Sproščeno ...

V skladu s prebujeno podobo Slovenije sem postala sproščena.

Prvič v šestih letih sem se namreč odpovedala maltretiranju mimoidočih na ulici (z banalnimi vprašanji) in iskanju nekislokumaričnih novičk - umsko izzivalni opravili pa raje zamenjala za sproščeno poletje.

Ker so torej izpiti za kak mesec pritlehno skriti pod predpražnik in tudi dih bodočega deadlinea še ne ogroža mojega ovratnika, se je pojavilo izredno stanje: sproščenost. To seveda ne pomeni, da sem se v iskanju notranjega miru predala prečiščevanju kanalov in žlez, pač pa, da sem zaradi preobilice prostega časa začela kovati (i)racionalne načrte. Mentalna renesansa, ki jo kanim izpeljati v dveh mesecih, denimo vključuje hitrejši tempo v črkožretju vezane besede in obuditev cinefilskega predela Mojce, fizični preporod pa se nanaša na simpatiziranje s pohajkovanjem po ljubem Kamniško-Savinjskem pogorju, izgubljanjem pljuč na maratonu skozi okoliške gozdove in razbolevanjem kmalu-brez-celulita zadnjice na sedežu kolesa pri kolesoplazenju v neodkrite višave. Slednje naj bi vrhunec učakalo nekje tukaj.

In ne samo to. Že v samo enem tednu prve poletne brezposelnosti sem odkrila cel cekar novih konjičkov; na prvo mesto se nesporno uvršča spanje do 12h, tesno za petami mu sledi vzorno gospodinjenje, v gobarjenju za užitnimi proizvodi domačih logov se pa še malce lovim.

Če bom še naprej tako sproščena, me konec poletja ne bo več moč prepoznati.

In resno, če še kdo omeni besedo sproščenost, ga ustrelim v glavo. S fračo, ker pri nas ne zagovarjamo orožja.