Letos praznujemo tridesetke. V resnici je vse isto, kot je
bilo, le da imajo glavni igralci več kilogramov, manj las, nekateri že mulce in
podočnjake, drugi nazive, poroke, ločitve, slabe odločitve, stresne službe ali
pa nobene službe in da se smejimo straniščnemu humorju. Z leti se standard za
alkohol viša, za šale pa očitno niža.
Stojim pred železniško progo, tamle pred Mercatorjem v
Šiški, in kot modroovratnica racam iz spomenika sodobnemu potrošništvu, zapornica
je spuščena, utripajo luči in mimo drvi … vlak življenja.
Ko bom velika, bom imela svojo slaščičarno, brez stalnega
menija, in napisala bom eno knjigo. Zabavno. Iskreno. Itak o sebi.
Po dolgem času poslušam Sigur Rós in uživam v tišini mesta ter
žametnem okusu rdečega vina.
James Joyce. Ne, mini sreča.
