... v Čudežni deželi

Spat hodim pred polnočjo, vstajam pred osmo. Kolesarim, tečem, pospravljam, sestankujem, izgubljam živce, načrtujem, pišem, včasih si privoščim kakšen sladoled preveč. Ukvarjam se s psi, mački, otroki in velikimi ljudmi. Razdajam se sončnim žarkom. Preganjam sence svojega strahu. Delam. Učim se. Tole je laž. Tečnarim. Vse po reglcih.

Ampak včasih še pred zajtrkom verjamem v šest nemogočih stvari.

Veselé Velikonoce!

Češko velikonočno slavje na Moravskem se začne z grdo sredo (Škaredá středa), nadaljuje pa z zelenim četrtkom (Zelený čtvrtek), ko fantje v skupinah ragljajo po vasi, da bi odgnali Judo Iškarijota. Podoben proces izvajajo tudi na veliki petek (Velký pátek) in belo soboto (Bílá sobota), ko glasno lomastenje po vasi doseže vrhunec: ustavijo se namreč pri vsaki hiši in ragljo vrtijo toliko časa, dokler za svoje težko poslušljivo muziciranje ne prejmejo denarja.

Na zeleni četrtek bi moral vsakdo pojesti nekaj zelenega: najsi popajevsko špinačo, zeleno solato ali kaj drugega. Tradicija je dobila še nove razsežnosti, saj je v zadnjih letih zeleni četrtek dan za zeleno pivo. Pivovarna Starobrno na zeleni četrtek v izbranih pivnicah toči posebno, zeliščno obarvano, zeleno pivo, ki ima sicer čisto enak okus kot starobrnsko navadno pivo.

Pirhi, ki se tule imenujejo kraslice, na vrsto pridejo šele v nedeljo (Neděle velikonoční), ki jih pobarvajo in okrasijo dekleta, fantje pa pripravijo korobače iz vej mačic, imenujejo se pomlázka, s katerimi na velikonočni ponedeljek (Pondělí velikonoční) ošvrknejo dekleta, kar naj bi jim prinašalo zdravje in mladost, odnašalo pa bolezni in zle duhove. Dekleta naj bi pretepaške pobe potem nagradile s kraslicami, ki jih obesijo na njihove pomlazke. Šeškanje s pomlazkami menda še vedno ostaja v češki velikonočni tradiciji, nagrada pa se je menda spremenila v slivovico ...

V splošnem naj bi bilo velikonočno praznikovanje za ljudi na Moravskem pomembnejše od božičnega, ki pa ga - kljub očitnemu krščanskemu ozadju - ne umevajo več preveč religiozno, pač pa bolj kot izrekanje dobrodošlice pomladi.

Čokolada

Tale zapis po stranskem pasu prehiteva druge pomembnejše teme o Brnu, o katerih bi lahko pisala: javni promet, ekonomijo, turistično ponudbo ... ampak mu ne zamerimo, ker čokolada le predstavlja eno od osnovnih živil.

Najbolj znani imeni v češki čokoladni industriji sta Orion (ki spada pod giganta Nestlé S.A.) in Opavia. Orion med drugim proizvaja izvrstno čokolado Studentská pečeť, ki vsebuje študentski futr (sadje, rozine in oreščke). Originalno je mogoče najti v treh različicah: v beli, temni ali mlečni preobleki, obstaja pa tudi variacija temne z višnjami in mlečne s hruškami. Slednje sicer še nisem zasledila na trgovskih policah, saj naj bi bila naprodaj le v omejeni ediciji.

Orion sicer proizvaja še celo vrsto okusnih milka-like čokolad, čokoladne namaze Nugeta in kakav Granko. Opavia med drugim proizvaja tudi slovenskemu trgu znane piškote Pim's (fake Jaffa cake piškoti) in slane krekerje TUC, med njihovimi najbolj znani produkti pa so tradicionalni oblati in vaflji Kolonada.

Cinema Mundi

V sredo se je v Brnu zaključil mednarodni filmski festival Cinema Mundi, ki se je v enem tednu sprehodil čez svetovne kinematografske dosežke leta 2009. Med njimi celo niso pozabili na Slovenijo, prikazali so Möderndorferjevo Pokrajino št. 2.

Projekcije, ki so se odvijale v brnski podružnici kino kompleksa Palace Cinemas, so bile na voljo po festivalskih cenah, dve opoldanski pa celo brezplačni. Za Gorenjko seveda neizogibno, a kaj ko so zaradi pomanjkanja poliglotskih znanj v poštev prišle le angleške projekcije oziroma (češke) projekcije z angleškimi podnapisi.

S češko produkcijo sem bila najbrž še najbolj na tekočem v otroštvu, ko so naše ekrane razsvetljevale češke risanke (še pomnite soseda Vratovinca?), kasneje pa se kot edine ogledane češke produkcije spomnim le Čeških sanj, tragikomičnega dokumentarca o dandanašnji potrošniški družbi.

Filmski spekter sem tako razširila s tremi češkimi filmi, ki jih prav vse po vrsti toplo priporočam: Musíme si pomáhat, vojna drama s primesmi komedije, ki je bila l. 2001 nominirana za oskarja za najboljši tujejezični film; Lásky jedné plavovlásky, s katerim je režiser Miloš Forman l. 1967 pričel kariero med oskarjevskimi nominiranci (spomnimo, da je češki režiser Miloš Forman tudi režiser večkrat nagrajenega Leta nad kukavičjim gnezdom in Amadeusa); Obecná škola, ki se žanrsko uvršča v kategorijo prvega in podobno na pozitiven način slika vseprisotno vojno dramo.

Ah, in ogledala sem si tudi Hurt Locker, velikega tekmeca predelani Pocahontas (=Avatar) na letošnjih oskarjih. In spet mislim, da so film kritiki precenili.

Študij na Masaryk University

Študentje na izmenjavi v Brnu imajo različne motive za to, da so ravno na Češkem: Američani so tule predvsem zaradi potovanj - Češka namreč leži v osrčju Evrope in tako ponuja odlično izhodišče za okušanje evropskega življenja; Slovaki in Avstrijci so tule zaradi štipendije - zato se med vikendi pogosto vračajo domov (denimo na Dunaj ali v Bratislavo, ki sta od Brna oddaljeni toliko kot Maribor od Ljubljane); precej študentov pa je na Češkem pristalo zaradi poceni piva in pregovorno norih zabav (posledica prej omenjenega piva). Kljub temu morajo vsi tudi malce migati na študijskem področju, saj je za pridobitev štipendije nujno pridobiti vsaj 20 kreditnih točk na semester.

Brno je izrazito študentsko mesto - v mestu, ki ima okoli 400.000 prebivalcev, je kar 6 univerz (nekatere izmed njih imajo samo eno fakulteto), študentje pa predstavljajo 10 % prebivalstva. V mestu domuje tudi druga največja češka univerza, Masarykova univerza, imenovana po Tomášu G. Masaryku, prvem predsedniku neodvisne Češkoslovaške. Sestavlja jo 9 fakultet, ena izmed njih je tudi "moja" Faculty of Social Studies, ki je pravzaprav ena izmed mlajših, stara je šele 12 let, živi pa v centru mesta, v stavbi nekdanje Medicinske fakultete, ki je bila prva fakulteta Masarykove univerze.

Visokošolski študij na Masarykovi univerzi je precej podoben našemu, saj so že pred šestimi leti študij bolonjsko reformirali, le da nekoliko bolj premišljeno kot v Ljubljani. Kreditne točke so razporejene glede na dejansko delo, celotna univerza je prevzela sistem 3 + 2 (primer Univerze v Ljubljani: FDV ima sistem 4 + 1, Ekonomska fakulteta pa 3 + 2, kar otežuje nemoten prehod med dodiplomsko in podiplomsko stopnjo med eno in drugo fakulteto), študij pa je za razliko od našega tudi nekoliko bolj poglobljen in oseben - predmeti, ki so se znašli v mojem kurikulumu, so denimo omejeni na največ 20 slušateljev (nekateri pa celo na manj!), medtem ko doma v Ljubljani sedim v predavalnicah z najmanj 50-imi študenti, večina predavateljev pa me identificira le na podlagi številke indeksa.

Univerza ima tudi svoj informacijski sistem, ki omogoča e-študij, skladiščenje študijskega gradiva, komunikacijo med predavatelji in študenti, kreiranje svojega bloga, pa tudi plačevanje fotokopij in izposojo knjig v knjižnici. Pravzaprav sistem vsebuje toliko informacij in storitev, da se povprečni uporabnik v njem precej hitro izgubi - sploh, če ne zna češko (opozorilo: sistem v angleščini je še vedno polčeški).

Univerza ima sicer fakultete podobno razdrobljene kot pri nas, se pa na območju Bohunice od leta 2002 gradi podaljšek Masarykove univerze - univerzitetni kampus (glej levo), ki je lani že zagotovil nove prostore fakulteti za šport, medicinski fakulteti in fakulteti za znanost.

Poleg še ne docela zgrajenega kampusa se bohoti trgovski center Campus Square, ki ima najmanj dve odliki - trgovski center je zaenkrat še precej neobljuden, poleg tega pa ima eno izmed najbolj modernih brnskih menz (glej spodaj) z zelo gorenjsko prijaznimi cenami (današnje kosilo v obliki juhe, piščančjega zrezka v slastni medovi omaki (omaki z medom?), krompirjem in zelenjavo je znašalo 41 Kč, kar je manj kot 2 €).

Vinařská

Moj češki dom je v pritličju prvega bloka študentskih domov na Vinařski v Brnu. Živim v desnem delu bloka, ki menda velja za "tihega", vendar očitno nenapisanega pravila niso izdali tudi mojemu sosedu, ki že dva dni odkriva čare zabijanja nečesa v steno.

Takšen je bil davišnji pogled skozi balkonsko okno moje nove sobe. Na sliki je drugi blok študenca, poleg kompleksa študentskih blokov je še hotel (z identično arhitekturno strukturo) in ekonomska fakulteta.

Moja nova soba je sicer precej prostorna (sploh odkar sem ostala brez cimre); ima mini kuhinjo, kopalnico z izrastkom lijaka, ločeno še WC, veliko garderobno omaro in Tesla škatlo, za katero smo mislili, da je radio, sedaj pa se nam vedno bolj dozdeva, da je to uho Velikega brata (starejši prebivalci Vinarske sicer trdijo, da gre za zvočnik nujnih obvestil).

Če ti zvečer (pa tudi čez dan) zapaše druženje ali alkoholno opijanje, je najbolje, da samo slediš zvoku - žurke se dogajajo namreč vsak dan na hodnikih študentskega doma ali pa v kleti.

Posebno poglavje študenca so receptorji, ki - kljub temu, da naš blok v veliki večini sestavljajo izključno tuji študentje - ne znajo skoraj nič angleško. O tem pa kdaj drugič ...

Prvi vtisi

Prvi teden izmenjave se imenuje orientacijski teden. Jaz ga prakticiram dobesedno. Včeraj sem na tramvajih preživela skoraj dve uri - verjetno zato, ker sem se nekajkrat peljala ne samo na napačno lokacijo, pač pa tudi v napačno smer.

In prvi vtisi:

- mesto je zelo tiho (verjetno zato, ker se faks uradno prične šele naslednji teden in bodo novi študentje - ki jih je v Brnu menda ZELO VELIKO - prihrumeli šele takrat);

- ljudje se ne smejijo (resno, nihče se ne smeji, ne natakarji, trgovci, kaj šele ljudje na ulici);

- pivo je poceni (tole je bilo očitno, kaj?);

- angleščina ni ravno češka vrlina; če ste res izgubljeni, se je bolje skušati dogovarjati v slovenščini kot v češčini;

- poceni je tudi transport (trimesečna (!) vozovnica za mestne trolejbuse/tramvaje stane 25 €);

- Čehi imajo radi sir (tudi jaz imam rada sir, ampak ne z in v vsem);

- in še, ste vedeli, da se krave na Češkem oglašajo z bu?

Makelepo!

Tole bom pogrešala.

... na Češko!

No, saj ni več skrivnost. Kot večkrat pravi moja roditeljica: skrivnost je najbolj skrita takrat, če jo ve eden, pa še pri tem je najbolje, da je mrtev.

Torej, v 2. polovici februarja krenem na 4-mesečno avanturo na Češko, natančneje: v Brno. Študirat! Pivo, becherovko, absint, pa tudi novinarstvo (ne nujno v tem vrstnem redu).

Upajmo, da bo Češka v meni prebudila nekaj pisunskega žmohta, ki sem ga že davno tega izgubila, in da bo Jagodovanje in jagodičenje po triletnem umiranju na obroke ponovno zadihalo s polnimi bložnimi škrgami.