Z občudovanja vredno pomočjo in kooperativnostjo notranjih delavcev ter uspelo pretihotapitvijo svojega telesa (Pina, hvala za karte ;)) v dvorano kranjskega največjega in tudi edinega, še delujočega, kina sem petkov večer namenila zvočni masaži in ga preživela v zimzelenih melodijah Elde Viler in njene rojenke, Ane Dežman.
Vsidrana med dve babici sem bila sprva priča negodovanju v vrsti pred mano glede sedežnega reda, omenjena začetna nejevolja pa se je ob ustrezni in zadovoljivi poseditvi bržkone razblinila ob prvih tonih Eldinega glasu. Nekaj duetov, spremljava Blaža Jurjevčiča na klavirju, ena Nora misel in poletela je Lastovka. Vznemirjenje ob nostalgiji je vsekakor vrhunec doživelo ob skupnem nastopu zvezd večera in Akademskega pevskega zbora France Prešeren ter izpovedi Ti si moja ljubezen ...
Iz prvotne naloge avtorice: zniževati povprečno starost v dvorani se je to mukotrpno početje prelevilo v občudovanje Eldinih in Aninih glasovnih sposobnostih.
Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla, čisto noter vate jokat lastovka.
sobota, februar 25, 2006
ponedeljek, februar 20, 2006
Napačen avto
Nekega dne si možak srednjih let za udoben premik zadnje plati na delovno mesto izprosi hčerkin avto. Ko konča z delom, se sprehodi do parkirišča in najde avto, vendar zaman išče ključe. Po jalovem poizkusu iskanja ključev se odloči poklicat hčerko in zastavi zelo zanimivo vprašanje: ali mu je hčerka zjutraj sploh izročila ključe? Očitno edina, ki je trenutno sposobna zdravorazumskega mišljenja, je torej hčerka, ki mu na to zelo zanimivo vprašanje odgovori z drugim, ne tako zelo zanimivim, vprašanjem: kako se je namreč pripeljal v službo? Možaku v glavo šine, da je ključe morda zaklenil v avto, zato s pomočjo sodelavcev vlomi v avtomobil in ko se usede, v žepu čudežno najde ključe! Ampak ključ nikakor ne paše ... in avta nikakor ne more aktivirati. Najbrž zato, ker šele takrat spozna, da to sploh ni hčerkin avto. Ta namreč stoji na drugem koncu parkirišča.
Fotrov sodelovc je kreten.
Fotrov sodelovc je kreten.
nedelja, februar 19, 2006
Včeraj ...
bi skoraj postala nosilka prestižnega naziva delavka meseca ... če bi obstajal. Namreč, poleg, že omenjenega, fitnesiranja s praški, power geli, mehčalci in destiliranimi vodami obvladam še vso sekcijo dvo- in troslojnega, odišavljenega ali ne, toaletnega papirja, oprezam za šestimi končnicami, zalagam pet promotork, nudim strokovno vodenje (to pa, ja!) in nasploh z vsem švic izgledom delujem, kot da bi sodelovala kakšnem maratonu.
Včeraj bi tudi skoraj postala del zgodovine, ko me je pri hitrosti 100 kilometrov na uro na spolzkem vozišču izsilil golf, prihajajoč s stranske ceste; tri sekunde, ko sem bila dejansko prilepljena na njegov zadek in že v pripravljenosti, da z vso silo treščim vanj, ker se mrcina enostavno ni zaustavila, so trajale celo večnost. Cela večnost, ki bi skoraj vodila v drugo večnost, je polzela skozi moje telo in se stekala v slapove številnih begajočih misli. Kljub temu, da se je on pospešeno vedno bolj odmikal, sem še vedno ostajala le mišjo ped za njim. V glavi je že odzvanjalo buuuuum in telo je že čutilo buuuum in torba, ki bi s sedeža zletela naprej in pristala na predpražniku na tleh, je bila pripravljena na buuuuum in nazadnje bi ta buuuum izpod pritiska odrešil desno nogo, ki se je upirala v zavoro. Naposled se avtomobil zaustavi in prestavi na nasprotnikov pas. Vendar še ustrezno daleč, da tista desna noga še lahko pritisne na plin in spelje. Nato je prišlo vse ostalo. Telo se je dejansko zvijalo v neusahljivih krčih ihtenja. Ja, navkljub vsem kaskaderskim izkušnjam doslej, mislim, da še nisem doživela takega šoka kot včeraj.
Včeraj bi tudi skoraj postala del zgodovine, ko me je pri hitrosti 100 kilometrov na uro na spolzkem vozišču izsilil golf, prihajajoč s stranske ceste; tri sekunde, ko sem bila dejansko prilepljena na njegov zadek in že v pripravljenosti, da z vso silo treščim vanj, ker se mrcina enostavno ni zaustavila, so trajale celo večnost. Cela večnost, ki bi skoraj vodila v drugo večnost, je polzela skozi moje telo in se stekala v slapove številnih begajočih misli. Kljub temu, da se je on pospešeno vedno bolj odmikal, sem še vedno ostajala le mišjo ped za njim. V glavi je že odzvanjalo buuuuum in telo je že čutilo buuuum in torba, ki bi s sedeža zletela naprej in pristala na predpražniku na tleh, je bila pripravljena na buuuuum in nazadnje bi ta buuuum izpod pritiska odrešil desno nogo, ki se je upirala v zavoro. Naposled se avtomobil zaustavi in prestavi na nasprotnikov pas. Vendar še ustrezno daleč, da tista desna noga še lahko pritisne na plin in spelje. Nato je prišlo vse ostalo. Telo se je dejansko zvijalo v neusahljivih krčih ihtenja. Ja, navkljub vsem kaskaderskim izkušnjam doslej, mislim, da še nisem doživela takega šoka kot včeraj.
torek, februar 14, 2006
Bloke
Najprej nam v nič-hudega-sluteči ljubljanski stanovanjski ulici s tam-pretežno-živečimi upokojenci dokažejo, da nikjer nismo varni in nam iz avtomobila stegnejo prenosni računalnik. Potem pride prvi osumljenec, z nasmehom na obrazu, star okrog 70 let, ki brez uspeha več kot 10 minut hodi okrog hiše, išče in kliče Franceljna, ki se mu je očitno skril ali pa ga res ni bilo doma. Potem pride 69-letna (morda tudi 70-letna) babica, ki sedemnajstkrat vpraša, kaj se je zgodilo, in ko končno ujame pravo frekvenco zvočnega valovanja ter doume, da gre za tatvino, pet metrov naprej našo nesrečo obelodani 72-letnemu (dejstvo je, da so vsi zgledal stari cca. 70 let) fotru, ki se mu zdi, da je pravi čas za njegovo herojsko zgodbo, kako so mu pred devetimi leti držali pištolo na sence (nakaže s prsti). Scena za v Đurov film, res. Za dol past smešn. Potem zamenjamo avto z razbito šipo s tistim, ki ima nerazbito (kakšno naključje, ha), in se odpeljemo proti zadanemu cilju. Potem na tričetrt poti gostitelj ugotovi, da je ključe pozabil doma, zato se odpravi nazaj ponje. Mi pa odkrivat pešpoti, ki so seveda pešpoti in ne vozpoti. Potem nasedemo z avtom. Potem se borimo s fizikalnimi zakoni in avto nekako spravimo iz snega in dobimo ključe.
In šele potem prispemo v vikend na Bloke.
In šele potem prispemo v vikend na Bloke.
sreda, februar 08, 2006
Poizpitno obdobje
Novo rojstvo. Katarza. Prebujenje. Nov začetek. Konec izpitov.
6 (5? 6!) down and 6 (7? 6!) more to go.
Na nove zmage!
6 (5? 6!) down and 6 (7? 6!) more to go.
Na nove zmage!
nedelja, februar 05, 2006
Delam kt zamorc
Mojca = fizički radnik
Ker mi še (vedno) ni uspelo izpolniti mojega življenjskega cilja - najti gmotno preskrbljenega pobalina, ki bi želel finančno podpirati realizacije mojih idej, sem se tokrat, poleg tistih nekaj fičnikov za moje pisarije, odločila, da bom vajeti prevzela v svoje roke in se finančno podprla kar sama.
Tako se je rednostrankarstvo pri najboljšem sosedu sprevrglo v prizorišče iskanja mojega kruha, ki ga iščem s trebuhom. Vsekakor je pri tem treba omeniti moj prvi dan, ki je bil nadvse uspešen - dobila sem polnenje polic s čistili, ki velja za eno najboljdabestnih ulic, posledično tudi mentorico, ki verjame v telepatijo in jo je ves čas neuspešno preizkušala na meni, ter tri vrste uteži:
- 18-kilogramski praški (3x 6-kilogramski)
- 20-kilogramski praški (2x 10-kilogramski)
- 25-kilogramski praški (5x 5-kilogramski)
Poleg mišic izpopolnjujem tudi žargonski zaklad: Ej stari, a greva nrdit dve regalni? - Ne, js jih grem naprej vlečt.
Če vas tare torej kak problem glede čiščenja, zamašenih cevi, najbolj učinkovitih detergentov, praškov s sodo, najboljših mehčalcev, ne hodite spraševat mene. Ker pojma nimam. Najbrž vas bom vse napotila k Mr. Muscolu. Ali pa pridite nazaj čez kak mesec, ko bom že vedela, kje je kaj ... :)
Naročite se na:
Objave (Atom)