Sajber komunikejšn

V času mojega fijakanja po IRC kanalih, kar danes nadgrajujem s podobnimi chat komponentami, sem posebno vzljubila izrodke iz plemena izpraševalcev.

To so tisti brezmožganski osebki, ki te po uvodnem nagovoru z živjo vljudnostno povprašajo po počutju s kako si (kar neznansko sovražim, ker moram dejansko vedno analizirati svoje počutje in traja vsaj pet minut, da približno opišem svoje stanje - če me v svoje kremplje grabi dolgočasje in lenoba se zadovoljim z enobesednim prislovom dobro ali slabo) in nato brez posebnega ozira na prejšnje vprašanje (npr. zakaj slabo?) nadaljujejo z vprašanji o:

a) starosti
b) kraju prebivališča
c) okupaciji
č) če so malce nekonvencionalni, se obregnejo še ob hobije
e) vrhunec zelo zanimivega pogovora je seveda SLIKA!!!! (ali povezava na ustrezno spletišče)
f) in v primeru ustreznih karakteristik jasen zaključek mukotrpnega petminutnega govoričenja: telefonska številka. (Alert! Potencialni partner na vidiku!)


V tem vrstnem redu. Če so malce neučakani, točka e zamenja točko a.

Dialog je zreduciran na našteta vprašanja in v primeru takisto dolgočasnega osebka na drugi strani z odgovori in pobudo Ti?

Po tem, ko imajo v bazi dovolj podatkov o konfekcijskih številkah, fobijah iz otroštva in številu trepalnic na levi veki, se lahko prične še bolj zanimiva (ampak saj skoraj ne more biti bolj zanimiva od prejšnje, kajne?) komunikacija. O vremenu, o novih vrstah fuksij, tigrastih tangicah in podobno ...

Pliz, đst šut mi.

Dopuščam možnost, da gre vse skupaj za morda kakšno posebno specialno enoto pod krinko, ki naše skrivne podatke posreduje višji vesoljski sili; vsi mali nedrogirani vesoljčki pa vsak petek v stilu Big Brotherja namesto Pri Jožovcu z Natalijo spremljajo naša bedna življenja in se od smeha valjajo po mikrokozmosu.

Pred 14 dnevi ...

sem pričela svojo agonijo z učenjem.

Danes sem na strani 12, predgovor h knjigi pa se konča na 10. strani.

Lenoba.

Jutranje sirene

Ne ne in še enkrat ne - nisem spet svoje pločevine tiščala v bližnje drevo ali jo celo skušala zbližati z mimovozečo kišto, tokrat sem vlogo protagonistov prepustila drugim ...

Pomladna jutra brstijo v žvrgolenju vrabcev, dehtijo v jutranji svežini in se kopajo v pomarančno rdeči zarji. Naše pomladno jutro je sicer dehtelo in se kopalo v prijetnem vonju izpušnih plinov, ki smo jih ob rani uri (3.30) lovile na enem izmed kranjskih pločnikov, ampak še vseeno je bilo lepo jutro.


Garda treh deklet (četrta se je skrivnostno odplazila neznano kam) je tako v petkovem jutru z bingljajočimi nogami (sedele smo namreč na pločniku) lovila zadnje trenutke četrtkovega ponočevanja in nabirala moči za kilometrsko dolgo kalvarijo dvestotih metrov, ki nas je vodila v hostel.

Fantom se v jutranjih urah očitno dvigne stopnja poguma, na plano pa prikuka tudi njihov prevozniški talent - v tistem jutru nam je prevoz ponudilo vsaj osem mimovozečih avtomobilistov; pa na željo, ki so jo nam želeli uresničiti, niti nismo opozarjale z dvignjenim palcem.

Ko smo ravno zapadle v zen budizem, nas zmoti dvojec moških teles s spuščeno šipo in vzpodbudnim vprašanjem: "Punce, vas kam zapeljeva?" Čeprav smo si želele iti v Žiri, smo njuno prijazno povabilo težkih src zavrnile - fanta pa sta še z vedno upajočim pogledom zrla v nas in stopila po plinu. Medtem se je po glavni cesti premikal drug avto, v katerem je sedel drug fant, ki nas je ogovarjal malce pred omenjenima korenjakoma. Ta je namreč opazil, da še vedno grejemo svoj teritorij in da bi nam lahko tudi on ponudil prevoz ... Hitrih misli je dal v vzvratno in se premikal proti nam. V istem trenutku sta se proti njemu premikala bodoča taksista.

Potem je naredilo bum, krh, joooj in skviiiiik. Pravzaprav je naredilo le skviiiiik in potem piiiiiiiip!

Bela limuzina z glavne ceste se premakne nazaj, črna lepotca speljeta, tisti fant pa čez bejbo: "Ej, punce, a vas kam peljem?" Valjajoč se v smehu tudi to povabilo odklonimo, on pa zaključi: "Skoraj bi imel prometno nesrečo zaradi vas!"


Pomladna jutra so lepa. Čarobna in zabavna. Sveža in taka, da ostanejo v spominu.

Kdo je kriv?

Hja, naj presenetim vse tiste, ki ste doslej mislili, da je bitje, čigar zapise berete, po vseh okoliščinah in pisarijah sodeč edinka. Oče in mati sta za vsak slučaj (da bi vsaj en od nas nadaljeval znameniti rod jagodičja) napravila kar tri ponaredke svojega dednega zapisa in v svet spustila tri pamže - enega bolj pametnega od drugega.

Moja sestra dvojčica, ki se je rodila slabo desetletje pred mano in mi ni čisto nič podobna, občasno vdira v mojo intimno zvezo z računalom in si z njim nasilno vzame nekaj zasebnih trenutkov. Naiven poligamist, kakršen je moj ljubi, se ne upira, zato mora največkrat v neljubi akt poseči moja roka.

Včeraj je mogoče kaplja res spolzela čez rob. Nerazsodnost in trenutna neprištevnost, na kateri se bom sklicevala tudi na sodišču, zaradi abstinenčne krize (moj moj moj računalnik) sta me pripravili, da sem se nadnjo spravila z motorko in kuhalnico. Prestrašena je stekla iz sobe, se zavlekla v kot okrogle sobe in v živčnosti začela svaljkati, zavijati in fenčljati svoje temne zravnane kodre. Pramen las je spremenila v neprepoznaven skupek štren, ki se ni dal več razrešiti, zato je bila primorana opraviti seciranje. V hlipajočem joku je vzela škarje in si odrezala šop las, ga prinesla v mojo sobo in togotno dejala: "Vidiš, kaj si naredila. Vsega si kriva ti!"

Ampak kdo je zares kriv?

Moja napol plešasta sestra ali Mojca?

p. s. Namig: pravilen odgovor je seveda sestra!

Prepih

Če se na ljubem koščku sveta, ki ga tlačim s svojimi umazanimi podplati, ker sem si spet pozabila obuti copate, lahko zgodi nekaj, kar se odklanja od normalnega - potem se bo to, oh kako nepredvidljivi bosta naslednji dve besedi, zgodilo meni.

Glede na to, da zaradi odročnosti mojega prebivališča do urbanih središč, ki me vabijo v svoja nedrja, 1/12 življenja preživim v samodrču, bi bilo skoraj neverjetno, da se naslednje vrstice ne bi SPET vezale nanj.

Se opravičujem Karmen Stavec za kršenje avtorskih pravic in krajo enega izmed lepših stihov, ki jih je sproducirala slovenska pop glasba ter se z njim celo bahala na evroviziji, ampak zares: bil je lep skoraj poletni dan. Skoraj zato, ker je bil v resnici pomladni.

Sijalo je sončece, oj sonce rumeno (danes sem resnično preveč ljudsko razpoložena), sladoled je kapljal na tla, če ga nisi dovolj hitro lizal, in nikomur se ni dalo delati - čeprav to pravzaprav ni odvisno samo od rumenega objekta na nebu. Po osemurnem zrenju v monitor, ki sem ga opravljala jaz in osemurnem razdajanju soncu, ki ga je prakticirala moja kišta, sem predrzno prekinila najin monotoni delavnik in se usedla v žgočo mrcino.

"Šipo dol, pa pejmo dam!"

Nekje na avtocesti, ko mi je bilo dovolj frajerskega postopanja z vetrom v laseh, sem svojo naravno klimo želela ugasniti. Pritisnem gumb, da bi zaprla dotok svežih avtomobilskih izpušnih plinov v svoj mobilni biotop, pa vetrni jez ne gre gor.

Če ne gre gor, pa poskusimo še malce dol. Malce dol in spet gor. Ampak gor NE GRE. Babja pamet vnovično pritisne na gumbek za dol - do konca dol. Ampak gor NE GRE več.

Uweeee, kaj pa zdaj?!

Kot čistokrvna 19-letna fotrova maza sem seveda oblekla bundo, povozila skoraj dva kolesarja in klicala dobrega duha iz steklenice v obliki mojega roditelja, ki se ne kvalificira v prejšnji sestavek o moški pomoči, naj mi pomaga rešiti situacijo.

Očitno se je nekaj, kar ne vem, kako se imenuje, v mehanizmu, ki mojo šipo elektronsko spodbuja gor in dol, odločilo napraviti samomor.

Oče je popravil/zamenjal tisto, kar ne vem, kako se imenuje. Hvala, fotr. :)

Ampak šipo dol samo še ob nujnih situacijah!

Moška opravila

Te dni se očitno navdušujem nad značilnostmi obeh spolov ter njihovimi posebnostmi, obenem pa se skušati izogniti življenju nekje vmes in se po povelju zakona narave pridružiti samo eni skupini pripadnikov XX ali XY kromosoma.

V preteklem času sem se dvakrat znašla v stereotipni situaciji, ko so se nemočne pripadnice nežnejšega spola s tehničnimi problemi (ne, ni bilo privijanje žarnice) obrnile na možate pripadnike iksipsilon populacije. Ti so s pravkar za 300 točk višjim egom (pa samo do 100 štejemo) sprejeli podano žogo, se previdno približali problemu, se z roko uprli ob ličnico in malce pohmkali.

"Vidiš kje kako luknjo?" so nato s previdnostne razdalje preudarno vprašali še vedno nad problemom sloneče akterke, ki so mislile, da so že skoraj rešene zagate.

"Ne?" so se s še vedno prosečim pogledom zrle v njihov hladni obraz.

"Hm ... pa bi morala biti."

[v mislih]"Nas srčno veseli, da obvladate vso teorijo, ampak če veste samo, kako je stvar treba narediti, pa tega ne znate narediti, v resnici ničesar ne veste."[/v mislih]

Po nekaj propadlih poskusih je nato ena izmed protagonistk uspela iz ključnih namigov (kot iz limone) iztisniti rešitev. Ampak lovorov venec je še vedno pripadel moškim.

In sedaj nagradno vprašanje: so moški tako dobri pedagogi, da vrline, ki jih obvladajo sami, skušajo prenesti še na ženske ali je imela Helena Blagne s stihi "Moški ah larifari" ene izmed svojih največjih uspešnic resnično prav?