkih trenutkih se predvsem zahvaljujem Frucu, bistri alpski vodi ter Aspirinu Direkt :)

Poleg tega sem ugotovila, da se različne skupine mojih prijateljev ne marajo med seboj. And u know what? Sem že sita vseh opazk, očitkov, spotikovanj - I don't give a f***** damn. Prav res mi že visi dol za razna spakovanja in imitacije nekih fensi scenc.

Bah, grem spat.

pa še: Sarah McLachlan - Answer

Miško

No, ne upoštevajo me kaj prida pri tej hiši (vrta, treba bo ustanoviti kak klan ljudi z manjvrednostnim kompleksom, ker niso upoštevali njihovih predlogov za izbiro imena hišnega ljubljenčka). Moj lubi, srček in še kaj je sedaj (bojda že uradno, čeravno nisem še videla nobenega od notarja overjenega dokumenta) postal Miško.
In še nekaj fotk ... (naj vas nedolžen pogled ne preslepi, tole bitjece že grize, nori, skače in laja, da je kaj!:))

Včasih ...

se mi zdi, da nimam/ne posvetim več dovolj časa za vse ljudi/ljudem, ki jih imam rada. In potem, ko sem zasuta z vabili in dogovori o kofetkih, kruhkih, deci-decijih, ogledih filmov, pohajkovanjih, enostavno vse "skenslam" in se zavlečem v Milošev (moj plišasti medved, ki krasi kavč) objem s kako knjigo, revijo ali časopisem - ponavadi me v takem stanju kaj hitro ujame tudi spanec (ki ga zadnje čase na noč dobivam prekleto malo - MAMI, a me lahko prosim vsaj en dan pustiš spati 8 ur!!!). V tistem trenutku se namreč počutim preveč omejeno, na drugi strani pa se potem vedno nekako čutim krivo in dolžno za druženje s prijatelji. Očitno bo spet treba izklopiti mobitel in dat vse skupaj na ignore, ker enostavno rabim več časa. Rabim več časa za dolgočasenje, za kratkočasenje, za bluzenje, za branje, za pisanje, za risanje, za neumnosti, za nove ideje, za poležavanje, za rekreacijo, za kuhanje, za peko sladic, za psihologijo, za znanost, za filme, za glasbo, za vse tiste stvari, ki me navdihujejo in zanimajo. Belo v uvodnem stavku se tako prebarva v črno: nimam več dovolj časa za sebe!

Kepca

V naši hiši se je znašla nova majhna črna kepca. Že prijateljuje z Geni-jem, samo malo je zmeden, ko ga moja malenkost kliče Mič, mami Miško, sestra Nero, mama Rex in nato pod tem potegnem črto z Rajko (za frende Rajc ;)). Kakšni predlogi?

Danes ...

je po 10 letih življenja, lajanja, grizenja, tekanja, lovljenja in predvsem razveseljevanja vseh domačih svet zapustila Piki. :(

Preobilica časa

Multitasking je danes postal ne kvaliteta, pač pa slabost. Danes se po dolgem času peljem kot sovoznica v A. avtu, pa ona na sredi vožnje z eno roko začne stikati zadaj in iskati mobitel. Že ob tem sem se počutila nelagodno, nato pa iz torbice na plano privleče še adresar in (kar med vožnjo) začne iskati neke številke. Namreč, sredi vožnje ji je očitno postalo dolgčas, pa ravno se je spomnila, da bi lahko poklicala v službo in uredila neke zadeve (?!). Ko sem jo nahrulila, kaj sploh počne in zakaj kar ne začne štrikati med potjo ali pa napiše kako zgodbo, je odvrnila, da se je popolnoma navadila, da dela več stvari hkrati in da časa, ko se vozi, noče zapraviti. Ah ja ... Upam le, da ne bo nekoč s takim vedenjem povzročila kake prometne nesreče oziroma da jo bo nekoč le srečala pamet (ker sama je očitno ne bo).

Silence - Samuel's Gabriel

p.s. Po ugodni ceni kupim kilogram odvečnega časa.

Miss Slovenije 2005

Ker sem včerajšnji lepotni spektakel na žalost (ali veselje?) zamudila, sem si v današnjem (nadvse zanimivem - dež, dež in še enkrat dež) popoldnevu "utrgala" dve uri časa za nebuloze slovenskih lepotičk.

In se je začelo ... pompozno seveda! Že na začetku, kot se spodobi za deželo harmonike, na oder pridrvijo turbo-folk Atomik Harmonik (Turbo angels imajo očitno z Liži, liži sladoled preveč globoka besedila za takšno prireditev) s spet novim mix-om, ki bo v teh dneh prav gotovo zasedel prva mesta lestvic (je pa najbrž naporno delo izbrati vrstni red petih komadov znova in znova ter narediti nov mix). Po končani veselici se na odru pojavi propadli Milijonar, ki ga je premagal nek kvazi voditelj Zmago Batina (or sth) - moram priznati, da mi je bil Boštjan še najbolj všeč v vlogi voditelja Rakete pod kozolcem, ko je imel še eno obrv in pol manjši ego. Takoj po tem, ko je vsaka s slehernim gledalcem delila svoje misli iz "skritega dnevnika Miss Slovenije" - najbrž se je s tem organizator želel dokazati, da so punce pismene - sledi prvi izhod misic. Nato še drugi, tretji, ...

Nekje vmes se kamera preseli v zaodrje, kjer se direktno iz prizorišča dogajanja javlja "neka" Nina Vidovič (bi jo morala poznati?), za katero bi bilo bolje, da bi na odru samo stala, govorila pa ne. Edinokrat, ko uspe izpeljati scenarij brez motečih polglasnikov, je na odru z Boštjanom, ko imata nek "small talk", ki kaj kmalu izpade, tako kot 3/4 ljudi na tem tekmovanju, debilno.

Iz 12 deklet se nato izbor eliminira na 6 superfinalistk - sprašujem se, zakaj tisto prej ni polfinale in nato to FINALE, ne pa ne vem kakšen superfinale, megafinale in podobno. Sledi preizkus notranje lepote s strani žirije. Odgovori so kakopak, tako kot superfinalistke, bistroumni. "Kaj tipičnega bi skuhali za nedeljsko kosilo?" - "Tisto, kar bi si si sami izbrali." Je potem to sploh tipično kosilo? Torej bi punca na vprašanje : "Kaj bi izpostavila kot slovenski simbol?" odgovorila z "Tiste, ki so všeč vam." Svašta. Ampak ja, nadaljujemo ... dobimo Miss One, Miss Interneta, Miss simpatičnosti, Miss fotogeničnosti in naposled ... Miss Slovenije!

Tako je med superfinalistkami najbolj supersuperfinalistka postala (najmanjša med vsemi? je 167 sploh za miss?) Sanja Grohar (Gorenci smo sevede ponosn), še ena Gorenjka pa se je zavihtela med nečistsupersuperfinalistko - 2. spremljevalka je tako postala Katja Cuderman. (Prva pa Aneta Salihovič, da ne bo kdo utrpel manjvrednostnega kompleksa.)

No ja, mogoče sem pa zgrešila bistvo tekmovanja, se bom na prihodnjih lepotnih izborih poskušala ravnati mišljenja Smrkete.

p.s. Če bi bila gluha, bi pa najbrž lento privoščila Sonji Dragičevič ali Nataši Pinozi.

Rada imam ...

dolge pogovore v noč/jutro.


p.s. nakrajši post ever

Štumfki

Povsem altruistično se ponudim mami, da bom na balkon obesila oprano perilo (ok, SHE made me do it!), nakar me že čez nekaj trenutkov doleti bridko spoznanje, da gre za same nogavice. Približno 30 parov štumfov tako leži v mojem škafu, pripravljenih na iskanje druge (boljše) polovice.

Kljub moji žilici za iskanje parov, na koncu (kot vedno) ostane vsaj 5 izgubljenih parov ... (obstaja le en primerek tandema nogavic).

Nasveti, kako ne bi vedno izgubili toliko nogavic, so seveda dobrodošli ...

Ne štekam

Sedaj je uradno: punce so z Venere, fantje pa z Marsa.

Z R. že dalj časa govoriva, pa ga včasih sploh ne štekam!! Ko jaz rečem levo, on reče desno oziroma vse skupaj je kot, da on govori papajščino!

Primer pogovora:

Jaz: vreme ga serje
On: a delaš?
Jaz: ne, delala sem prejšni teden
On: aha, polno presenečenj
On: upam, da je vreme še boljše?
Jaz: (!?!?!?!?!?!?!?!)

Mislim WTF?! Ne štekam ... včasih sem že mislila, da sem vsaj mal poštekala fante, ampak očitno temu ni tako ...

Melodrom - September

Poroka

Da se bo poročila še ena izmed sestrinih prijateljic, nisem vedela do 15 minut pred poroko, ko je moja krvna sorodnica pridrvela domov in me povabila na to slovesnost. Nedvomno sem morala privoliti - zastonj šampanjc pa to ... :)

Vsekakor je bila doslej to ena mojih boljših porok. Župnik si je vzel akademskih petnajst in v zadnjem hipu pritrobil pred cerkev, avto pustil kar tam, nato pa celo poroko zbijal šale. Tako sem kljub klavstrofobični klopi, v katero sem bila stlačena, v prazniku zaljubljencev uživala.

Ženin in nevesta sta bila lepa, riž je letel vse naokoli, šampanjec bil je dober ... :)

Black Eyed Peas - Don't lie

Kdo je pojedel zobno pasto?

Pa še zobne paste je zmanjkal!!!

Že dolgo ni bilo nobenega predloga:
Revis - Caught in the rain
Vendetta Red - Silhouette Serenade

Na živce mi gre ...

Pridem domov, komajda se usedem za mojega zvestega loobeja (računalnik), zazvoni telefon in iz druge strani proseč glas:"Nujno, upad na MSN!" Še preden uspem izdaviti: "Okej.", že tutuja. Vheftam (v SSKJ boste dotično besedo iskali zaman) se na messenger, nakar še preden uspem pregledati listo kontaktov, iz zvočnikov že zadoni nadvse prijetni zvok, oznanjajoč, da me je nekdo kliknil. Na zaslonu se brž pojavijo tri ljubka okenca (eno bolj utripa od drugega, mili zvok se širi po celi sobi, živčnost narašča):

1. mi že po pozdravnem nagovoru začenja pripovedovati nadvse zanimive zgodbice, pripetljaje in doživetja s frendi: smo bli s frendi tu pa tam pa smo delal to in ono, pa a veš kje smo bli še s frendi, to pa ne morš verjet, zadnč smo šli pa s frendi (stari, zaradi mene če ste s frendi svinjo bradavičarko na pol goli jahali in mahali s slovensko zastavo palčkom pod njenimi parklji)

2., zaradi katere sem pravzaprav prišla na MSN, mi je morala poslati kup nekih datotek, ki sem jih še isti večer morala razposlati naprej (okno non-stop utripa) ... sori loobe, ti nisi nič kriva, si le del neusmiljenih naključij ... ;)

3. mi po uvodnem besedičenju (Hej, kako si?) že nadaljuje s svojo heartbreaking resnično zgodbo, ljubezenskih težavah, hormonih, ki ji pokajo, foliklih, ki jih bo vsak čas razneslo na tisoč koščkov (upam, da kak ne prileti vame), njenih jesenskih načrtih, dilemi o fantih, dilemi o solati, ki ji bo vsak čas šla v cvet, krompirju, ki še ni pobran in ostalih življenjsko pomembnih stvareh (hey, I don't give a damn ... ). Torej se večinoma odzivam z: hmm ... bo že ;)

Preden mi uspe razvozlati vsa tajna sporočila, ki mi jih moji trije kontakti pošiljajo, zopet zazvoni telefon! "Halo, kje si?" - "Doma sem, for god's sake!" - "Dej mi pomagej neki ..." in potem še revežu pomagam neko stvar inštalirat (ej, a veš, da ne bo nič narobe, če se malo sprehodiš po menijih določenega programa?). Na koncu ostane še nekaj besedičenja in izgubljanja besed na račun vsakdanjih dogodkov. "Dobr, grem zdej," zaključim.

Nato se še približno pol ure ukvarjam s pacienti (tale s frendi je neomajen, v času pisanja ima spet neko novo zgodbico).

...
...
...


Če tole berete zgoraj omenjeni: sej vas mam vse rada, ampak ali se lahko naslednjič postavite v vrsto?? (ej tega, mi s frendi se loh postavmo v vrsto, kadr hočmo)

Blog pavza

Po 14-dnevni pavzi (sej vem, da ste vsi jokal in ponoč hlipal v blazino, ko me ni blo) je naposled prišel čas za moje ponovno bloganje. :) Najbrž bo za to malce kriv tudi september, ki mi že od nekdaj (wtf se to sliši, kot bi to pripovedala 70-letna babica s protezo, berglami in vsem ostalim, kar sodi k starim ljudem) predstavlja nek nov začetek - v bistvu sem si ponavadi zadala določene cilje, želje - tako nekako, kot to počnemo ob začetku novega leta. Mimogrede, pa ste vedeli, da se vaše dobronamerne želje že prvega januarja sfižijo, ker vam v glavi zbija in pol dneva tako ali tako prespite? (Res niste?) Da ne izgubimo rdeče niti: med željami oziroma cilji se tokrat nahaja pridno bloganje in beleženje mojih dni, manj bluzenja, manj spanja (mišljenega tako ali drugače), več dejavnosti, več več več ... ahhh, čez 14 dni bo itak spet vse isto. Zakaj tak filing? September je doslej vedno predstavljal novo poglavje v izobraževanju Punčare in seveda: nov list v knjigi časa, nepopisan, bel in čist (če se ne motim, zgornje vrstice pripadajo Makarovičevi) in ta list je bil prost tudi za spremembo starih in uvedbo novih navad.

September bo odslej pri meni kakopak zamenjal oktober, želje pa ostajajo iste ...

Green Day - Wake me up when September ends

Adios Amigos

Grem spat (za tri ure), do 29. avgusta pa ... Au revoir, Tschüs, Mirupašfim, Goodbye in ... Adijo ;)

za lahko noč se rolajo: Foo Fightersi - Best of you ter Kanye West - Diamonds From Sierra Leone.

pakiranje #3

Malo me peče vest, ker nisem bila kaj preveč pridna pretekle dni (glede postov)... Ravno sem se vpela v vsakdanji ritem (računalnik, zunaj, računalnik, spanje), spet odhajam v tople kraje - tokratna destinacija: Krf! :) Plan za danes je torej sledeč: pakiranje, živčnost, pakiranje, še malo živčnosti, spanje in jutri ob 6.30 odhod :)

Za odganjanje živčnosti pa na repeatu:
Switchfoot - Stars

19!!!

Waaa, 19 sem! (jest pa v jok pa na drevo ;)) Grem film naprej gledat ... :)



p.s. Post je napisan zgolj zato, da se lahko pod komentarji znajdejo vse možne čestitke ;) hehehe

Živa in zdrava ;)

No, še zmer sem živa in zdrava ... (tko kot Humar), prilagam slikce (če ima kdo veliko željo gledat mojo rit hehehe):

U glavnem, totalno sm se navdušla :) Plezanje je zakon :)

Bek in ekšn

No, nekak se mij posrečl spet ujet v ta ordinary-lajf ritem - tipkovnica in zaslon računala sta ponovno postala moja najboljša prijatelja :)

Danes pa hitim na ... prvo plezalno lekcijo ;) (upam, da se ne bom kje ujela tako kot Humar)

Home sweet home

Spet doma! (prispela pred eno uro) Pa ne znam več tipkat ... :) No, ko se zbudim, nadaljujem s posti ... (v torek torej :))

Morje, sonce in morski ježki

Mnjah, vsaj na približno mi je uspelo izpolniti seznam iz prejšnega posta :) Čez pet ur torej odrinemo na Pag (tokrat samo 6 punc), naslednja poročanja pa sledijo 8. avgusta (datum lahko še variira).

Lepo se mejte pa pridni bodte ;) pa vse pojejte, kar vam mamica (žena, mož, babica, sosed, očka, stric, pes) za kosilo skuha ;)

Kaj vse moram narediti še danes

Ravnokar sem predčasno prispela iz službe, ampak v nadaljevanju dneva me čaka še: nakupovanje živil za na morje, en kofe, dva prispevka (napisati+zmontirati), zlikati oblačila za na morje, pripraviti prtljago, nadreti poštarja, ker mi še ni prinesel konvencijskega potrdila (cena, ki jo plačuješ, če si doma za devetimi gorami), mami povedat nej neha težit, se posloviti od bližnjih in daljnih, odpisati maile (če jih dons ne bom, jih nikol ne bom), najdt kopalke (!!!), vsaj delno pospravit sobo, da ne bom ob ponovnem obisku (čez 10 dni) ugotovila, da se je ta spremenila v podganje prebivališče, se pogovoriti s prijateljico (o problemih, ki jo tarejo), napisati obračunski list, posneti tri CD-je, še prej zdownloadati primerno glasbo za na pot, sestri kupiti darilo za rojstni dan, med vsem tem se še sedemindvajsetkrat stuširati, ker se že ves čas utapljam v znoju in ja, na koncu vsega tega mislim še spati.

Kdo pravi, da mi ne bo uspelo ;)

Koladrajsasto-črna

Mnjah, NIKOLI VEČ SE NE BARVAM SAMA DOMA!!! (torej, vštevši danes, sem to že rekla najmanj 20-krat!), ampak zdej pa resno - ne barvam se več sama doma (razen če mi bo na nek čuden način uspel spravit barvo iz kože prej kot kožo iz barve).

Okej, imam pač dolge lase in ja ... težko je sam barvat take lase ne da bi bila vsa kopalnica nasvinjana pa še sam napol, nato se ti pa še zelo-prilegajoča-se rokavica strga in jah ... zdej mam vijolično-črn sredinec.

Kot poziv naj torej proizvajalcem povem, da v svoji 8-letni karieri barvanja las (čez pet let bom najbrž plešasta, jep) nisem še nikjer zasledila zapisa: Madeži na koži ne gredo ven (sem poskusila z vsemi kremami, milom, praškom, krtačo, klorovodikovo kislino hehe)!

Tuga

Pol nedelje sem prespala, eno četrtino sem je porabila za gledanje filmov in iskanje nove glasbe, drugo četrtino pa za prekladanje s kavča na stol.

Brezdelje rox! (sej ne, sej sem krožnik za sabo pomila ;)v bližnji prihodnosti upam na nagrado za najboljšega družinskega člana)

Fax

No, pa sem razbila mojo srečno število 13 postov in napisala štirinajstega.

Zadnji dnevi so predvsem maturitetno obarvani, tako sem danes (pardon, včeraj) prejela eno veselo novico - po podatkih http://www.vpis.uni-lj.si/ sem sprejeta na fax, ampak kljub temu moram počakat še na pošto, da vidim, če je res ... (hehe, ko je ena stvar res prelepa, da bi bila resnična - no ja, ne pretiravajmo - smo vedno skeptični, če je resnična:))

Kot obljubljeno, prihaja obrazložitev in pravzaprav predlog: mar ne bi bilo bolje, da bi bil sistem mature podoben samo: narediš ali pa ne narediš, brez kakršnih koli točk. Tako se na določene smeri vpisujejo ljudje, ki jih stvar sploh ne zanima, imajo pa dovolj točk za to. V nebo vpijajoče dejstvo je namreč, da te ob večjem zanimanju v neko stvar - tudi bolj motivira. Mislim, da bi bili študentje, ki bi se vpisali na določen program z zanimanjem zanj s primerno motivacijo lažje prišli skozi.
No, problem je seveda predvsem pri zanimanju - nič nenavadnega ni, da polovica ljudi v četrtem letniku gimnazije sploh ne ve, kaj jih zanima!! In ja, med njimi so tako dobri dijaki kot odlični. Posledično se večina takih vpiše na masovne študije: pravo (ki ima mimogrede letos samo 63, 82), medicino (82,2) ali ekonomijo (UNI 60) - no, kakšen je osip v prvem letniku ne vem, ampak najbrž velik. No! :) Seveda to ne velja za vse, seveda se nahajajo na teh smereh tudi ljudje, ki jih to zares zanima! :)

Ne trdim, da je moja izbrana smer (FDV - novinarstvo) zato kaj boljša ali kaj podobnega, v bistvu ne - v življenju bom delala (ali pa se vsaj trudila) to, kar me zares veseli, "keč" je samo v tem, da kljub temu rabim neko izobrazbo, nek dokaz, kar mi bo najbrž pomagalo preživeti v svetu kapitalizma ;)

The Killers - Somebody told me

Spati, spati in še enkrat spati. :)

Matura, dodatek

Sem skoraj pozabila, v nadaljevanju najbrž kaj kmalu sledi komentar na debilni šolski sistem, kjer te na podlagi točk (in ne zanimanja!!) usmerijo v študij ...


Imogen Heap - Goodnight and go

(že zamujam na sokc ...:))

Matura 2005

Evo, končno je napočil dan D. Dan, ko sem rekla, da bom jokala - one way or another. No, solz sm se vzdržala - pa niso ble ne solze sreče, ne žalosti. Po napovedih se je Černobil generacija (1986) zares izkazala za zelo šibko v znanju, vsaj na naši šoli! :) No, slovensko povprečje znaša 19,33 - ne bom govorila o svojih točkah na maturi :) (ker mi telo ne preplavlja ravno val zadovoljstva), sem pa presegla slovensko povprečje in tudi vse povprečne ocene pri posameznih predmetih :) (malo se pa moram pohvaliti, ane ;))
Izračunano po normiranih vrednostih mi tako nanese 84,5 točk, kar pa upam, da bo dovolj za vpis na želeno fakulteto ... (držte pesti še en teden!!)

Zdej pa grem zalit (s sokcem, da ne bo pomote) to maturo ... ;)

PMS, polna luna, petek 13. in črne mačke

Post danes odpade, ker sem čisto malce (yeah right) tečna, poleg tega bo pa še kmalu polna luna ... (no nekak zlo okrogla luna mi deluje skozi okno :))

Danes bolj v latino ritmih: Juanes - La camisa negra

p.s. A ni fino, da mamo ženske razlog, zakaj smo tečne, četudi smo v resnici tečne kar tako? :)
p.s.2 Petek 13. in črne mačke nimajo nikakršne zveze z napisanim, so zgolj plod avtoričine domišljije :)

Garfield

Naš maček je Garfield. No ni mu tako ime, niti ni tako okrogel, pač pa cele dneve samo leži. :) Blagor lenim v duhu ...

Šla na pomlad na Ljubljanski sta grad ...

Sobota: Zbiljska noč 2005

Ne morem verjamet, ampak Omar je presenetil. Nastop je bil odličen in še zdaleč od (pričakovanega) sluzastega-softić-popa :) (Tudi medvedkov ni nihče metal iz prve vrste na oder - mogoče je temu botrovala pozna ura nastopa :)) No Nuša (Derenda) in Kingstoni so pa tako ali tako zakon ;) Ognjemet je bil super, samo ... nekam hitro se je se zakadilo vse in potem nekaterih raket sploh ni bilo videti. :(

Nedelja: Ljubljanski grad

Ker je fotko (moj ljubi oče :)) čist za***** in posledično zaradi tega nisva šla v hribe (kot je bilo prvotno mišljeno), sem bila primorana ob tako lepem vremenu ostati doma (in ribati suhe žemlje). No, vsaj popoldansko vroče julijsko sonce sem izkoristila za izlet na Ljubljanski grad ... :)

sedaj: spanje (ZzzZzzzZzzz ...)

~ Glava mi je že omahnila na tipkovnico. ~

še pripis iz sanj (ker zadnje dni opuščam rubriko Kaj se rola):

Save Ferris - I know

Rum za pogum

Evo, ena lepa misel, ki sem jo ravnokar prebrala:

Zapiši si v srce, da je vsak dan najboljši dan v letu.

Ralph Waldo Emerson

Sicer pa ... sedim na stolu, ki na vsake toliko časa zaškriplje, pišem novice in si v usta bašem rumove kroglice :)

Lep sončen dan še naprej (dokler je še sončen :)) ...

HBDJP

vzradoščeno: Vikend!
bridko spoznanje: ampak jutri moram delat ... :(

Hehe, ni panike ... bolje kot da bi spala do 12h (kljub temu da to včasih paše .. mmm ... zelo paše :)), se do kosila-wannabezajtrka privlekla iz postelje in nato še celo popoldne zehala nevedoč, česa točno se zares lotiti. Če vstanem pred deveto zjutraj sem vedno bolj polna energije in bolj konstruktivna (+in če je za mano vsaj 5 ur spanja, sicer se prvi dve uri klofutam, da se spravim iz globokega spanja).

Baje lahko dobim kronično vnetje blazinic na prstih, če preveč tipkam, zato grem raje gledat Friendse.

Lep vikend še naprej ...

Kokoška na begu

Ma ja, saj tudi jaz včasih (ali pa ves čas - odvisno s kakšnega zornega kota me gledate ;)) izpadem bebavo, ampak danes ... sem se imela priložnost "seznaniti" z bitjem ženskega spola (na žalost!), ki ... zares delata sramoto svoji vrsti! Blah ... 752x me je vprašala eno in isto stvar, se z atributi (ki na njej sploh niso zgledali dobro) ponujala vsem, kar leze in gre ... in ... ni, da bi zgubljala besed. :)

Today the countdown begins: samo še 14 dni do dopusta :)

Poleg tega pa še napredek: danes sem izklopila vse komunikacijske naprave sveta: IRC, MSN ... no ja okej Skype je še prižgan ;) Če poklapano priznam: izklopila sem pravzaprav le dve ... napredek je pa vseeno! ;)

Zdej bom pa vzela zobotrebce, ki so mi pomagali imeti odprte oči tako dolgo časa, ven in šla spat. :)

Ln + Bond - Lullaby za vse tiste, ki jim spanec lega na oči ... ;)

Salut!

Krasen dan je za mano! ;)
Končno sem se rešila sivine vsakdanjika (ki ga bolj, kot to radi naprtimo slabemu vremenu, ustvarjamo sami) in zelo prijetno preživela dan. Z današnjim obiskom študentskega vojaškega tabora v Bohinjski Beli, kjer se med 13-dnevnim "vse, kar moram vedeti o vojski" urijo obramboslovci (FDV), štipendisti Ministrstva za obrambo ter študenti s Fakultete za policijsko-varnostne vede (vnemar ni pustiti tudi ostalih študentov - z Univerze v Ljubljani in v Mariboru), se je na spisek rezervnih poklicev, ki jih želim opravljati, vpisal še vojaški. To seveda vse v primeru, da moja malenkost ne naredi mature in namesto naziva gimnazijski maturant izgubi samostalnik ter ostane samo gimnazijski (posamostaljena pridevniška beseda, hehe).
Ko smo ravno pri tem - če človek dvakrat opravlja maturo, je zato bolj zrel ... ali le bolj gnil? (če potegnem vzporednico z enim navadnim domačim paradajzom :))

Ura je 1:55, tako da je skrajni čas, da se pobašem v posteljo.

Hehe, kaj drugega: Status Quo - In the army now pa en komadić za v avto, ko se peljem na šiht Pretty Girls Make Grave - A Certain Cemetary

N-ti poskus diete

Hehe, postajam Bridget Jones - grozno, po 10. uri (če smo natančnejši, celo po 11.) sem jedla sladoled in vsi (če so ženske obsedene s hujšanjem vsi :)) dobro vemo, da se hrana, ki jo pojemo po 6. uri (popoldne kakopak) nabira na boke in trebuh. Tako sem zaradi čustvene vznemirjenosti, neuravnovešenega bioritma, nezadovoljstva nad seboj, podivjanih hormonov in predvsem (!) lakote bogatejša za dodatne centimetre sala okrog srednje mere telesa.

Jutri začnem znova ... :)

Switchfoot - Gone (sladoled is gone)

Pofl

Vreme: krneki
Dan preživela ob "kavi" (deci-deci ;)) in prijetnem klepetu.
Nič novega na zahodu.

Something Corporate - Inside the pocket

p.s. Mami je spekla res dobro pico! Svaka čast, mami! + gobice rox :)

Zakaj ne maram(o) ponedeljkov?

Preprosto! (kot pasulj) Ker se takrat spet vrnemo v realnost, na stare tirnice, se usedemo na trd stol in pričnemo z delom, kjer smo ostali v petek (ko smo sanjali o vikendu). Zanimivo, očitno je prirojen simptom homo sapiensa, da čim manj dela in se čim več zabava - tako že sleherni ponedeljek v najbolj skritih kotičkih misli načrtujemo petkova in sobotna pohajkovanja, ki vse bolj, ko drsimo v rep tedna, kristalno razjasnjujejo svojo sliko.

Moj prvi delovni dan je minil brez večjih pretresov, a kljub temu se ni prepustil lovkam dolgočasja. Z današnjim dnem je tako postala moja primarna naloga odkriti, kaj točno se sproži v človeških glavah, ko zagledajo mikrofon in (bognedaj!) bi morali vanj celo kaj povedati! Priznam, vsakdo (tako prijatelji, sorodniki kot sosedje in vzgojiteljice iz vrtca) bi lahko njihov vokalni izust prepoznali takoj, čeravno bi bila njihova participacija dolga borih 9 sekund - ampak oni se seveda ne želijo izpostavljati javnosti! Po tem, ko zagledajo "hudičevo napravo" v mojih rokah in mikrofon, srepeč v njihova usta, se jim pogled že v naslednjem trenutku povesi na uro in naenkrat se vsem zelo zelo mudi! Tako sem ravno sredi mrzlice zmotila starko, ki se ji je mudilo na avtobus (v popolnoma napačni smeri), gospo, ki je hitela k zobarju (eetaq, zobarji in njim podobna stroka so vedno točni kot švicarska ura), babico z vnuki, ki se je poprej ležerno sprehajala, nato pa z vso vnemo potegnila vnuka za ročico in ga kot v predjamskih časih odvlekla proč, ker se ji je (ravno v tistem trenutku!) blazno začelo muditi. Če ne drugega, mi prosim prizanesite z vsaj boljšimi izgovori.

Boomtown Rats - I don't like Mondays
Avenged Sevenfold - Seize the day

Nedeljsko popoldne

Že več let se preizkušam v pisanju dnevniških zapisov, a kaj kmalu, vsaj za tiste v standardni obliki (svinčnik, papir - kaj je že to???) izgubim navdušenje. V bolj moderni obliki se tokrat lotevam svojega (nisem več deviško nedolžna glede blogov, priznam!) in puščam odprtega (za razliko od prvega) vsemu širnemu svetu, dasiravno ga bodo morda brali le moji prijatelji ... (Vzročno navajam, zakaj se lotevam blogov po nasvetih Blogs for Dummies in hkrati s pričakovano neobičajnostjo vse bolj drsim v golo običajnost in dolgočasje)

Nemara sedaj moji zapisi resda ne bodo tako zanimivi, morda pa bodo čez leta (ko bom slavna, lepa in bogata - polovična lastnica gozdov Slovenije, golf igrišča Stiška vas, profesionalna prevajalka albanščine ter novinarka E+ ;)) šli za med. Tako primerno skrbim za svojo prihodnost in prazne strani rumenih časopisov čez deset let.

Depresivne nedelje, kakršna je zaradi aprilskega vremena (julij in april sta očitno zamenjala svoji vlogi) tudi današnja, niso primerne za nič drugega kot za spanje - hvalabogu, da se lahko brez skrbi zleknem na kavč, v objem Miloša in Geri, ter sladko odspim kaki dve uri. Zunanje aktivnosti že zaradi zgorej omenjenega stanja na žalost niso mogoče, tako da v teh dneh predvsem prijateljujem z računalnikom.

Končujem svoj prvi CarrieBradshaw-BridgetJones-yah0da blog. Mogoče jutri kaj več o zadnjih čevljih Manolo Blahnik, o ponovni dieti ali pa le o neumnostih ...

Še priporočilo: Bell Book & Candle - Alright now.