Nesrečna zapora ceste Grad–Ravne

Pred mesecem in pol so na naši hribovski magistralki začeli hrumeti buldožerji, grederji in vsi ostali rumeni gradbeni stroji, ki so ključnega pomena pri izgradnji cest, pa jih ne znam žargonsko opredeliti. Mehanski novoprišleki so prehod v dolino onemogočili s cestnimi zaporami, lokalno hribovsko civilizacijo pa s tem malodane odrezali od razvitega sveta. Iz splošnih civilizacijskih navad smo sicer ob takšnih izgradnjah cest navajeni urejenih obvozev, a se oblastnežem v tem dotičnem primeru to ni zdelo posebej pomembno. Kot smo izvedeli – bolj kot ne iz ustnega izročila (še dobro, da smo na vasi!) – je cesta svoje vozišče zaprla med 7. in 18. uro (navkljub dejstvu, da so opozorilne table navajale drugačen čas zapore: med 7. in 19. uro), obvoz do doline pa je možen seveda iz vseh ostalih smeri, ki jih – wait for it – prebivalci lahko poiščejo sami.

Pričela se je orientacijska tekma. Mnogi so pričeli odkrivati (slabo prevozne) gozdne poti skozi blodnjake cerkljanskega gozdovja, ki so vodili čez Viševca in Cerkljanske dobrave, drugi smo jo ubirali po panoramski poti proti Kamniku. Zadeva je precej nesrečna, če pomislimo, da lokalni prebivalec do Cerkelj potrebuje 7 minut, z obvozem (po asfaltirani cesti) skozi Kamnik pa 40 minut. To ni le obvoz, ampak je pot okoli orenk zašpehane riti v varžet.

»Ah,« je bilo slišati vzdihe po nekaj tednih takšnega okolišenja, »saj bodo kmalu končali.« Zagotovo je bilo v teh vzdihih tudi nekaj upanja na bodočo avtocesto z odstavnimi pasovi in nepadajočim kamenjem, ki naj bi dvojno povrnil vso bedo mobilnih podvigov v času zapore. Rekonstrukcija dvokilometrskega odseka lokalne ceste Grad-Ravne naj bi se končala do začetka novega šolskega leta, torej 1. septembra, ko naj bi po visokogorsko mladež tod pričel zahajati šolski avtobus in zaradi česar se je konstrukcija sploh pričela: v času šolskega avtobusa je bil omenjeni odsek zaprt za ostali promet, saj je bila cesta tako ozka, da se je bilo – tako so dognali veljaki – nemogoče srečati z osebnim avtomobilom. Dejstvo je, da se je bilo na določenih odsekih res težko srečati, na 70% odstotkih cestišča pa je bilo srečanje – seveda, če je bil šofer avtobusa tako uvideven, da se ni peljal po sredini vozišča – popolnoma izvedljivo. (Za kršenje zapore, ki je veljala dvakrat dnevno, zjutraj in okoli druge ure popoldan, so padale celo kazni.)

Nekaj dni pred načrtovanim slavnostnim odprtjem ceste so pametno ugotovili, da cestna dela sploh še niso dokončana (no shit Sherlock), zato so rok gradnje podaljšali do 20. septembra, zaprtje ceste pa spremenili od 8. do 16. ure. Delovni narod iz zgoraj živečih vasi se je tako veliko lažje in hitreje odpravljal po ustaljenih opravkih delovnika. Kakšen se je 300 metrov nižje pretihotapil tudi med 11.00 in 11.30, ko so delavci malicali, in med 13.50 in 14.20, ko je bila cesta odprta za šolski avtobus. V slednjem primeru je moral biti še toliko bolj pozorni na tajming, saj je bilo seveda prepovedano (in hkrati tokrat zares nemogoče) srečati avtobus. Četudi je torej nov režim opozarjal na zaporo med 8. in 16. uro, pa se je kdaj tudi primerilo, da so cestni delavci pohiteli z delom in pričeli že pred 8. uro – tako se je zgodilo tudi, da je kak poštar, ki je upošteval novi režim, fizično obračunal z delavcem, ki novega režima ni upošteval, in za kar sta oba poleg modric potem odštela še 120 evrov kazni. Na zaporo ceste je medtem še vedno zavajala tabla z napačno zaporo med 7. in 19. uro.

20. september je bil tu prej kot T-2 v Stiški vasi in izvajalci so spet – dan pred drugim načrtovanim slavnostnim odprtjem ceste – ugotovili, da cesta v resnici le še ni izgrajena in da bi potrebovali še kak dan, dva ali pa kar štirinajst dni, zato bi jo zaprli še do 7. oktobra. Obvestilo so razobesili na spletno stran cerklje.si, kjer so objavili tudi prenovljen, nekoliko ohlapnejši režim: cesta bo zaprta med 7.30 in 18. uro, za lokalni dostop pa bo promet omogočen tudi od 11.30–12.30 ter od 16.00–16.30. Zanimivo, na promet.si se je pojavila rahlo drugačna informacija, ki zaporo podaljšuje do 8. oktobra. In ker gre v tretje rado, se je tokrat pojavila celo opozorilna tabla s pravilnim časom zapore.

Iz oči mi v curkih pada pesek, ki mi ga vztrajno mečejo v oči, zmedo režimov in prerekanje z delavci v stilu »gospa, ne morte doŁ« pa niti malo ne zmanjšuje upanje na novo avtocesto, za katero bo bržkone celo potrebna vinjeta. Roko na srce, nova cesta bo namenjena bolj turistom, ki jih v svoj objem vabi Krvavec, in ne toliko lokalnim prebivalcem, ki trenutno vstajajo uro prej in kurijo 3 litre bencina več.

16. novembra (tole je moja optimistična napoved) pa vsi vabljeni na otvoritev!