Cinema Mundi

V sredo se je v Brnu zaključil mednarodni filmski festival Cinema Mundi, ki se je v enem tednu sprehodil čez svetovne kinematografske dosežke leta 2009. Med njimi celo niso pozabili na Slovenijo, prikazali so Möderndorferjevo Pokrajino št. 2.

Projekcije, ki so se odvijale v brnski podružnici kino kompleksa Palace Cinemas, so bile na voljo po festivalskih cenah, dve opoldanski pa celo brezplačni. Za Gorenjko seveda neizogibno, a kaj ko so zaradi pomanjkanja poliglotskih znanj v poštev prišle le angleške projekcije oziroma (češke) projekcije z angleškimi podnapisi.

S češko produkcijo sem bila najbrž še najbolj na tekočem v otroštvu, ko so naše ekrane razsvetljevale češke risanke (še pomnite soseda Vratovinca?), kasneje pa se kot edine ogledane češke produkcije spomnim le Čeških sanj, tragikomičnega dokumentarca o dandanašnji potrošniški družbi.

Filmski spekter sem tako razširila s tremi češkimi filmi, ki jih prav vse po vrsti toplo priporočam: Musíme si pomáhat, vojna drama s primesmi komedije, ki je bila l. 2001 nominirana za oskarja za najboljši tujejezični film; Lásky jedné plavovlásky, s katerim je režiser Miloš Forman l. 1967 pričel kariero med oskarjevskimi nominiranci (spomnimo, da je češki režiser Miloš Forman tudi režiser večkrat nagrajenega Leta nad kukavičjim gnezdom in Amadeusa); Obecná škola, ki se žanrsko uvršča v kategorijo prvega in podobno na pozitiven način slika vseprisotno vojno dramo.

Ah, in ogledala sem si tudi Hurt Locker, velikega tekmeca predelani Pocahontas (=Avatar) na letošnjih oskarjih. In spet mislim, da so film kritiki precenili.