sreda, november 07, 2007

Umrla je mama ...

Moja stara mama je umrla. Glede na to, da sem čustveno invalidna in veliko raje pikra, cinična in posmehljiva kot pa iskreno sentimentalna in žalostna, sem solze skrila v blazino. In rekla, da sem okej. Saj sem res. (Trdno sem prepričana vase, da sem okej. Obstaja res majhna možnost, da se motim in nisem.)

**Smukam besede iz ohromelega besednjaka in nič se ne zdi prav, nič ne paše skupaj in nobena beseda ni prava. Nadaljujem ...**

Živela je pri nas, no ali pa je bilo ravno obratno – in smo mi živeli pri njej. To, da sem 21 let vzdrževala status najmlajše vnukinje je bil seveda privilegij – s takšnim mandatom sem bila upravičena do prenekaterega sladkega in finančnega priboljška. Ko so rožljali parkeljni sem se skrivala v naslonjaču in strahoma oprezala za sencami na oknih ter jo držala za roko (kakšne pol ure kasneje sem izvedela, da sta se v vlogo hudičevih spremljevalcev Miklavža prelevila lastna brat in sestra), v osnovnošolskih letih sva imeli maratonske televizijske popoldneve; kadar sem bila po kak teden zdoma, me je srčno pričakovala in priznala, da se ji je tožilo po meni (kajpak, ko pa sem najglasnejši otrok) in kadar sem stala pred ogledalom, se je merila zraven mene. Segala mi je ravno do rame ...

Potem sem se odtujila za kakšnih 15 cm v višino, šola in delo sta mi pohrustala prosti čas, izplula sem iz vaške ozkoglednosti, stres iz novega okolja pa prinašala domov. Vsako soboto sem bentila nad razmetanostjo njene sobe, ki sem jo pospravljala, vsako nedeljo razvnela spor o političnih in verskih nazorih, vmes pa občasno umirila svoj kolerični ego in se samoobvladovala ter molčečno poslušala zgodbe o starih časih in sledila pripovedi na obledelih slikah.

Potem je zgodbe o starih časih nadomestil rak. Zadnja dva tedna je nebogljeno ležala na svoji postelji, nekdanja polna postava se je spremenila v živi okostnjak.

Navodila: »V čaj je potrebno dodati eno kocko sladkorja, ji po žličkah počasi vlivati tekočino v usta in na koncu dobro pokriti noge, da je ne zebe.«

Strahoma si pričakoval, da naslednjič, ko boš odprl vrata, sploh ne bo več dihala. In v soboto zvečer res ni.

Racionalnost se potem skrije v najtemnejše kotičke telesa, telo zaobjame nek čuden drget in ven privrejo solze. Sušijo se na licih in razlivajo po tipkovnici.

Ej! Eden je manj. Nekdo manjka. Zakaj je ta stol prazen?

...

Ja, sem okej. Pa tudi življenje gre naprej ...

6 komentarjev:

Anonimni pravi ...

moje sozalje, mojca...

Nadezhda pravi ...

Dvomim, da si OK. In tudi prav je, da nisi. Dogaja se ti izguba, najbrž se prvič soočaš z izgubo nekoga, ki ti je bil tako blizu. Prav je, da pred žalostjo ne bežiš; prav je, da žaluješ. Ampak bo - sčasoma bo postalo OK.

Me veseli, da ste se odločili stari mami omogočiti, da umre doma. Mislim, da je bila zadovoljna s tako ureditvijo.

Satya pravi ...

ceprav se ne poznava (no, jaz te 'poznam' preko tvojega bloga...)... moje iskreno sozalje!

Mojca pravi ...

Hvala vsem trem, še posebej nadezhdi .

Unknown pravi ...

sožalje :(

Anonimni pravi ...

Mojca...vem, da bolečina prihaja v valovih, ko se nenadoma zaveš, da nekoga ni več in te stisne pri srcu...pa čeprav se je znalo zgoditi, da ga večkrat niti nisi opazil takrat, ko je še bil, kajne? Presneto drži tisto, da nekoga začnemo zares ceniti šele takrat, ko ga izgubimo! Če se lahko kako potolažiš - če to potrebuješ - pa poskusi pomisliti na to, da je še huje, če izgubiš nekoga, ki še vedno hodi po svetu - živ in zrav, a nič več tvoj! Tako blizu, pa tako daleč...boli eno in drugo, a nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše, zato naj ti na koncu predora vedno sveti luč...
Pozdrav od Janija