Sledi obljubljeno nadaljevanje.
Modroplavo misel iz prejšnjega posta mi je zaupala roditeljica, ujela jo je (z ribiško palico) na valovih kranjskega megasrčka, vanje pa jo je spustil Jeričov Jože. Tako, priznam, prav po mojčino kopirala sem, postavite me na pranger in kamenjajte mojo sprevrženost, udrihajte z moralno gorjačo po umazanih prstih in blatite dušo nepridiprave blogerke.
Morda mi pa le oprostite ... danes je vendarle božič in naša srca naseljujeta ljubezen in mir. Oh, ta spokojni mir pokajočih petard, vzletelih raket in pijanih vzklikov ...
Včeraj zvečer sem - navkljub temu, da ne simpatiziram s klerikalnimi gibanji - prisostvovala obrednim običajem svetega večera. Jezus je na Šenturški gori rojen dve uri prekmalu, zato se polnočnica začenja že ob 10h. No, menda. Pravzaprav nikoli ne vem, kdaj se začne in kdaj konča, ker sem v tisti množici samo zaradi socializiranja s tamkajšnjim občestvom.
Ampak preden se človek prebije do socializacije, ga čaka težka pot čez vojno bojišče neuniformiranih 10-letnikov, ki se neizmerno zabavajo ob predirljivem zvoku petardne municije. Kakšna simfonija pokov! Početje ni omejeno zgolj na podmladek, na vrhuncu verskega srečanja sledi še ognjemet izza zvonika. Predvidevam, da gre za nekakšno simulacijo novodobne zvezde vodnice, ki trem kraljem omogoča hitrejše lociranje hlevčka.
Ne razumem pa, kaj točno je tako absolutno navdušujočega nad pokom? A ne gre hrup ljudem na živce?
Na eni izmed spletnih strani, kjer prodajajo pirotehniko piše: "Ob veselju in praznovanju radi tudi počimo z uporabo pirotehnike, raket in petard. Pisano nebo in poki pirotehnike človeka spravijo v posebno, zamaknjeno stanje."
Mislim, da ljudje, ki to uporabljajo, ne potrebujejo pokov pirotehnike, da bi dosegli zamaknjeno stanje, ker so že zamaknjeni.
Ah, miren božič tudi vam.
5 komentarjev:
Tala Joža ga pa zmeram pihne! ;-) Rajc pokanja tudi meni ni jasen. Gre za družinski praznik, praznik miru in da bi bolje cenili spokojnost je prvo potrebno pričarati atmosfero iz bojišča?
Sicer imam občutek, da gre zadnja leta na bolje - na tišje,..
Pred leti so bile Cerklje ob polnočnici podobne soški fronti, dim se je valil, smrdelo je po eksplozivih, v ušesih nam je zvonilo tudi ko so cerkveni zvonovi že zdavnaj utihnili, ožgane bunde, nič hudega sluteča raja, se je v skakajočih ritmih, med pokavci prebijala do varnega zatočišča za cerkvenimi vrati, simbolika zopet?
Morda je tudi legalizacija pirotehnike pomagala, da zadeva ni več tolk »in«, ...
Jeričev je kerlc, ja.
šenturška gora in cerklje. vse jasno. tudi over the mountain, v dolini bistričice, so doma pobesneli petradarji. ne porajtej.
Mojca, a nisi ti tud ena tistih, ki pravi, da ne potrebuje petard ;)
Mja, to v dolin gre mogoče na bolš, tle v hribh je pa še zmer kr na vornk. Žal. Pestimo drži, khm, držimo pesti, da bodo ljudje prišli k pamet al pa pamet k njim. ;)
Striti, hm..mogoče je pa to usen blagoslov..kao, o poglej, slišm pok! hvala za sluh!
In Rok, ne bit anonimen.
Objavite komentar