ponedeljek, marec 15, 2010

Čokolada

Tale zapis po stranskem pasu prehiteva druge pomembnejše teme o Brnu, o katerih bi lahko pisala: javni promet, ekonomijo, turistično ponudbo ... ampak mu ne zamerimo, ker čokolada le predstavlja eno od osnovnih živil.


Najbolj znani imeni v češki čokoladni industriji sta Orion (ki spada pod giganta Nestlé S.A.) in Opavia. Orion med drugim proizvaja izvrstno čokolado Studentská pečeť, ki vsebuje študentski futr (sadje, rozine in oreščke). Originalno je mogoče najti v treh različicah: v beli, temni ali mlečni preobleki, obstaja pa tudi variacija temne z višnjami in mlečne s hruškami. Slednje sicer še nisem zasledila na trgovskih policah, saj naj bi bila naprodaj le v omejeni ediciji.

Orion sicer proizvaja še celo vrsto okusnih milka-like čokolad, čokoladne namaze Nugeta in kakav Granko. Opavia med drugim proizvaja tudi slovenskemu trgu znane piškote Pim's (fake Jaffa cake piškoti) in slane krekerje TUC, med njihovimi najbolj znani produkti pa so tradicionalni oblati in vaflji Kolonada.

petek, marec 05, 2010

Cinema Mundi

V sredo se je v Brnu zaključil mednarodni filmski festival Cinema Mundi, ki se je v enem tednu sprehodil čez svetovne kinematografske dosežke leta 2009. Med njimi celo niso pozabili na Slovenijo, prikazali so Möderndorferjevo Pokrajino št. 2.


Projekcije, ki so se odvijale v brnski podružnici kino kompleksa Palace Cinemas, so bile na voljo po festivalskih cenah, dve opoldanski pa celo brezplačni. Za Gorenjko seveda neizogibno, a kaj ko so zaradi pomanjkanja poliglotskih znanj v poštev prišle le angleške projekcije oziroma (češke) projekcije z angleškimi podnapisi.

S češko produkcijo sem bila najbrž še najbolj na tekočem v otroštvu, ko so naše ekrane razsvetljevale češke risanke (še pomnite soseda Vratovinca?), kasneje pa se kot edine ogledane češke produkcije spomnim le Čeških sanj, tragikomičnega dokumentarca o dandanašnji potrošniški družbi.

Filmski spekter sem tako razširila s tremi češkimi filmi, ki jih prav vse po vrsti toplo priporočam: Musíme si pomáhat, vojna drama s primesmi komedije, ki je bila l. 2001 nominirana za oskarja za najboljši tujejezični film; Lásky jedné plavovlásky, s katerim je režiser Miloš Forman l. 1967 pričel kariero med oskarjevskimi nominiranci (spomnimo, da je češki režiser Miloš Forman tudi režiser večkrat nagrajenega Leta nad kukavičjim gnezdom in Amadeusa); Obecná škola, ki se žanrsko uvršča v kategorijo prvega in podobno na pozitiven način slika vseprisotno vojno dramo.

Ah, in ogledala sem si tudi Hurt Locker, velikega tekmeca predelani Pocahontas (=Avatar) na letošnjih oskarjih. In spet mislim, da so film kritiki precenili.

sobota, februar 27, 2010

Študij na Masaryk University

Študentje na izmenjavi v Brnu imajo različne motive za to, da so ravno na Češkem: Američani so tule predvsem zaradi potovanj - Češka namreč leži v osrčju Evrope in tako ponuja odlično izhodišče za okušanje evropskega življenja; Slovaki in Avstrijci so tule zaradi štipendije - zato se med vikendi pogosto vračajo domov (denimo na Dunaj ali v Bratislavo, ki sta od Brna oddaljeni toliko kot Maribor od Ljubljane); precej študentov pa je na Češkem pristalo zaradi poceni piva in pregovorno norih zabav (posledica prej omenjenega piva). Kljub temu morajo vsi tudi malce migati na študijskem področju, saj je za pridobitev štipendije nujno pridobiti vsaj 20 kreditnih točk na semester.

Brno je izrazito študentsko mesto - v mestu, ki ima okoli 400.000 prebivalcev, je kar 6 univerz (nekatere izmed njih imajo samo eno fakulteto), študentje pa predstavljajo 10 % prebivalstva. V mestu domuje tudi druga največja češka univerza, Masarykova univerza, imenovana po Tomášu G. Masaryku, prvem predsedniku neodvisne Češkoslovaške. Sestavlja jo 9 fakultet, ena izmed njih je tudi "moja" Faculty of Social Studies, ki je pravzaprav ena izmed mlajših, stara je šele 12 let, živi pa v centru mesta, v stavbi nekdanje Medicinske fakultete, ki je bila prva fakulteta Masarykove univerze.


Visokošolski študij na Masarykovi univerzi je precej podoben našemu, saj so že pred šestimi leti študij bolonjsko reformirali, le da nekoliko bolj premišljeno kot v Ljubljani. Kreditne točke so razporejene glede na dejansko delo, celotna univerza je prevzela sistem 3 + 2 (primer Univerze v Ljubljani: FDV ima sistem 4 + 1, Ekonomska fakulteta pa 3 + 2, kar otežuje nemoten prehod med dodiplomsko in podiplomsko stopnjo med eno in drugo fakulteto), študij pa je za razliko od našega tudi nekoliko bolj poglobljen in oseben - predmeti, ki so se znašli v mojem kurikulumu, so denimo omejeni na največ 20 slušateljev (nekateri pa celo na manj!), medtem ko doma v Ljubljani sedim v predavalnicah z najmanj 50-imi študenti, večina predavateljev pa me identificira le na podlagi številke indeksa.

Univerza ima tudi svoj informacijski sistem, ki omogoča e-študij, skladiščenje študijskega gradiva, komunikacijo med predavatelji in študenti, kreiranje svojega bloga, pa tudi plačevanje fotokopij in izposojo knjig v knjižnici. Pravzaprav sistem vsebuje toliko informacij in storitev, da se povprečni uporabnik v njem precej hitro izgubi - sploh, če ne zna češko (opozorilo: sistem v angleščini je še vedno polčeški).

Univerza ima sicer fakultete podobno razdrobljene kot pri nas, se pa na območju Bohunice od leta 2002 gradi podaljšek Masarykove univerze - univerzitetni kampus (glej levo), ki je lani že zagotovil nove prostore fakulteti za šport, medicinski fakulteti in fakulteti za znanost.
Poleg še ne docela zgrajenega kampusa se bohoti trgovski center Campus Square, ki ima najmanj dve odliki - trgovski center je zaenkrat še precej neobljuden, poleg tega pa ima eno izmed najbolj modernih brnskih menz (glej spodaj) z zelo gorenjsko prijaznimi cenami (današnje kosilo v obliki juhe, piščančjega zrezka v slastni medovi omaki (omaki z medom?), krompirjem in zelenjavo je znašalo 41 Kč, kar je manj kot 2 €).


nedelja, februar 21, 2010

Vinařská

Moj češki dom je v pritličju prvega bloka študentskih domov na Vinařski v Brnu. Živim v desnem delu bloka, ki menda velja za "tihega", vendar očitno nenapisanega pravila niso izdali tudi mojemu sosedu, ki že dva dni odkriva čare zabijanja nečesa v steno.

Takšen je bil davišnji pogled skozi balkonsko okno moje nove sobe. Na sliki je drugi blok študenca, poleg kompleksa študentskih blokov je še hotel (z identično arhitekturno strukturo) in ekonomska fakulteta.

Moja nova soba je sicer precej prostorna (sploh odkar sem ostala brez cimre); ima mini kuhinjo, kopalnico z izrastkom lijaka, ločeno še WC, veliko garderobno omaro in Tesla škatlo, za katero smo mislili, da je radio, sedaj pa se nam vedno bolj dozdeva, da je to uho Velikega brata (starejši prebivalci Vinarske sicer trdijo, da gre za zvočnik nujnih obvestil).


Če ti zvečer (pa tudi čez dan) zapaše druženje ali alkoholno opijanje, je najbolje, da samo slediš zvoku - žurke se dogajajo namreč vsak dan na hodnikih študentskega doma ali pa v kleti.
Posebno poglavje študenca so receptorji, ki - kljub temu, da naš blok v veliki večini sestavljajo izključno tuji študentje - ne znajo skoraj nič angleško. O tem pa kdaj drugič ...

sreda, februar 17, 2010

Prvi vtisi

Prvi teden izmenjave se imenuje orientacijski teden. Jaz ga prakticiram dobesedno. Včeraj sem na tramvajih preživela skoraj dve uri - verjetno zato, ker sem se nekajkrat peljala ne samo na napačno lokacijo, pač pa tudi v napačno smer.

In prvi vtisi:

- mesto je zelo tiho (verjetno zato, ker se faks uradno prične šele naslednji teden in bodo novi študentje - ki jih je v Brnu menda ZELO VELIKO - prihrumeli šele takrat);
- ljudje se ne smejijo (resno, nihče se ne smeji, ne natakarji, trgovci, kaj šele ljudje na ulici);
- pivo je poceni (tole je bilo očitno, kaj?);
- angleščina ni ravno češka vrlina; če ste res izgubljeni, se je bolje skušati dogovarjati v slovenščini kot v češčini;
- poceni je tudi transport (trimesečna (!) vozovnica za mestne trolejbuse/tramvaje stane 25 €);
- Čehi imajo radi sir (tudi jaz imam rada sir, ampak ne z in v vsem);
- in še, ste vedeli, da se krave na Češkem oglašajo z bu?

četrtek, februar 04, 2010

Makelepo!

Tole bom pogrešala.

ponedeljek, januar 04, 2010

... na Češko!

No, saj ni več skrivnost. Kot večkrat pravi moja roditeljica: skrivnost je najbolj skrita takrat, če jo ve eden, pa še pri tem je najbolje, da je mrtev.

Torej, v 2. polovici februarja krenem na 4-mesečno avanturo na Češko, natančneje: v Brno. Študirat! Pivo, becherovko, absint, pa tudi novinarstvo (ne nujno v tem vrstnem redu).

Upajmo, da bo Češka v meni prebudila nekaj pisunskega žmohta, ki sem ga že davno tega izgubila, in da bo Jagodovanje in jagodičenje po triletnem umiranju na obroke ponovno zadihalo s polnimi bložnimi škrgami.

sreda, november 04, 2009

Še malo ...

... pa ti izdam skrivnost. ;)

torek, april 07, 2009

Tuš na fuš

Torek je kino dan - pravijo v Koloseju. Zato sem šla danes v kino - v Planet Tuš. Oh, še ne veste? V Kranju smo dolgo časa hirali brez kina, sedaj pa sestradano množico skušata zadovoljiti dva kino kompleksa: Kolosej Deluxe s tremi dvoranami in Planet Tuš z osmimi (!) dvoranami. Škoda teh velikih številk je samo v tem, da ljudje niso tako lačni, za nazaj pa tudi ne morejo jesti. 

Čeprav o projekcijah v kranjskem Tušu kroži nekaj anekdot se človeku zaradi ugodnejših cen (hej, časi so težki) in lažje dostopnosti Mirkova podružnica vseeno ne zdi tako slaba izbira. 

"Dober večer, dve karti za petko, prosim. Pa na študentsko." 

Ko prikorakava do hostese, ki cefra karte, ta pravi: "Joj, šele 10 minut pred predstavo lahko vstopate. Tale je šele čez 20 minut." To je spet ena izmed Tuševih for, si mislim ... Ni se zgodilo prvič: že pred časom so me na blagajni, ko sva s sotrpinko Pino hiteli kupovat vstopnice za predstavo, prijazno opomnili, da se spored na internetu pač včasih ne ujema z dejanskim stanjem ... Po seznanjenju z vsemi novostmi iz sveta filma, ki sva jih prebrala v Premieri, sva končno lahko vstopila v dvorano. 

"V petki je, ane?" sem sumničavo vprašala. - "Ne, v dvojki," mi odgovori. (Ja, Tuš. Pač.)

Če pri prvih predfilmih še nekako spregledam, da se čez platno rišejo vijolični pasovi, da slika ni izostrena in da podnapisi uhajajo s platna (ja, saj znam angleško, ampak, če je film podnaslovljen, potem naj bo zares podnaslovljen, če pa samo dodatno moti vidni spekter, potem stran s podnapisi!), me ob trailerju za film, ki naj bi ga ravno gledala, naenkrat presune: zakaj za vraga bi predvajali trailer za nekaj, kar sem itak prišla gledat? Ajd dobar, Tuš pač. In še vedno vztrajam. Nakar se začne uvodna špica: Atlanta in RTV SLO predstavljata ... slovenski film PREHOD

KAJ JE PA TO?!?!?!? Zakaj hudiča sem plačala 4 €, da sem - namesto pozdravila recesijsko razpoloženje z lahkotno romantično komedijo (ja, to gledam, in?) pristala na slovenski scientološki wannabe Matrici??? (Brez zamere, slovenski filmi so mi sicer v primerjavi s povprečnim Slovencem precej ljubi, ampak tale se mi ni ravno zasidral v srce.) In kje orkalapipa lahko v besedi "petka" nastane komunikacijski šum? Aja, prva črka je ista... Glede na to, da je pravega filma, ki sva ga dejansko prišla gledat, že pol mimo, obsediva in z ostalimi šestimi obiskovalci skušava uživati v tem, kar nama je ostalo: psihološki drami s polpodnapisi (vmes je nekaj italijanščine in angleščine). In edino, kar mi je ostalo po uri in pol, je: "Aja, Iva Kranjc je igrala. Huda bejba."

Ne vem. Včasih pri Tušu dajo vtis, da delajo na fuš. Pa še malo slabše. 

nedelja, februar 08, 2009

Facebook Vs. Požigalec

Očitno se manija seli na vse nivoje spleta:
Kjut ;)

sreda, september 24, 2008

Nesrečna zapora ceste Grad–Ravne

Pred mesecem in pol so na naši hribovski magistralki začeli hrumeti buldožerji, grederji in vsi ostali rumeni gradbeni stroji, ki so ključnega pomena pri izgradnji cest, pa jih ne znam žargonsko opredeliti. Mehanski novoprišleki so prehod v dolino onemogočili s cestnimi zaporami, lokalno hribovsko civilizacijo pa s tem malodane odrezali od razvitega sveta. Iz splošnih civilizacijskih navad smo sicer ob takšnih izgradnjah cest navajeni urejenih obvozev, a se oblastnežem v tem dotičnem primeru to ni zdelo posebej pomembno. Kot smo izvedeli – bolj kot ne iz ustnega izročila (še dobro, da smo na vasi!) – je cesta svoje vozišče zaprla med 7. in 18. uro (navkljub dejstvu, da so opozorilne table navajale drugačen čas zapore: med 7. in 19. uro), obvoz do doline pa je možen seveda iz vseh ostalih smeri, ki jih – wait for it – prebivalci lahko poiščejo sami.

Pričela se je orientacijska tekma. Mnogi so pričeli odkrivati (slabo prevozne) gozdne poti skozi blodnjake cerkljanskega gozdovja, ki so vodili čez Viševca in Cerkljanske dobrave, drugi smo jo ubirali po panoramski poti proti Kamniku. Zadeva je precej nesrečna, če pomislimo, da lokalni prebivalec do Cerkelj potrebuje 7 minut, z obvozem (po asfaltirani cesti) skozi Kamnik pa 40 minut. To ni le obvoz, ampak je pot okoli orenk zašpehane riti v varžet.

»Ah,« je bilo slišati vzdihe po nekaj tednih takšnega okolišenja, »saj bodo kmalu končali.« Zagotovo je bilo v teh vzdihih tudi nekaj upanja na bodočo avtocesto z odstavnimi pasovi in nepadajočim kamenjem, ki naj bi dvojno povrnil vso bedo mobilnih podvigov v času zapore. Rekonstrukcija dvokilometrskega odseka lokalne ceste Grad-Ravne naj bi se končala do začetka novega šolskega leta, torej 1. septembra, ko naj bi po visokogorsko mladež tod pričel zahajati šolski avtobus in zaradi česar se je konstrukcija sploh pričela: v času šolskega avtobusa je bil omenjeni odsek zaprt za ostali promet, saj je bila cesta tako ozka, da se je bilo – tako so dognali veljaki – nemogoče srečati z osebnim avtomobilom. Dejstvo je, da se je bilo na določenih odsekih res težko srečati, na 70% odstotkih cestišča pa je bilo srečanje – seveda, če je bil šofer avtobusa tako uvideven, da se ni peljal po sredini vozišča – popolnoma izvedljivo. (Za kršenje zapore, ki je veljala dvakrat dnevno, zjutraj in okoli druge ure popoldan, so padale celo kazni.)

Nekaj dni pred načrtovanim slavnostnim odprtjem ceste so pametno ugotovili, da cestna dela sploh še niso dokončana (no shit Sherlock), zato so rok gradnje podaljšali do 20. septembra, zaprtje ceste pa spremenili od 8. do 16. ure. Delovni narod iz zgoraj živečih vasi se je tako veliko lažje in hitreje odpravljal po ustaljenih opravkih delovnika. Kakšen se je 300 metrov nižje pretihotapil tudi med 11.00 in 11.30, ko so delavci malicali, in med 13.50 in 14.20, ko je bila cesta odprta za šolski avtobus. V slednjem primeru je moral biti še toliko bolj pozorni na tajming, saj je bilo seveda prepovedano (in hkrati tokrat zares nemogoče) srečati avtobus. Četudi je torej nov režim opozarjal na zaporo med 8. in 16. uro, pa se je kdaj tudi primerilo, da so cestni delavci pohiteli z delom in pričeli že pred 8. uro – tako se je zgodilo tudi, da je kak poštar, ki je upošteval novi režim, fizično obračunal z delavcem, ki novega režima ni upošteval, in za kar sta oba poleg modric potem odštela še 120 evrov kazni. Na zaporo ceste je medtem še vedno zavajala tabla z napačno zaporo med 7. in 19. uro.

20. september je bil tu prej kot T-2 v Stiški vasi in izvajalci so spet – dan pred drugim načrtovanim slavnostnim odprtjem ceste – ugotovili, da cesta v resnici le še ni izgrajena in da bi potrebovali še kak dan, dva ali pa kar štirinajst dni, zato bi jo zaprli še do 7. oktobra. Obvestilo so razobesili na spletno stran cerklje.si, kjer so objavili tudi prenovljen, nekoliko ohlapnejši režim: cesta bo zaprta med 7.30 in 18. uro, za lokalni dostop pa bo promet omogočen tudi od 11.30–12.30 ter od 16.00–16.30. Zanimivo, na promet.si se je pojavila rahlo drugačna informacija, ki zaporo podaljšuje do 8. oktobra. In ker gre v tretje rado, se je tokrat pojavila celo opozorilna tabla s pravilnim časom zapore.

Iz oči mi v curkih pada pesek, ki mi ga vztrajno mečejo v oči, zmedo režimov in prerekanje z delavci v stilu »gospa, ne morte doŁ« pa niti malo ne zmanjšuje upanje na novo avtocesto, za katero bo bržkone celo potrebna vinjeta. Roko na srce, nova cesta bo namenjena bolj turistom, ki jih v svoj objem vabi Krvavec, in ne toliko lokalnim prebivalcem, ki trenutno vstajajo uro prej in kurijo 3 litre bencina več.

16. novembra (tole je moja optimistična napoved) pa vsi vabljeni na otvoritev!

torek, september 16, 2008

Hri-bar spet v poznem terminu

Še pred nekaj dnevi je bilo na Hri-barjevi spletni strani mogoče brati potopis o čudežu na Kolodvorski 2-4, ki je s poznega (skorajda nedostojnega) sobotnega termina edino politično satirično oddajo pri nas prestavil na zgodnejši in uglednejši termin, takoj po sobotnem filmu.

Kot kaže, pa je šlo za lažni alarm, saj se bo po današnjih najnovejših novicah oddaja predvajala po ustaljenem režimu, torej v nočnih sobotnih urah.

"Metka, a si vidla to?"
"Kaj?"
"Ravnokar je mimo okna letel slon!"

ponedeljek, september 15, 2008

WALL•E – robotska ljubezenska zgodba

V kinih sicer že od junija, v amaterskem kinu naše haciende pa se je za izven in konto super oglaševana in strašno pričakovana animirano znanstveno-fantastična pustolovščina leta predvajala šele včeraj. (V stiških kinematografih neustavljivo korakamo vštric s časom in dosledno skrbimo za ažurnost filmskega sporeda.)

Kljub odkritemu simpatiziranju z animiranim žanrom ter strašni romantični sentimentalnosti lahko rečem, da so visoke ocene in kritike (skorajda) v elativih za Wall•Eja vseeno kanček pretirane.

Zgodba je robotsko-ljubezenska, nekakšna mešanica futurizma z romantično dramo – ljubki zemeljski razvrščevalec odpadkov (Waste Allocation Load Lifter Earth-Class) odkrije popolnoma nov smisel življenja, ko ugleda spolirani ekološki vegetacijski analizator Evo. Ko Eva najde ključ za rešitev Zemlje, nenadoma odvihra domov, na krov luksuzne vesoljske ladje Aksiom, zaljubljeni Wall-E pa seveda za njo. In tu nekako se dogodivščina začne ...

Film je pretežno nem, Pixar je personalizacijo likov in zgodbo gradil samo na akciji. (Heh, opazite tu nasprotje s slovenskimi filmi, kjer dogajanje ponavadi sloni pretežno na dialogih? Okej, in na strastnih posilstvenih prizorih.)

Zadržani in simpatični Wall-E ter osupljiva in napredna Eva sta luštni igralski tandem novega Pixarjevega celovečerca, pa vendarle bi se – domnevam – splošna ocena izdelka spustila malce nižje (8,7 na IMDB-ju trenutno in najbolje ocenjeni animirani film doslej), če stvaritev ne bi že leto (ali več) vnaprej dražila po spletnih kanalih ali se prikotalila iz Pixarjevega studia, pač pa iz kakih drugih animatorskih rok ...

sreda, junij 04, 2008

Ej!

Preden se nama zgodi, da se srečava v trgovini in se ne bova več znala obnašati kot prijatelja: da bova malce pomencala, zamrmrala: "huh, kaj pa ti tule?", "kako pa si", pogledala malce vstran in kar naenkrat začutila breme na svojih plečih, ker si že toliko časa nisva rekla "živjo", nevedoč, kdo je zajebal, in se spraševala "kdo je na vrsti", čeprav se tega sploh ne bi smela vprašati, saj ne obstaja vrsta, nisva "jaz" in "ti", ampak "midva", in se morda potem, bognedaj, iztrgala iz neprijetne situacije s "se mi ful mudi, morava se kaj dobit", kaj ko bi šla na kavo ZDAJ?


p. s. Samo vadim vejico. Jutri imam izpit iz nje. Ampak še vseeno greva lahko na kavo. 

petek, marec 21, 2008

Pomlad je tu?

Pri Mercatorju pravijo, da je danes prvi pomladni dan (in zategadelj dobrodušno delijo dvojne pike), pri Googlu pa trdijo, da se je sezona brstečih cvetlic in žvrgolečih sinic odprla včeraj. Mene pa že dva dneva zebe.

nedelja, februar 24, 2008

Izmuzljivost časa

Torek je. Ne, nedelja. Sedemindvajsetega. Ne, štiriindvajseti. Četrti četrti. Že? Fak, šit, pa še nič narejeno. Kdaj se je to zgodilo? Saj smo ravno včeraj o tem govorili. In potem je vse narejeno napol, improvizirano, joj. Ampak jaz hočem, da so stvari dobre, brez gromozanskih lukenj, ki raztegujejo platno, in parajo mojo srajčico kot toplogredni plini ozonsko luknjo. Vidiš, slaba primerjava. Nikoli nisem znala poiskati zares dobrih primerjav.

In nikoli nisem zares rada brala nepovezanega toka misli.

Prej sem bila izgubljena v prostoru, zdaj sem še v času. Ne, kompas in ura ne pomagata.

nedelja, januar 20, 2008

Google vse vidi, Google vse ve

She's one of us.

Klik.

Če pa Kyle googla izbrance, potem je povsem dopustno, da kombinacijo imenov in priimkov v iskalno polje vpisujem tudi jaz. (Pa ne samo tiste od srčnih izbrancev.)

Res, Google ve vse, kajne?

sobota, december 29, 2007

Zasledujejo me

Danes sta me zasledovala dva konja.

Ne zajebavam se.

torek, december 25, 2007

Mir in ljubezen vsem ...

Sledi obljubljeno nadaljevanje.

Modroplavo misel iz prejšnjega posta mi je zaupala roditeljica, ujela jo je (z ribiško palico) na valovih kranjskega megasrčka, vanje pa jo je spustil Jeričov Jože. Tako, priznam, prav po mojčino kopirala sem, postavite me na pranger in kamenjajte mojo sprevrženost, udrihajte z moralno gorjačo po umazanih prstih in blatite dušo nepridiprave blogerke.

Morda mi pa le oprostite ... danes je vendarle božič in naša srca naseljujeta ljubezen in mir. Oh, ta spokojni mir pokajočih petard, vzletelih raket in pijanih vzklikov ...

Včeraj zvečer sem - navkljub temu, da ne simpatiziram s klerikalnimi gibanji - prisostvovala obrednim običajem svetega večera. Jezus je na Šenturški gori rojen dve uri prekmalu, zato se polnočnica začenja že ob 10h. No, menda. Pravzaprav nikoli ne vem, kdaj se začne in kdaj konča, ker sem v tisti množici samo zaradi socializiranja s tamkajšnjim občestvom.

Ampak preden se človek prebije do socializacije, ga čaka težka pot čez vojno bojišče neuniformiranih 10-letnikov, ki se neizmerno zabavajo ob predirljivem zvoku petardne municije. Kakšna simfonija pokov! Početje ni omejeno zgolj na podmladek, na vrhuncu verskega srečanja sledi še ognjemet izza zvonika. Predvidevam, da gre za nekakšno simulacijo novodobne zvezde vodnice, ki trem kraljem omogoča hitrejše lociranje hlevčka.

Ne razumem pa, kaj točno je tako absolutno navdušujočega nad pokom? A ne gre hrup ljudem na živce?

Na eni izmed spletnih strani, kjer prodajajo pirotehniko piše: "Ob veselju in praznovanju radi tudi počimo z uporabo pirotehnike, raket in petard. Pisano nebo in poki pirotehnike človeka spravijo v posebno, zamaknjeno stanje."

Mislim, da ljudje, ki to uporabljajo, ne potrebujejo pokov pirotehnike, da bi dosegli zamaknjeno stanje, ker so že zamaknjeni.

Ah, miren božič tudi vam.

Pomembno obvestilo

Božič letos odpade. Jožef je priznal očetovstvo.*




*nadaljevanje sledi