Danes sta me zasledovala dva konja.
Ne zajebavam se.
sobota, december 29, 2007
torek, december 25, 2007
Mir in ljubezen vsem ...
Sledi obljubljeno nadaljevanje.
Modroplavo misel iz prejšnjega posta mi je zaupala roditeljica, ujela jo je (z ribiško palico) na valovih kranjskega megasrčka, vanje pa jo je spustil Jeričov Jože. Tako, priznam, prav po mojčino kopirala sem, postavite me na pranger in kamenjajte mojo sprevrženost, udrihajte z moralno gorjačo po umazanih prstih in blatite dušo nepridiprave blogerke.
Morda mi pa le oprostite ... danes je vendarle božič in naša srca naseljujeta ljubezen in mir. Oh, ta spokojni mir pokajočih petard, vzletelih raket in pijanih vzklikov ...
Včeraj zvečer sem - navkljub temu, da ne simpatiziram s klerikalnimi gibanji - prisostvovala obrednim običajem svetega večera. Jezus je na Šenturški gori rojen dve uri prekmalu, zato se polnočnica začenja že ob 10h. No, menda. Pravzaprav nikoli ne vem, kdaj se začne in kdaj konča, ker sem v tisti množici samo zaradi socializiranja s tamkajšnjim občestvom.
Ampak preden se človek prebije do socializacije, ga čaka težka pot čez vojno bojišče neuniformiranih 10-letnikov, ki se neizmerno zabavajo ob predirljivem zvoku petardne municije. Kakšna simfonija pokov! Početje ni omejeno zgolj na podmladek, na vrhuncu verskega srečanja sledi še ognjemet izza zvonika. Predvidevam, da gre za nekakšno simulacijo novodobne zvezde vodnice, ki trem kraljem omogoča hitrejše lociranje hlevčka.
Ne razumem pa, kaj točno je tako absolutno navdušujočega nad pokom? A ne gre hrup ljudem na živce?
Na eni izmed spletnih strani, kjer prodajajo pirotehniko piše: "Ob veselju in praznovanju radi tudi počimo z uporabo pirotehnike, raket in petard. Pisano nebo in poki pirotehnike človeka spravijo v posebno, zamaknjeno stanje."
Mislim, da ljudje, ki to uporabljajo, ne potrebujejo pokov pirotehnike, da bi dosegli zamaknjeno stanje, ker so že zamaknjeni.
Ah, miren božič tudi vam.
Modroplavo misel iz prejšnjega posta mi je zaupala roditeljica, ujela jo je (z ribiško palico) na valovih kranjskega megasrčka, vanje pa jo je spustil Jeričov Jože. Tako, priznam, prav po mojčino kopirala sem, postavite me na pranger in kamenjajte mojo sprevrženost, udrihajte z moralno gorjačo po umazanih prstih in blatite dušo nepridiprave blogerke.
Morda mi pa le oprostite ... danes je vendarle božič in naša srca naseljujeta ljubezen in mir. Oh, ta spokojni mir pokajočih petard, vzletelih raket in pijanih vzklikov ...
Včeraj zvečer sem - navkljub temu, da ne simpatiziram s klerikalnimi gibanji - prisostvovala obrednim običajem svetega večera. Jezus je na Šenturški gori rojen dve uri prekmalu, zato se polnočnica začenja že ob 10h. No, menda. Pravzaprav nikoli ne vem, kdaj se začne in kdaj konča, ker sem v tisti množici samo zaradi socializiranja s tamkajšnjim občestvom.
Ampak preden se človek prebije do socializacije, ga čaka težka pot čez vojno bojišče neuniformiranih 10-letnikov, ki se neizmerno zabavajo ob predirljivem zvoku petardne municije. Kakšna simfonija pokov! Početje ni omejeno zgolj na podmladek, na vrhuncu verskega srečanja sledi še ognjemet izza zvonika. Predvidevam, da gre za nekakšno simulacijo novodobne zvezde vodnice, ki trem kraljem omogoča hitrejše lociranje hlevčka.
Ne razumem pa, kaj točno je tako absolutno navdušujočega nad pokom? A ne gre hrup ljudem na živce?
Na eni izmed spletnih strani, kjer prodajajo pirotehniko piše: "Ob veselju in praznovanju radi tudi počimo z uporabo pirotehnike, raket in petard. Pisano nebo in poki pirotehnike človeka spravijo v posebno, zamaknjeno stanje."
Mislim, da ljudje, ki to uporabljajo, ne potrebujejo pokov pirotehnike, da bi dosegli zamaknjeno stanje, ker so že zamaknjeni.
Ah, miren božič tudi vam.
nedelja, december 09, 2007
Hruške niso za v torbo, ...
ampak za v usta. Takoj. Oboje ni možno, ker zna se zgodit, da bodo hruške v torbi pripravile zabavo presenečenja z ostalimi prebivalci torbe, za seboj pa pustile masaker in razpaljotko. In potem lahko namesto načrtovanega kosovnega zaužitja hruške piješ mošt, ki ga izcimiš iz ohruškane denarnice.
Pravijo, da je podobno tudi z bananami (ampak za mošt iz banan še nisem slišala). Pa menda sem že dovolj stara, da bi to lahko vedela (torej, da se hrušk ne daje v torbo, ne, da obstaja bananin mošt). Policaji so prejšnji teden rekli, da sem tudi že dovolj stara za razpoznavanje prometnih znakov in njihovo upoštevanje.
Biti star 21 let je res velika odgovornost.
Pravijo, da je podobno tudi z bananami (ampak za mošt iz banan še nisem slišala). Pa menda sem že dovolj stara, da bi to lahko vedela (torej, da se hrušk ne daje v torbo, ne, da obstaja bananin mošt). Policaji so prejšnji teden rekli, da sem tudi že dovolj stara za razpoznavanje prometnih znakov in njihovo upoštevanje.
Biti star 21 let je res velika odgovornost.
sobota, december 08, 2007
Zakaj v avtu poslušam zlajnane cedeje?
1. Ker so ponavadi tiste tri minute, ki bi jih lahko žrtvovala za menjavo zgoščenk v mojem ultra kul hi-tech vekslerju za 10 plat, odločilnega pomena pri nezamujanju ali vsaj ne tako poznem zamujanju.
2. Ker se mi ne da nemo strmet v ljubi pekač in ga moledovat na kolenih, naj prosim prosim prosim zapeče novo kompilacijo priljubljenih pesmi.
3. In tole je pravzaprav poglavitni razlog: ker so vse radijske postaje, ki jih uspe v mojo faradayevo kletko sprejeti in dekodirati strešna antena, za en moški spolni organ!
Če me na lokalnem teritoriju ne spremljajo debiloze Belvijevih moderatorjev, me na poti v Ljubljano iritira "več dobre glasbe", mama Manka (resno, a je to komu smešno??), Zala, ki je že brezvezna, Fata (a ni to preživet lik??) in pršut. Ugotovila sem, da omenjeni "jingle" ne oglašuje sebe, ampak poslušalce naproša, naj prestavijo nekam, kjer dejansko zagotavljajo več dobre glasbe. Iz iste brente v malo manj nadležni različici štrlita Center in Ekspres. Radia Slovenija ne poslušam, ker program snemajo v stranišču stavbe nasproti tiste, v kateri sicer trdijo, da ga, Ars me ne zanima, je pa na čase všečen Val 202. Še največkrat pa v skromno obličje mojega potujočega doma zaide Ognjišče. Oh happy day.
Sedaj najbrž razumete, zakaj že dva meseca poslušam albume Regine Spekter, Marka Ronsona, Lily Allen, Amy Winehouse in Billy Talent.
2. Ker se mi ne da nemo strmet v ljubi pekač in ga moledovat na kolenih, naj prosim prosim prosim zapeče novo kompilacijo priljubljenih pesmi.
3. In tole je pravzaprav poglavitni razlog: ker so vse radijske postaje, ki jih uspe v mojo faradayevo kletko sprejeti in dekodirati strešna antena, za en moški spolni organ!
Če me na lokalnem teritoriju ne spremljajo debiloze Belvijevih moderatorjev, me na poti v Ljubljano iritira "več dobre glasbe", mama Manka (resno, a je to komu smešno??), Zala, ki je že brezvezna, Fata (a ni to preživet lik??) in pršut. Ugotovila sem, da omenjeni "jingle" ne oglašuje sebe, ampak poslušalce naproša, naj prestavijo nekam, kjer dejansko zagotavljajo več dobre glasbe. Iz iste brente v malo manj nadležni različici štrlita Center in Ekspres. Radia Slovenija ne poslušam, ker program snemajo v stranišču stavbe nasproti tiste, v kateri sicer trdijo, da ga, Ars me ne zanima, je pa na čase všečen Val 202. Še največkrat pa v skromno obličje mojega potujočega doma zaide Ognjišče. Oh happy day.
Sedaj najbrž razumete, zakaj že dva meseca poslušam albume Regine Spekter, Marka Ronsona, Lily Allen, Amy Winehouse in Billy Talent.
petek, november 30, 2007
Članki, vesti in novice
V Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenija pravijo tole: Novica je temeljna novinarska zvrst.
In tole enostavčno merilo za pripravo in izvedbo programa je ena mastno zavaljena laž.
Kajti, da bi novica, če že, spadala k zvrsti? Kolikor mi je znano, obstajata dve novinarski zvrsti, in sicer informativna ter interpretativna zvrst.
Novica? Novica kot žanr (kaj šele kot zvrst) ne obstaja v novinarstvu, obstaja pa vest. Tako je eden izmed temeljnih novinarskih žanrov vest.
In mimogrede, tudi članek ni vsako skrpucalo, ki ga katerikoli pisun zmotovili v pisno obliko za kakršen koli medij, pač pa je člankarska vrsta tista, ki družbeno pomembne pojave zajema najširše in gre tudi najgloblje. Tam nekje do korenin. In šele potem, ko se nam po prebranem zdi, da o temi vemo vse, kar je mogoče izvedeti, temu lahko upravičeno rečemo: članek.
Grem zdej pisat novice ...
In tole enostavčno merilo za pripravo in izvedbo programa je ena mastno zavaljena laž.
Kajti, da bi novica, če že, spadala k zvrsti? Kolikor mi je znano, obstajata dve novinarski zvrsti, in sicer informativna ter interpretativna zvrst.
Novica? Novica kot žanr (kaj šele kot zvrst) ne obstaja v novinarstvu, obstaja pa vest. Tako je eden izmed temeljnih novinarskih žanrov vest.
In mimogrede, tudi članek ni vsako skrpucalo, ki ga katerikoli pisun zmotovili v pisno obliko za kakršen koli medij, pač pa je člankarska vrsta tista, ki družbeno pomembne pojave zajema najširše in gre tudi najgloblje. Tam nekje do korenin. In šele potem, ko se nam po prebranem zdi, da o temi vemo vse, kar je mogoče izvedeti, temu lahko upravičeno rečemo: članek.
Grem zdej pisat novice ...
sreda, november 28, 2007
Računalniški kotiček pt. I
Včeraj je bil v Mladinskem kulturnem centru v Kranju sit-down comedy večer z mano v glavni vlogi. Kaj se je zares dogajalo? Čisto zares smo tičali v računalniškem kotičku, ki ga pripravljam pod materinskim ogrinjalom Kluba študentov Kranj. V kotičku vsak drugi torek odkrivamo svet bitov in bajtov, kukamo v virtualno resničnost, spoznavamo, da domači računalnik ni hišni sovražnik številka ena, ampak učinkovito pomagalo pri iskanju odgovorov na življenjsko pomembna vprašanja, socializacijsko sredstvo, vsestranski pripomoček za preganjanje dolgčasa, enciklopedična zakladnica znanja, domači kino in še kaj.
V prvem kotičku s(m)o se na uri za(je)bave pretvarjali, da nas blazno zanima iskanje informacij na spletu, Booleovi operatorji in Google Almighty.
Obiskovalci z zanimanjem vsrkavajo znanje ...
V prvem kotičku s(m)o se na uri za(je)bave pretvarjali, da nas blazno zanima iskanje informacij na spletu, Booleovi operatorji in Google Almighty.
Obiskovalci z zanimanjem vsrkavajo znanje ...Čez 14 dni bodo na sporedu spletne skupnosti (popravek, 29. 11.)! (In ja, kot se za Gorenjce spodobi - vstop je prost!)
p. s. Na praznih stolih sedijo navidezni prijatelji obiskovalcev: Helga, Olga, Ifigenija, Evgen, zadnjemu je bilo pa preveč nerodno in ni izdal svojega imena.
p. s. Na praznih stolih sedijo navidezni prijatelji obiskovalcev: Helga, Olga, Ifigenija, Evgen, zadnjemu je bilo pa preveč nerodno in ni izdal svojega imena.
sreda, november 07, 2007
Umrla je mama ...
Moja stara mama je umrla. Glede na to, da sem čustveno invalidna in veliko raje pikra, cinična in posmehljiva kot pa iskreno sentimentalna in žalostna, sem solze skrila v blazino. In rekla, da sem okej. Saj sem res. (Trdno sem prepričana vase, da sem okej. Obstaja res majhna možnost, da se motim in nisem.)
**Smukam besede iz ohromelega besednjaka in nič se ne zdi prav, nič ne paše skupaj in nobena beseda ni prava. Nadaljujem ...**
Živela je pri nas, no ali pa je bilo ravno obratno – in smo mi živeli pri njej. To, da sem 21 let vzdrževala status najmlajše vnukinje je bil seveda privilegij – s takšnim mandatom sem bila upravičena do prenekaterega sladkega in finančnega priboljška. Ko so rožljali parkeljni sem se skrivala v naslonjaču in strahoma oprezala za sencami na oknih ter jo držala za roko (kakšne pol ure kasneje sem izvedela, da sta se v vlogo hudičevih spremljevalcev Miklavža prelevila lastna brat in sestra), v osnovnošolskih letih sva imeli maratonske televizijske popoldneve; kadar sem bila po kak teden zdoma, me je srčno pričakovala in priznala, da se ji je tožilo po meni (kajpak, ko pa sem najglasnejši otrok) in kadar sem stala pred ogledalom, se je merila zraven mene. Segala mi je ravno do rame ...
Potem sem se odtujila za kakšnih 15 cm v višino, šola in delo sta mi pohrustala prosti čas, izplula sem iz vaške ozkoglednosti, stres iz novega okolja pa prinašala domov. Vsako soboto sem bentila nad razmetanostjo njene sobe, ki sem jo pospravljala, vsako nedeljo razvnela spor o političnih in verskih nazorih, vmes pa občasno umirila svoj kolerični ego in se samoobvladovala ter molčečno poslušala zgodbe o starih časih in sledila pripovedi na obledelih slikah.
Potem je zgodbe o starih časih nadomestil rak. Zadnja dva tedna je nebogljeno ležala na svoji postelji, nekdanja polna postava se je spremenila v živi okostnjak.
Navodila: »V čaj je potrebno dodati eno kocko sladkorja, ji po žličkah počasi vlivati tekočino v usta in na koncu dobro pokriti noge, da je ne zebe.«
Strahoma si pričakoval, da naslednjič, ko boš odprl vrata, sploh ne bo več dihala. In v soboto zvečer res ni.
Racionalnost se potem skrije v najtemnejše kotičke telesa, telo zaobjame nek čuden drget in ven privrejo solze. Sušijo se na licih in razlivajo po tipkovnici.
Ej! Eden je manj. Nekdo manjka. Zakaj je ta stol prazen?
...
Ja, sem okej. Pa tudi življenje gre naprej ...
**Smukam besede iz ohromelega besednjaka in nič se ne zdi prav, nič ne paše skupaj in nobena beseda ni prava. Nadaljujem ...**
Živela je pri nas, no ali pa je bilo ravno obratno – in smo mi živeli pri njej. To, da sem 21 let vzdrževala status najmlajše vnukinje je bil seveda privilegij – s takšnim mandatom sem bila upravičena do prenekaterega sladkega in finančnega priboljška. Ko so rožljali parkeljni sem se skrivala v naslonjaču in strahoma oprezala za sencami na oknih ter jo držala za roko (kakšne pol ure kasneje sem izvedela, da sta se v vlogo hudičevih spremljevalcev Miklavža prelevila lastna brat in sestra), v osnovnošolskih letih sva imeli maratonske televizijske popoldneve; kadar sem bila po kak teden zdoma, me je srčno pričakovala in priznala, da se ji je tožilo po meni (kajpak, ko pa sem najglasnejši otrok) in kadar sem stala pred ogledalom, se je merila zraven mene. Segala mi je ravno do rame ...
Potem sem se odtujila za kakšnih 15 cm v višino, šola in delo sta mi pohrustala prosti čas, izplula sem iz vaške ozkoglednosti, stres iz novega okolja pa prinašala domov. Vsako soboto sem bentila nad razmetanostjo njene sobe, ki sem jo pospravljala, vsako nedeljo razvnela spor o političnih in verskih nazorih, vmes pa občasno umirila svoj kolerični ego in se samoobvladovala ter molčečno poslušala zgodbe o starih časih in sledila pripovedi na obledelih slikah.
Potem je zgodbe o starih časih nadomestil rak. Zadnja dva tedna je nebogljeno ležala na svoji postelji, nekdanja polna postava se je spremenila v živi okostnjak.
Navodila: »V čaj je potrebno dodati eno kocko sladkorja, ji po žličkah počasi vlivati tekočino v usta in na koncu dobro pokriti noge, da je ne zebe.«
Strahoma si pričakoval, da naslednjič, ko boš odprl vrata, sploh ne bo več dihala. In v soboto zvečer res ni.
Racionalnost se potem skrije v najtemnejše kotičke telesa, telo zaobjame nek čuden drget in ven privrejo solze. Sušijo se na licih in razlivajo po tipkovnici.
Ej! Eden je manj. Nekdo manjka. Zakaj je ta stol prazen?
...
Ja, sem okej. Pa tudi življenje gre naprej ...
četrtek, oktober 04, 2007
Drama: snemanje prispevka
Danes sem zelo razpizdena, v takem blaženem stanju pa besede kar bruhajo iz mene. Zato pišem. (V šoli so vedno dejali, da takih uvodov ne smemo delati. Menda so zanič.)
Torej: vsi moji bližnji ali nebližnji človeški osebki, ki me zalezujejo tudi po spletnih blodnjakih, najbrž vedo, da sem v prostem času novinarka na televiziji. Vsi ostali ste to izvedeli sedaj. Huh, resda sicer ne najbolj meni na ustvarjalno pero pisan medij, besede (očitno) namreč najraje zavijam in pleteničim v tiskanem časopisju, mi je pa dotično televizijsko delo ljubo zaradi same tematike in zaradi enega izzivalnega elementa, na katerega sicer prvotno nimam vpliva: slike.
Danes je bilo te slike ZELO MALO. Ampak jaz nisem razpizdena bronhilda (samo) zaradi tega.
Na snemanje smo šli kakšnih pol ure zatem, kot bi sicer morali iti, ker se je ekipa še po minimajhnih koščkih sestavljala in ker se je snemanje prejšnjega prispevka malce zavleklo. Okej, no big deal. Gostu esemesiram, da zamujamo 15 min, ga - čez 5 min - celo kličem, da smo na poti. Ni odgovora. Vmes izvem, da me pričakuje že druga gostja.
(Konec uvoda, od te pike dalje se začenja dramatični zaplet.)
Ker me nekdo ni poslušal, kaj sem sicer 879234561782369-krat povedala in je bilo obenem zapisano tudi na osnovnem načrtu dela, smo seveda prispeli na NAPAČNO lokacijo. Ampak jaz sem itak geografski in lokacijski in orientacijski analfabet in sem zmotno mislila, da smo vseeno na pravi lokaciji, samo da vse skupaj gledamo z napačne strani. Pravzaprav od prave lokacije nismo bili tako zelo oddaljeni, ampak smo se vseeno odločili za še en manjši tour de Ljubljana, zato da smo zraven lahko odkrivali še fenomen prometnih zamaškov. Ob odkrivanju lepot obkrožajoče pločevine se je eden izmed virov blizu tistega zgoraj omenjenega nekdoja spomnil na lokacijo, ki sem jo JAZ prej - kot že rečeno - 879234561782369-krat ne zgolj podzavestno, ampak NAGLAS, posredovala nekdoju. Nekdo je dejal: AHA, to pa vem, kje je. In potem smo šli tja.
retorično vprašanje: A mene sploh kdo posluša?
retorični odgovor: Bab se ne posluša.
Torej, ko sem se že lahko bahala z lento neorganizirane, zelene in nepripravljene FDV-jevske novinarke, smo prispeli do vratarja, ki je poklical mojega gosta. Zelo neuspešno sicer (podobno, sem ga sama na poti do NAPAČNE lokacije sama klicarila, ampak ni bilo odgovora). Medtem sem JAZ iskala svojo drugo gostjo, ampak je potem morala ONA najti mene. V zabaviščni park razburljivega dogajanja je v tem času ravno prispela tajnica (ali nekaj temu podobnega; pravzaprav mi v vsem razburjenju ni uspelo ujeti njene funkcije), ki je dejala, da ... Da se v gostovem imenu opravičuje, ker je POZABIL, da imamo snemanje in je odšel na poslovno kosilo. POZABIL! V petih urah in po tedenskem nadlegovanju je POZABIL, da snemamo. Bilobil, anyone?
(Tole je vrh, od tega klicaja dalje se začne hiter razplet.)
Neznosna situacija. Popizdevam. S sebe brišem pljuvajoče očitke, se branim, rdim, napenjam možgance, iščem rešitev.
Jebemtisuncestokrščenihinnekrščenihpeklenščkovfakof!
Drugi gostji, ki jo najprej vikam, potem kar tikam, se opravičujem in zahvaljujem za potrpežljivost. Nekako nam uspe posneti izjavo, potem se zbrcamo v kombi in se odpeljemo na lov za drugim gostom. Na kosilo. (Pa mimogrede, pri jedi ima še pes rad mir.)
Najdemo ga. Posnamemo. Super izjava, pa en kuracpalacfakprevečkolnem nič zanimive slike.
(Presenetljiv konec.)
"Sej se kališ," mi ekipa dobrohotno nameni na koncu.
Torej: vsi moji bližnji ali nebližnji človeški osebki, ki me zalezujejo tudi po spletnih blodnjakih, najbrž vedo, da sem v prostem času novinarka na televiziji. Vsi ostali ste to izvedeli sedaj. Huh, resda sicer ne najbolj meni na ustvarjalno pero pisan medij, besede (očitno) namreč najraje zavijam in pleteničim v tiskanem časopisju, mi je pa dotično televizijsko delo ljubo zaradi same tematike in zaradi enega izzivalnega elementa, na katerega sicer prvotno nimam vpliva: slike.
Danes je bilo te slike ZELO MALO. Ampak jaz nisem razpizdena bronhilda (samo) zaradi tega.
Na snemanje smo šli kakšnih pol ure zatem, kot bi sicer morali iti, ker se je ekipa še po minimajhnih koščkih sestavljala in ker se je snemanje prejšnjega prispevka malce zavleklo. Okej, no big deal. Gostu esemesiram, da zamujamo 15 min, ga - čez 5 min - celo kličem, da smo na poti. Ni odgovora. Vmes izvem, da me pričakuje že druga gostja.
(Konec uvoda, od te pike dalje se začenja dramatični zaplet.)
Ker me nekdo ni poslušal, kaj sem sicer 879234561782369-krat povedala in je bilo obenem zapisano tudi na osnovnem načrtu dela, smo seveda prispeli na NAPAČNO lokacijo. Ampak jaz sem itak geografski in lokacijski in orientacijski analfabet in sem zmotno mislila, da smo vseeno na pravi lokaciji, samo da vse skupaj gledamo z napačne strani. Pravzaprav od prave lokacije nismo bili tako zelo oddaljeni, ampak smo se vseeno odločili za še en manjši tour de Ljubljana, zato da smo zraven lahko odkrivali še fenomen prometnih zamaškov. Ob odkrivanju lepot obkrožajoče pločevine se je eden izmed virov blizu tistega zgoraj omenjenega nekdoja spomnil na lokacijo, ki sem jo JAZ prej - kot že rečeno - 879234561782369-krat ne zgolj podzavestno, ampak NAGLAS, posredovala nekdoju. Nekdo je dejal: AHA, to pa vem, kje je. In potem smo šli tja.
retorično vprašanje: A mene sploh kdo posluša?
retorični odgovor: Bab se ne posluša.
Torej, ko sem se že lahko bahala z lento neorganizirane, zelene in nepripravljene FDV-jevske novinarke, smo prispeli do vratarja, ki je poklical mojega gosta. Zelo neuspešno sicer (podobno, sem ga sama na poti do NAPAČNE lokacije sama klicarila, ampak ni bilo odgovora). Medtem sem JAZ iskala svojo drugo gostjo, ampak je potem morala ONA najti mene. V zabaviščni park razburljivega dogajanja je v tem času ravno prispela tajnica (ali nekaj temu podobnega; pravzaprav mi v vsem razburjenju ni uspelo ujeti njene funkcije), ki je dejala, da ... Da se v gostovem imenu opravičuje, ker je POZABIL, da imamo snemanje in je odšel na poslovno kosilo. POZABIL! V petih urah in po tedenskem nadlegovanju je POZABIL, da snemamo. Bilobil, anyone?
(Tole je vrh, od tega klicaja dalje se začne hiter razplet.)
Neznosna situacija. Popizdevam. S sebe brišem pljuvajoče očitke, se branim, rdim, napenjam možgance, iščem rešitev.
Jebemtisuncestokrščenihinnekrščenihpeklenščkovfakof!
Drugi gostji, ki jo najprej vikam, potem kar tikam, se opravičujem in zahvaljujem za potrpežljivost. Nekako nam uspe posneti izjavo, potem se zbrcamo v kombi in se odpeljemo na lov za drugim gostom. Na kosilo. (Pa mimogrede, pri jedi ima še pes rad mir.)
Najdemo ga. Posnamemo. Super izjava, pa en kuracpalacfakprevečkolnem nič zanimive slike.
(Presenetljiv konec.)
"Sej se kališ," mi ekipa dobrohotno nameni na koncu.
sreda, avgust 01, 2007
Popkorn z Motovuna
Tole kanim zapisati že vse od petka, ko sem se še kopala v svežini doživetij s filmskega hriba. Do danes se je namreč že nekaj žmohtnosti izgubilo, zato bom povzela samo globoke ureznine prijetnih vtisov, ki ostajajo po filmskem festivalu v Motovunu ...
Alzo: pričelo se je živčno in jokajoče in pretiravajoče (glej prejšnji post), do vkrcanja v Pinino devetnajstko se je razburjeno lice že nekoliko pomirilo, do prečkanja meje pa sem bila že skoraj prerojena (mimogrede, po tamkajšnjem izpraševanju vesti sodeč očitno izgledava sumljivi, khm khm). V primerjavi s preteklimi zgubljenimi pohajkovanji sva imeli tokrat le majhno orientacijsko nezgodo v Buzetu, tako da sva čez ciljno črto v Motovunu zapeljali v rekordnem času, pravočasno uspeli najti primerno počivališče za devetnajstko in kolonizirati primeren kotiček eko kampa. (*Eko kamp = fensi ime za vrtno različico kampa s čip infrastrukturo.)
Od tu naprej se je vse odvijalo s svetlobno hitrostjo. Po precej češkem klečeplazenju za akreditacijo mi je uspelo izboriti vstopnico za otvoritveno projekcijo Adama Meshuga'at (Sweet mud), precej prijetne vtise pa je že 15 minut zatem zabrisal samomorilski film Day Night Day Night. Da bi se punca vsaj razstrelila! Iz torkove bere filmov me je še najbolj vznemiril test screening Kozoletovega celovečerca Za vedno. Film je bil namreč tako zelo slovenski, da je kar bolelo. Ker se rada skrivam pod lapuhovimi listi domišljije, me je očaral Panov labirint, zavidljive ocene pa sta si na moji lestvici pridobila tudi Hallam Foe in Mio fratello e figlio unico.
Filmski maraton so prekinjale kave, tuširanja brez vode, teženja za internet, večerne bulimije brez bruhanja, žuriranja do jutra, srečanje z možmi v modrem, prenosni veceji, ideje, kako se "švercati", smeh, super družba, dva deci vina in predvsem redke urice spanja. Malce preden bi se zaradi higienskega minimuma spremenili v cigančici, sva popokali najino šotorsko prebivališče, pomahali Motovunu v slovo in odrinili proti domu.
Se vidimo naslednje leto!
Alzo: pričelo se je živčno in jokajoče in pretiravajoče (glej prejšnji post), do vkrcanja v Pinino devetnajstko se je razburjeno lice že nekoliko pomirilo, do prečkanja meje pa sem bila že skoraj prerojena (mimogrede, po tamkajšnjem izpraševanju vesti sodeč očitno izgledava sumljivi, khm khm). V primerjavi s preteklimi zgubljenimi pohajkovanji sva imeli tokrat le majhno orientacijsko nezgodo v Buzetu, tako da sva čez ciljno črto v Motovunu zapeljali v rekordnem času, pravočasno uspeli najti primerno počivališče za devetnajstko in kolonizirati primeren kotiček eko kampa. (*Eko kamp = fensi ime za vrtno različico kampa s čip infrastrukturo.)
Od tu naprej se je vse odvijalo s svetlobno hitrostjo. Po precej češkem klečeplazenju za akreditacijo mi je uspelo izboriti vstopnico za otvoritveno projekcijo Adama Meshuga'at (Sweet mud), precej prijetne vtise pa je že 15 minut zatem zabrisal samomorilski film Day Night Day Night. Da bi se punca vsaj razstrelila! Iz torkove bere filmov me je še najbolj vznemiril test screening Kozoletovega celovečerca Za vedno. Film je bil namreč tako zelo slovenski, da je kar bolelo. Ker se rada skrivam pod lapuhovimi listi domišljije, me je očaral Panov labirint, zavidljive ocene pa sta si na moji lestvici pridobila tudi Hallam Foe in Mio fratello e figlio unico.
Filmski maraton so prekinjale kave, tuširanja brez vode, teženja za internet, večerne bulimije brez bruhanja, žuriranja do jutra, srečanje z možmi v modrem, prenosni veceji, ideje, kako se "švercati", smeh, super družba, dva deci vina in predvsem redke urice spanja. Malce preden bi se zaradi higienskega minimuma spremenili v cigančici, sva popokali najino šotorsko prebivališče, pomahali Motovunu v slovo in odrinili proti domu.
Se vidimo naslednje leto!
ponedeljek, julij 23, 2007
Gremo gremo ...
Po štiridnevnem spogledovanju z morskimi ježki na Pagu in enodnevnim zapijanjem (s Frucom) na Dolenjskem se vrneš v prijetno vročino domačih logov in ugotoviš:
a) da se v domačem gospodinjstvu ne smeš tuširati, ker primanjkuje vode in
b) da nimaš akreditacije za naslednji skok čez mejo, ki se začne natanko čez 24 ur
Prou. Bomo pa smrdel in se švercal.
Zgodnji ponedeljek, ko se človek torej že sprijazni z dejstvi, postreže z obilnim kosilom kletvic ob plačevanju zamudnine v knjižnici, ob zaprtih vratih druge knjižnice pa z greha vrednim posladkom iz takih grdih besed, zaradi katerih bi si človek moral usta umivat s tadišečo žajfo. Sledi skoraj živčni zlom ob (ne)plačevanju vseh živil na tekočem traku, ki si jih pol ure iskal po trgovini, nato pa ugotovil, da si kartico pozabil doma!!! No, pa dejmo tale kruhek nazaj na polico, pa tale sirček tjale, pa kvasek zravn kvaska. Joj, kok sta fletna skupaj. Bolj fletna bi bla samo še v moji košari. In seveda: do odhoda je dve uri, potovalka pa prazna.
Popakirana, živčna, leteča.
Čau!
a) da se v domačem gospodinjstvu ne smeš tuširati, ker primanjkuje vode in
b) da nimaš akreditacije za naslednji skok čez mejo, ki se začne natanko čez 24 ur
Prou. Bomo pa smrdel in se švercal.
Zgodnji ponedeljek, ko se človek torej že sprijazni z dejstvi, postreže z obilnim kosilom kletvic ob plačevanju zamudnine v knjižnici, ob zaprtih vratih druge knjižnice pa z greha vrednim posladkom iz takih grdih besed, zaradi katerih bi si človek moral usta umivat s tadišečo žajfo. Sledi skoraj živčni zlom ob (ne)plačevanju vseh živil na tekočem traku, ki si jih pol ure iskal po trgovini, nato pa ugotovil, da si kartico pozabil doma!!! No, pa dejmo tale kruhek nazaj na polico, pa tale sirček tjale, pa kvasek zravn kvaska. Joj, kok sta fletna skupaj. Bolj fletna bi bla samo še v moji košari. In seveda: do odhoda je dve uri, potovalka pa prazna.
Popakirana, živčna, leteča.
Čau!
sreda, julij 11, 2007
nedelja, julij 08, 2007
Sproščeno ...
V skladu s prebujeno podobo Slovenije sem postala sproščena.
Prvič v šestih letih sem se namreč odpovedala maltretiranju mimoidočih na ulici (z banalnimi vprašanji) in iskanju nekislokumaričnih novičk - umsko izzivalni opravili pa raje zamenjala za sproščeno poletje.
Ker so torej izpiti za kak mesec pritlehno skriti pod predpražnik in tudi dih bodočega deadlinea še ne ogroža mojega ovratnika, se je pojavilo izredno stanje: sproščenost. To seveda ne pomeni, da sem se v iskanju notranjega miru predala prečiščevanju kanalov in žlez, pač pa, da sem zaradi preobilice prostega časa začela kovati (i)racionalne načrte. Mentalna renesansa, ki jo kanim izpeljati v dveh mesecih, denimo vključuje hitrejši tempo v črkožretju vezane besede in obuditev cinefilskega predela Mojce, fizični preporod pa se nanaša na simpatiziranje s pohajkovanjem po ljubem Kamniško-Savinjskem pogorju, izgubljanjem pljuč na maratonu skozi okoliške gozdove in razbolevanjem kmalu-brez-celulita zadnjice na sedežu kolesa pri kolesoplazenju v neodkrite višave. Slednje naj bi vrhunec učakalo nekje tukaj.
In ne samo to. Že v samo enem tednu prve poletne brezposelnosti sem odkrila cel cekar novih konjičkov; na prvo mesto se nesporno uvršča spanje do 12h, tesno za petami mu sledi vzorno gospodinjenje, v gobarjenju za užitnimi proizvodi domačih logov se pa še malce lovim.
Če bom še naprej tako sproščena, me konec poletja ne bo več moč prepoznati.
In resno, če še kdo omeni besedo sproščenost, ga ustrelim v glavo. S fračo, ker pri nas ne zagovarjamo orožja.
Prvič v šestih letih sem se namreč odpovedala maltretiranju mimoidočih na ulici (z banalnimi vprašanji) in iskanju nekislokumaričnih novičk - umsko izzivalni opravili pa raje zamenjala za sproščeno poletje.
Ker so torej izpiti za kak mesec pritlehno skriti pod predpražnik in tudi dih bodočega deadlinea še ne ogroža mojega ovratnika, se je pojavilo izredno stanje: sproščenost. To seveda ne pomeni, da sem se v iskanju notranjega miru predala prečiščevanju kanalov in žlez, pač pa, da sem zaradi preobilice prostega časa začela kovati (i)racionalne načrte. Mentalna renesansa, ki jo kanim izpeljati v dveh mesecih, denimo vključuje hitrejši tempo v črkožretju vezane besede in obuditev cinefilskega predela Mojce, fizični preporod pa se nanaša na simpatiziranje s pohajkovanjem po ljubem Kamniško-Savinjskem pogorju, izgubljanjem pljuč na maratonu skozi okoliške gozdove in razbolevanjem kmalu-brez-celulita zadnjice na sedežu kolesa pri kolesoplazenju v neodkrite višave. Slednje naj bi vrhunec učakalo nekje tukaj.
In ne samo to. Že v samo enem tednu prve poletne brezposelnosti sem odkrila cel cekar novih konjičkov; na prvo mesto se nesporno uvršča spanje do 12h, tesno za petami mu sledi vzorno gospodinjenje, v gobarjenju za užitnimi proizvodi domačih logov se pa še malce lovim.
Če bom še naprej tako sproščena, me konec poletja ne bo več moč prepoznati.
In resno, če še kdo omeni besedo sproščenost, ga ustrelim v glavo. S fračo, ker pri nas ne zagovarjamo orožja.
petek, junij 29, 2007
7 stvari o meni ...
Včeraj sem bila v hladu poletne vročine okepana, danes me je z istim namenom na prestol veličastnih ustoličila Pina. Preden razkrijem pravljičnih sedem o sebi, naj izdam, da se nerada razgaljam; veliko raje namreč puščam mehke stopinje na oblaku spleta in se skrivam za gledališko zaveso kot prišepetovalka.
Here it goes:
Here it goes:
- Abnormalno uživam v popkorn ponudbi cenenih, sluzastih, banalnih in trivialnih holivudskih filmskih presežkov. Srce še posebej vzdrhti ob srednješolskih romantičnih komedijah in polizanih igralcih, ki se v bravuroznem dramatskem zapletu odpovejo tituli glavnega frajerja na šoli samo zato, da osvojijo srce zapiflane Pepelke.
- Ne vem, kako kratkovidna sem. Še preden bi lahko potešila vse vprašujoče poglede o karakteristikah nosnega okrasa, je moja okulistka umrla. (Ja, vem, obstajajo kartoteke in kracarije v zdravniški izkaznici, pa žal ne znam brati hieroglifov oziroma sem prelena, da bi se pozanimala o zaskrbljujočih številkah.)
- Z odliko sem opravila mojstrski izpit iz odlašanja dolžnosti. Članke, scenarije in seminarske naloge vedno (ampak res vedno) pišem zadnjo noč in jutro. S pisanjem zaključim največ 8 ur pred rokom in najmanj en dan po grožnjah delodajalcev.
- Ko bom velika, bom ... Od majhnega sem obsedena s poklici: namesto učiteljice, pisateljice, policistke na kolesu, veterinarke, slovenistke in psihologinje sem pristala na študiju novinarstva. Ne dam roke v ogenj, da bom čez 15 centimetrov (samo) novinarka.
- Že nekaj časa sem naskrivaj zaljubljena v leve ujemalne prilastke. Včasih jih prevaram tudi z desnimi. (Ampak samo ujemalnimi!)
- Alergična sem na pomaranče. Ker se jih ne smem dotikati, jih pa sicer lahko konzumiram, moram ob intoksikaciji s tekilo na pussy način (cimet, pomaranča) vedno najti prostovoljca, ki mi tlači pomarančo v usta.
- Ne znam delati balonov iz roza hubba bubba žvečilnih gumijev. Niti iz fluoroscentno zelenih, mi pa na vsake kvatre uspe napihniti kak hibrid iz brezsladkornih orbitovih dražejev.
sreda, junij 20, 2007
The Bridge
Ob zalogaju ponesrečenih romantičnih komedij se mi je predpredzadnjič na diskovje pretočil The Bridge. Jap, Golden Gate Bridge ni samo estetska dekoracija aviza za Full House in prijeten kader za filmske presežke iz Holivuda, ampak tudi zelo pogosto stičišče minljivosti in večnosti.
Golden Gate Bridge v San Franciscu je splošno znan kot most, na katerem je bilo več samomorov kot na katerem koli drugem mostu v svetu. Številka je že večja od 1200.
Svetoboljni dokumentarec. Ali svet boli ali boli svet? In ali bo s svetom kdaj bolje?
Golden Gate Bridge v San Franciscu je splošno znan kot most, na katerem je bilo več samomorov kot na katerem koli drugem mostu v svetu. Številka je že večja od 1200.
Svetoboljni dokumentarec. Ali svet boli ali boli svet? In ali bo s svetom kdaj bolje?
torek, junij 05, 2007
Terminologija spleta
Že nekaj dni po roza slamici vsrkavam znanje "najbolj konservativne ravnine jezikovnega ustroja", kot skladnji pravi Tomo Korošec, pa me je ob besedotvorju (in besedoslovju) ponovno malce zaskelelo v desni hemisferi, ker sem se ob tem spomnila na revno meddisciplinarno sodelovanje računalniške stroke in jezikoslovcev.
Kadar zlorabljam slovenski jezik za objavljanje poljudnih člankov o spletu, imam vsakič znova probleme s prevajanjem angleških izrazov, povezanih s spletom - (mimogrede, kako sovražim, da blogger ne zna delati pomišljajev) - zatakne se celo pri elementarnih tipa download, spam, ... Pri državljanskem jezikoslovju (heh) mi je še v največjo pomoč Google, zelo malokrat Islovar Slovenskega društva Informatika, težko pa se opiram tudi na referenčne korpuse slovenskega jezika Fida, Fidaplus in Nova beseda, saj se tako "aktualni" poslovenjeni izrazi le redko pojavljajo v sicer obsežni elektronski besedilni zbirki.
Ko prečešem vse novinarske prispevke iz računalniških revij in druge relevantne Googlove zadetke, se na podlagi pogostosti in ustreznosti (slednje sprocesiram v kolesju moje lastne jezikovne kultiviranosti) predlaganega izraza odločim za njegovo uporabo.
Še preden sprejmemo mečino in trdino kot ustrezna termina za software in hardware, ne pozabimo na glavne lastnosti terminološke leksike:
Knjižna norma predstavlja tisto, kar je v splošni rabi utrjeno; splošna raba pa je brez jezikoslovske taktirke babilonska zmešnjava.
Mimogrede, o tem sta razmišljala tudi že Davorin in Slothrop.
Kadar zlorabljam slovenski jezik za objavljanje poljudnih člankov o spletu, imam vsakič znova probleme s prevajanjem angleških izrazov, povezanih s spletom - (mimogrede, kako sovražim, da blogger ne zna delati pomišljajev) - zatakne se celo pri elementarnih tipa download, spam, ... Pri državljanskem jezikoslovju (heh) mi je še v največjo pomoč Google, zelo malokrat Islovar Slovenskega društva Informatika, težko pa se opiram tudi na referenčne korpuse slovenskega jezika Fida, Fidaplus in Nova beseda, saj se tako "aktualni" poslovenjeni izrazi le redko pojavljajo v sicer obsežni elektronski besedilni zbirki.
Ko prečešem vse novinarske prispevke iz računalniških revij in druge relevantne Googlove zadetke, se na podlagi pogostosti in ustreznosti (slednje sprocesiram v kolesju moje lastne jezikovne kultiviranosti) predlaganega izraza odločim za njegovo uporabo.
Še preden sprejmemo mečino in trdino kot ustrezna termina za software in hardware, ne pozabimo na glavne lastnosti terminološke leksike:
- enopomenskost oziroma enoumnost izraza
- knjižnost
- neekspresivnost
- kratkost
- ustaljenost
Knjižna norma predstavlja tisto, kar je v splošni rabi utrjeno; splošna raba pa je brez jezikoslovske taktirke babilonska zmešnjava.
Mimogrede, o tem sta razmišljala tudi že Davorin in Slothrop.
petek, junij 01, 2007
četrtek, maj 31, 2007
Hvala, ker ne kadite
Danes je svetovni dan brez tobaka in skorajda moj mali osebni praznik - glede na moje blazno teženje vsem preljubim, ki si drznejo vtakniti čik v usta. (Neusmiljena sem predvsem do novih kadilcev, medtem ko starim večinoma dam mir.)
Spomin zlate ribice mi sicer onemogoča popoln vpogled v ozadje antikadilske težnje, sumim pa, da ima nekaj opraviti s prežganimi torbicami, jaknami in puloverji (sedaj samo še čakam, da bodo preluknjana oblačila "in") in prijetno aromo, ki se je borbeni kosi (tisti, ki preživijo luknjanje, ane?) oblačil vsakič znova navzamejo.
Eden izmed mnogih antikadilskih oglasov je tudi "prstonožni":
Spomin zlate ribice mi sicer onemogoča popoln vpogled v ozadje antikadilske težnje, sumim pa, da ima nekaj opraviti s prežganimi torbicami, jaknami in puloverji (sedaj samo še čakam, da bodo preluknjana oblačila "in") in prijetno aromo, ki se je borbeni kosi (tisti, ki preživijo luknjanje, ane?) oblačil vsakič znova navzamejo.
Eden izmed mnogih antikadilskih oglasov je tudi "prstonožni":
A ni stayinghard krasna domena?
Jaz bom tam.
Postala sem aktivistka. No, aktivna v blogerski socializaciji, če ne drugega:
Namig: Jaz bom tista s sivimi lasmi (hvala vsem šestim, ki ste opazili moj enormni lasni narastek in bili tako prijazni, da ste mi obelodanili novico o novi barvni strukturi lasišča) in oteklino namesto obraza (če se pri zobarju dan poprej pač ne bo dobro izšlo). Druge posebnosti: po vsej verjetnosti zelo zmedena, predvsem v prostoru.
Se vidimo.
Namig: Jaz bom tista s sivimi lasmi (hvala vsem šestim, ki ste opazili moj enormni lasni narastek in bili tako prijazni, da ste mi obelodanili novico o novi barvni strukturi lasišča) in oteklino namesto obraza (če se pri zobarju dan poprej pač ne bo dobro izšlo). Druge posebnosti: po vsej verjetnosti zelo zmedena, predvsem v prostoru.
Se vidimo.
četrtek, maj 24, 2007
FDV-jevska
Biti FDV-jevec ni lahko. Naključni študentje drugih visokošolskih ustanov te radi obstreljujejo z nezvenečimi oznakami, kakršna je denimo meglomešalec. Še pomembnejše od trendovskega oblačenja z etiketami meglomešalcev je paziti na ugled: v skladu s ponarodelo modrostjo: "Na FDV-ju se pada samo po stopnicah" moraš (petcentimetrske) pete zares lomiti zgolj na stopnišču.
Opustimo sarkazem!
Za konec nekaj razvedrilnega ...
Kaj reče nezaposlen FDV-jevec zaposlenemu FDV-jevcu?
- Kokakolo in enega big maca prosim.
Keep it real. Boyakasha.
Opustimo sarkazem!
Za konec nekaj razvedrilnega ...
Kaj reče nezaposlen FDV-jevec zaposlenemu FDV-jevcu?
- Kokakolo in enega big maca prosim.
Keep it real. Boyakasha.
torek, maj 22, 2007
Najin dan ni počesan
Danes se zgubljam med številkami, pa bi se raje med besedami. (Naj ne bo pomote, tudi številke so mi strašno ljube, dokler ne gre za tiste piškave na bančnem računu.)
Urejanje naključnih skovank (iz moje lastne kovačnice) v baročne stavčne strukture sem tokrat opustila in se prepustila besedičenju drugih. Feri Lainšček se mi je prikupil z romanom Namesto koga roža cveti, še toliko bolj pa sem nad njim navdušena v naslednji pesmi:
Urejanje naključnih skovank (iz moje lastne kovačnice) v baročne stavčne strukture sem tokrat opustila in se prepustila besedičenju drugih. Feri Lainšček se mi je prikupil z romanom Namesto koga roža cveti, še toliko bolj pa sem nad njim navdušena v naslednji pesmi:
Najin dan ni počesan
V parku klop z menoj deliš,
kupujeva si za drobiž,
povabim te le k reki kdaj,
ponuditi ti nimam kaj.
Pa vendar z mano zopet greš
po stezi, kjer se mora peš,
zopet greš na mojo stran,
lepo ti tu mineva dan.
V travi z mano rad ležiš,
oblake z mano si deliš,
naberem ti le rože kdaj,
v pesek ti narišem kaj.
Ponoči z mano zopet greš,
kaj hoče noč, že dobro veš,
vračaš se v moj pristan,
lepo te tu prebuja dan.
Ker najin dan ni počesan,
najin smeh ni zaigran,
ker najin vrt ni ograjen,
najin svet ni omejen.
V parku klop z menoj deliš,
kupujeva si za drobiž,
povabim te le k reki kdaj,
ponuditi ti nimam kaj.
Pa vendar z mano zopet greš
po stezi, kjer se mora peš,
zopet greš na mojo stran,
lepo ti tu mineva dan.
V travi z mano rad ležiš,
oblake z mano si deliš,
naberem ti le rože kdaj,
v pesek ti narišem kaj.
Ponoči z mano zopet greš,
kaj hoče noč, že dobro veš,
vračaš se v moj pristan,
lepo te tu prebuja dan.
Ker najin dan ni počesan,
najin smeh ni zaigran,
ker najin vrt ni ograjen,
najin svet ni omejen.
Feri Lainšček: Ne bodi kot drugi, Cankarjeva založba, 2007
sreda, april 25, 2007
Pisanje seminarske naloge povprečnega študenta
Ura je točno 16.00, ko se lotiš zadeve. Sedeš v udoben stol pred računalnik.
Ob 16.05 se vpišeš v MSN in izbereš Zaseden (Busy). Med vpisovanjem preveriš še e-pošto.
Ob 16.10 pozorno prebereš navodila za seminarsko in se prepričaš, da jih razumeš.
Ob 16.20 greš za boljšo koncentracijo v kuhinjo po ostanek pice.
Ob 16.30 preveriš e-pošto.
Ob 16.35 pokličeš prijatelja in ga vprašaš, če gre na kavo.
Ob 17.55 se vrneš v sobo in se usedeš nazaj v svoj stol. Za pisanje je potrebno primerno okolje. Kar naenkrat te zmoti nesnaga v sobi, zato odneseš smeti in posesaš.
Ob 18.55 ponovno prebereš navodila za seminarsko, da se še enkrat prepričas, da jih razumeš.
Ob 19.00 pogledaš dnevno informativno oddajo na televiziji, počakaš še vreme in šport.
Ob 20.05 preveriš e-pošto.
Ob 20.15 se spomniš, da si nekomu obljubil, da mu nekaj pošlješ po e-mailu, zato mu sporočilo napišeš takoj, da te vse skupaj ne moti pri koncentraciji.
Ob 20.25 greš v kopalnico in počekiraš svoje zobe v ogledalu.
Ob 20.35 zdownloadaš nekaj mp3jev.
Ob 21.05 preveriš e-pošto.
Ob 21.10 pogledaš, kdo je na MSN-ju in s prisotnimi prijatelji malce poklepetaš o načrtih za počitnice.
Ob 21.55 preveriš e-pošto.
Ob 22.00 uživaš ob poslušanju novih mp3-jev in jih še nekaj zdownloadaš.
Ob 22.30 pokličeš sošolca in ga vprašaš, če je že naredil seminarsko. Izmenjata nekaj besed glede profesorjev, faksa in ostalih reči.
Ob 22.55 skočiš na bencinsko po žvečilne, saj ti jih je najbrž zmanjkalo.
Ob 23.10 si ravno v trgovini na bencinski, pa si kupiš še eno revijo za prebiranje.
Ob 23.30 preveriš e-pošto.
Ob 23.35 preveriš TV-spored, da se prepričaš, da resnično ne zamujaš dobrega filma na televiziji.
Ob 23.40 odigraš eno pasijanso.
Ob 00.00 preveriš dogajanje na forumu, kjer si registriran.
Ob 00.20 greš po pijačo.
Ob 00.25 začneš razmišljati o svojih načrtih za prihodnost.
Ob 00.55 preveriš, če ti je kdo že odgovoril na forumu.
Ob 01.10 preveriš e-pošto in poslušaš nove mp3-je.
Ob 01.30 restartaš računalnik, ker so se sesuli Windowsi.
Ob 01.40 znova prebereš navodila za seminarsko.
Ob 01.55 se uležeš na posteljo in zreš v strop.
Ob 02.25 še vedno v ležečem položaju pošlješ nekaj SMSov prijateljem, da vidiš, če že vsi spijo.
Ob 02.45 se prestaviš v sedeči položaj in odpreš revijo, ki si jo kupil na bencinski.
Ob 03.20 vstaneš in udariš po mizi.
Ob 03.25 se malo sprehajaš po stanovanju, da se zbudiš.
Ob 03.40 preveriš e-pošto.
Ob 03.45 sam pri sebi potiho zakolneš.
Ob 03.55 se usedeš na stol pred računalnik.
Ob 04.00 začneš tipkati seminarsko nalogo.
Ob 05.00 končaš seminarsko in greš spat za 2 uri.
Ob 08.00 na faksu vsem potožiš, kako si spal samo 2 uri, ker si celo noč pisal glupo seminarsko nalogo.
Ob 08.15 profesorju oddaš seminarsko nalogo in se izmuzneš s predavanja, da greš lahko nazaj spat.
Tole je nekoč priromalo po kanalih spletne kanalizacije, danes objavljam v malce prirejeni obliki. Sicer nisem tako obsedena s pregledovanjem elektronskega poštnega nabiralnika, pa vseeno napisano ni zelo daleč od resnice.:)
Ob 16.05 se vpišeš v MSN in izbereš Zaseden (Busy). Med vpisovanjem preveriš še e-pošto.
Ob 16.10 pozorno prebereš navodila za seminarsko in se prepričaš, da jih razumeš.
Ob 16.20 greš za boljšo koncentracijo v kuhinjo po ostanek pice.
Ob 16.30 preveriš e-pošto.
Ob 16.35 pokličeš prijatelja in ga vprašaš, če gre na kavo.
Ob 17.55 se vrneš v sobo in se usedeš nazaj v svoj stol. Za pisanje je potrebno primerno okolje. Kar naenkrat te zmoti nesnaga v sobi, zato odneseš smeti in posesaš.
Ob 18.55 ponovno prebereš navodila za seminarsko, da se še enkrat prepričas, da jih razumeš.
Ob 19.00 pogledaš dnevno informativno oddajo na televiziji, počakaš še vreme in šport.
Ob 20.05 preveriš e-pošto.
Ob 20.15 se spomniš, da si nekomu obljubil, da mu nekaj pošlješ po e-mailu, zato mu sporočilo napišeš takoj, da te vse skupaj ne moti pri koncentraciji.
Ob 20.25 greš v kopalnico in počekiraš svoje zobe v ogledalu.
Ob 20.35 zdownloadaš nekaj mp3jev.
Ob 21.05 preveriš e-pošto.
Ob 21.10 pogledaš, kdo je na MSN-ju in s prisotnimi prijatelji malce poklepetaš o načrtih za počitnice.
Ob 21.55 preveriš e-pošto.
Ob 22.00 uživaš ob poslušanju novih mp3-jev in jih še nekaj zdownloadaš.
Ob 22.30 pokličeš sošolca in ga vprašaš, če je že naredil seminarsko. Izmenjata nekaj besed glede profesorjev, faksa in ostalih reči.
Ob 22.55 skočiš na bencinsko po žvečilne, saj ti jih je najbrž zmanjkalo.
Ob 23.10 si ravno v trgovini na bencinski, pa si kupiš še eno revijo za prebiranje.
Ob 23.30 preveriš e-pošto.
Ob 23.35 preveriš TV-spored, da se prepričaš, da resnično ne zamujaš dobrega filma na televiziji.
Ob 23.40 odigraš eno pasijanso.
Ob 00.00 preveriš dogajanje na forumu, kjer si registriran.
Ob 00.20 greš po pijačo.
Ob 00.25 začneš razmišljati o svojih načrtih za prihodnost.
Ob 00.55 preveriš, če ti je kdo že odgovoril na forumu.
Ob 01.10 preveriš e-pošto in poslušaš nove mp3-je.
Ob 01.30 restartaš računalnik, ker so se sesuli Windowsi.
Ob 01.40 znova prebereš navodila za seminarsko.
Ob 01.55 se uležeš na posteljo in zreš v strop.
Ob 02.25 še vedno v ležečem položaju pošlješ nekaj SMSov prijateljem, da vidiš, če že vsi spijo.
Ob 02.45 se prestaviš v sedeči položaj in odpreš revijo, ki si jo kupil na bencinski.
Ob 03.20 vstaneš in udariš po mizi.
Ob 03.25 se malo sprehajaš po stanovanju, da se zbudiš.
Ob 03.40 preveriš e-pošto.
Ob 03.45 sam pri sebi potiho zakolneš.
Ob 03.55 se usedeš na stol pred računalnik.
Ob 04.00 začneš tipkati seminarsko nalogo.
Ob 05.00 končaš seminarsko in greš spat za 2 uri.
Ob 08.00 na faksu vsem potožiš, kako si spal samo 2 uri, ker si celo noč pisal glupo seminarsko nalogo.
Ob 08.15 profesorju oddaš seminarsko nalogo in se izmuzneš s predavanja, da greš lahko nazaj spat.
Tole je nekoč priromalo po kanalih spletne kanalizacije, danes objavljam v malce prirejeni obliki. Sicer nisem tako obsedena s pregledovanjem elektronskega poštnega nabiralnika, pa vseeno napisano ni zelo daleč od resnice.:)
sobota, april 21, 2007
Joost = [džust]
Teveškatlo imam prižgano precej manj kot bi jo kot bodoča medijska strokovnjakinja (?) menda morala imeti. V daljincu bi že zdavnaj morala zamenjati baterije in prah, ki se nabira na njen oglat fris, večkrat pobrisati. Pravzaprav je moj sivi grundig bolj kot gledalnik nadomestek za sobno rastlino. Samo zalivat ga ni treba.
V teve se namreč včasih zakamuflira moj prekrasni abak, ki mi ponudi brezreklamne različice najnovejših delov serij, dokumentarcev ali filmov s poljsko monotono sinhronizacijo. Seveda ne kar tako - podatke je treba poiskati, vmes zaplesati še obredni ples in žrtvovati jagnje za čimveč virov in hitrejšo dolvleko ter vsaj nekajkrat miškonsko klikniti, preden se začne projekcija v domačem kinu.
Televizija je resda že pladenj slikosučnega izbora, vendar je do Mojce prestroga. Postavlja ji ure, jo omejuje in navsezadnje - ji ne pusti do besede.
In tukaj nekje vmes vskoči Joost s čudovitim oglaševalskim geslom: TV po vaši meri (v izvirniku TV the way you want it). Za vstopnico med izbrano elito preizkuševalcev beta verzije sem sicer moledovala že nekaj časa nazaj, medtem vse skupaj narahlo potisnila v pozabo, nato pa me je z možnostjo poskusnega zajčka Joost team presenetil včeraj.
Prijetna bera kanalov (izvzemam tistega z Guinness World Records), ki se jim bo kmalu pridružil tudi CBS in z njim CSI, me je zahakljala za nekaj uric zrenja v televizijski PC. Pozabljeni videi Basement Jaxx, kratkometražni Beautiful lie, vonj po bencinu iz Fifth Gear plus interaktivnost. Kul.
V teve se namreč včasih zakamuflira moj prekrasni abak, ki mi ponudi brezreklamne različice najnovejših delov serij, dokumentarcev ali filmov s poljsko monotono sinhronizacijo. Seveda ne kar tako - podatke je treba poiskati, vmes zaplesati še obredni ples in žrtvovati jagnje za čimveč virov in hitrejšo dolvleko ter vsaj nekajkrat miškonsko klikniti, preden se začne projekcija v domačem kinu.
Televizija je resda že pladenj slikosučnega izbora, vendar je do Mojce prestroga. Postavlja ji ure, jo omejuje in navsezadnje - ji ne pusti do besede.
In tukaj nekje vmes vskoči Joost s čudovitim oglaševalskim geslom: TV po vaši meri (v izvirniku TV the way you want it). Za vstopnico med izbrano elito preizkuševalcev beta verzije sem sicer moledovala že nekaj časa nazaj, medtem vse skupaj narahlo potisnila v pozabo, nato pa me je z možnostjo poskusnega zajčka Joost team presenetil včeraj.
Prijetna bera kanalov (izvzemam tistega z Guinness World Records), ki se jim bo kmalu pridružil tudi CBS in z njim CSI, me je zahakljala za nekaj uric zrenja v televizijski PC. Pozabljeni videi Basement Jaxx, kratkometražni Beautiful lie, vonj po bencinu iz Fifth Gear plus interaktivnost. Kul.
četrtek, april 19, 2007
Okrogla miza o bloganju in oglaševanju, pobesnele srne in še kaj
Moja oblika državljanskega novinarstva ima eno ogromno vrzel: neažurnost. Ječo uteži in trenažerjev sem s pomladjo namreč zamenjala za razgled s sv. Primoža, Jakoba ali Lovrenca, pasje sprehode za akcije "keč mi if ju ken" po obdajajočih gozdovih, sive popoldneve pa za drzne kolesarske spuste v Cerklje, ležerno kolesarjenje po Kamniku in prepotene vzpone skozi Sidraž nazaj domov. Tako mi komajda ostane še kaj časa za zbijanje pobesnelih srn na jutranji paši in prelivanje izbranih besed na ... erm, tipkovnico.
(Najbrž ni treba posebej poudarjati, da sem podobno polna lejmrskih izgovorov tudi, kadar zadnjo minuto oddajam svoje prispevke.)
V ponedeljek sem prvič v svoji blogerski karieri prisostvovala okrogli mizi s pripadniki najbolj medijsko izpostavljene (a vendar očitno še vedno premalo) subkulture - blogerji. Okrogla miza, ki je bila v resnici podolgovata in pravokotna, se je vrtinčila okrog oglaševanja na blogih, a se je na koncu izkazalo, da občinstvo, večinoma sestavljeno iz komunikologov, pardon komunikologinj, še sploh ni zrelo za debate o oglaševanju, ker jih veliko bolj zanimajo notranjeosebni vzgibi blogerjev. Tam nekje na sredini se je namreč pojavilo vprašanje, zakaj bi nekdo sploh imel svoj blog. In jaz pridajam: zakaj sploh smo? Zakaj smo tu? In kam gremo?
Predvidevam, da govor o novih smernicah oglaševanja (advertising 2.0?) ni padel na rodovitna tla. Pa ne zaradi izbire sogovornikov, pač pa je bilo precenjeno občinstvo. Nasprotujem zakostenelim navijačem tradicionalnega oglaševanja in tistim, ki se zmrdujejo nad govori o blogih in ustvarjanju znanosti iz njih - menim, da bi predavanj, okroglih miz in člankov o bloganju, blogerjih in blogih moralo biti še več.
(Najbrž ni treba posebej poudarjati, da sem podobno polna lejmrskih izgovorov tudi, kadar zadnjo minuto oddajam svoje prispevke.)
V ponedeljek sem prvič v svoji blogerski karieri prisostvovala okrogli mizi s pripadniki najbolj medijsko izpostavljene (a vendar očitno še vedno premalo) subkulture - blogerji. Okrogla miza, ki je bila v resnici podolgovata in pravokotna, se je vrtinčila okrog oglaševanja na blogih, a se je na koncu izkazalo, da občinstvo, večinoma sestavljeno iz komunikologov, pardon komunikologinj, še sploh ni zrelo za debate o oglaševanju, ker jih veliko bolj zanimajo notranjeosebni vzgibi blogerjev. Tam nekje na sredini se je namreč pojavilo vprašanje, zakaj bi nekdo sploh imel svoj blog. In jaz pridajam: zakaj sploh smo? Zakaj smo tu? In kam gremo?
Predvidevam, da govor o novih smernicah oglaševanja (advertising 2.0?) ni padel na rodovitna tla. Pa ne zaradi izbire sogovornikov, pač pa je bilo precenjeno občinstvo. Nasprotujem zakostenelim navijačem tradicionalnega oglaševanja in tistim, ki se zmrdujejo nad govori o blogih in ustvarjanju znanosti iz njih - menim, da bi predavanj, okroglih miz in člankov o bloganju, blogerjih in blogih moralo biti še več.
ponedeljek, april 09, 2007
ponedeljek, april 02, 2007
24ur zvečer
Glede na to, da je Zgončeva med zahvalo za zlatega slovenskega nagca vsaj pol Slovenije prepričala v ponedeljkov večerni alibi pred televizorjem, sem se brez izgovora še sama zakamuflirala v kavč krompirja.
Sicer naj ne bi hvalila dneva pred nočjo, pa vendar: prva oddaja večernega informativnega finiša je bila tako "na prvi uč" OK. Predvsem je razveseljujoče dejstvo, da za podaljšek 24ur niso iskali novega neizbrušenega kadra (kakršno prakso so ubrali pri resni SVETovljanski oddaji bratovskega Kanala A), pač pa "porabili" tiste, ki so se že dokazali. Muhič, še skoraj včeraj "le" novinar, se je danes v novi vlogi izkazal kot kompetenten voditelj.
Ob silni zadušljivosti z informacijami pa me spreletava srh, ali gledalci, bralci in poslušalci sploh znajo ločiti zrnje od plev?
P. S. Ha, feniksova vstaja najbolj jagodnega med jagodnimi blogi ni bila le cenena prvoaprilska šala. :)
Sicer naj ne bi hvalila dneva pred nočjo, pa vendar: prva oddaja večernega informativnega finiša je bila tako "na prvi uč" OK. Predvsem je razveseljujoče dejstvo, da za podaljšek 24ur niso iskali novega neizbrušenega kadra (kakršno prakso so ubrali pri resni SVETovljanski oddaji bratovskega Kanala A), pač pa "porabili" tiste, ki so se že dokazali. Muhič, še skoraj včeraj "le" novinar, se je danes v novi vlogi izkazal kot kompetenten voditelj.
Ob silni zadušljivosti z informacijami pa me spreletava srh, ali gledalci, bralci in poslušalci sploh znajo ločiti zrnje od plev?
P. S. Ha, feniksova vstaja najbolj jagodnega med jagodnimi blogi ni bila le cenena prvoaprilska šala. :)
nedelja, april 01, 2007
Nazaj
Morda bi v božičnem blogomoru morala v pripis dopisati "Hasta la vista baby. I'll be back.", tako nekako v švarcijevem slogu, da bi se otresla kopice vprašajev in zakajev na vsakdanji pešpoti. Desni kot zgoraj se je ovil v omot pajčevine, omet je začel odpadati in vhodna vrata malce škripati. Tik preden so še meni zakrneli izrastki na rokah, se je pričela spomladanska čistka. WD40, metla in omelo. Primerno oborožena sem se nazadnje spravila še nad tipke.
In sedaj spet pišem.
In sedaj spet pišem.
Naročite se na:
Objave (Atom)