Moja oblika državljanskega novinarstva ima eno ogromno vrzel: neažurnost. Ječo uteži in trenažerjev sem s pomladjo namreč zamenjala za razgled s sv. Primoža, Jakoba ali Lovrenca, pasje sprehode za akcije "keč mi if ju ken" po obdajajočih gozdovih, sive popoldneve pa za drzne kolesarske spuste v Cerklje, ležerno kolesarjenje po Kamniku in prepotene vzpone skozi Sidraž nazaj domov. Tako mi komajda ostane še kaj časa za zbijanje pobesnelih srn na jutranji paši in prelivanje izbranih besed na ... erm, tipkovnico.
(Najbrž ni treba posebej poudarjati, da sem podobno polna lejmrskih izgovorov tudi, kadar zadnjo minuto oddajam svoje prispevke.)
V ponedeljek sem prvič v svoji blogerski karieri prisostvovala okrogli mizi s pripadniki najbolj medijsko izpostavljene (a vendar očitno še vedno premalo) subkulture - blogerji. Okrogla miza, ki je bila v resnici podolgovata in pravokotna, se je vrtinčila okrog oglaševanja na blogih, a se je na koncu izkazalo, da občinstvo, večinoma sestavljeno iz komunikologov, pardon komunikologinj, še sploh ni zrelo za debate o oglaševanju, ker jih veliko bolj zanimajo notranjeosebni vzgibi blogerjev. Tam nekje na sredini se je namreč pojavilo vprašanje, zakaj bi nekdo sploh imel svoj blog. In jaz pridajam: zakaj sploh smo? Zakaj smo tu? In kam gremo?
Predvidevam, da govor o novih smernicah oglaševanja (advertising 2.0?) ni padel na rodovitna tla. Pa ne zaradi izbire sogovornikov, pač pa je bilo precenjeno občinstvo. Nasprotujem zakostenelim navijačem tradicionalnega oglaševanja in tistim, ki se zmrdujejo nad govori o blogih in ustvarjanju znanosti iz njih - menim, da bi predavanj, okroglih miz in člankov o bloganju, blogerjih in blogih moralo biti še več.
6 komentarjev:
hvala :)
se bomo še videli ;)
Kak predlog izboljšave?
Samo tehnično gledano: več mikrofonov oz. manjša predavalnica. Vsebinsko pa mogoče več moderiranja. Ampak ne predozirat v trenje stajl. :D
ja sej, nekako se mi je zdelo, da so vsi preveč prestrašeni (audience). In potem je bilo bolje, da sprašujejo čisto nepovezane stvari, kot da nič ne sprašujejo :D
drugic pa pogum v roke :) pa pristopi blizje.. madonca.. na koncu ugotovim, da sem za.je.ba.l, ko nisem postavil vprasanja, koliko studentov v predavalnici pise bloge :)
Saj je nekdo (Kuki?) vprašal, koliko jih piše bloge in so roke vzdignile ene dve punci pa en od tistih 11 tipov. Potem pa mislim, da se je začela tista debata o tem, da bi profesorice pisale bloge. In sploh.
Khm, had - vzeto na znanje.
Matej, a si zihr, da jih je blo 11? Meni se jih je zdelo okoli 9. :) Na splošno - kje so vsi fantje? V drugem letniku novinarstva imam 4 sošolce.
Objavite komentar