Že nekaj dni po roza slamici vsrkavam znanje "najbolj konservativne ravnine jezikovnega ustroja", kot skladnji pravi Tomo Korošec, pa me je ob besedotvorju (in besedoslovju) ponovno malce zaskelelo v desni hemisferi, ker sem se ob tem spomnila na revno meddisciplinarno sodelovanje računalniške stroke in jezikoslovcev.
Kadar zlorabljam slovenski jezik za objavljanje poljudnih člankov o spletu, imam vsakič znova probleme s prevajanjem angleških izrazov, povezanih s spletom -
(mimogrede, kako sovražim, da blogger ne zna delati pomišljajev) - zatakne se celo pri elementarnih tipa download, spam, ... Pri državljanskem jezikoslovju (heh) mi je še v največjo pomoč Google, zelo malokrat
Islovar Slovenskega društva Informatika, težko pa se opiram tudi na referenčne korpuse slovenskega jezika
Fida,
Fidaplus in
Nova beseda, saj se tako "aktualni" poslovenjeni izrazi le redko pojavljajo v sicer obsežni elektronski besedilni zbirki.
Ko prečešem vse novinarske prispevke iz računalniških revij in druge relevantne Googlove zadetke, se na podlagi pogostosti in ustreznosti
(slednje sprocesiram v kolesju moje lastne jezikovne kultiviranosti) predlaganega izraza odločim za njegovo uporabo.
Še preden sprejmemo mečino in trdino kot ustrezna termina za
software in
hardware, ne pozabimo na glavne lastnosti terminološke leksike:
- enopomenskost oziroma enoumnost izraza
- knjižnost
- neekspresivnost
- kratkost
- ustaljenost
Knjižna norma predstavlja tisto, kar je v splošni rabi utrjeno; splošna raba pa je brez jezikoslovske taktirke babilonska zmešnjava.
Mimogrede, o tem sta razmišljala tudi že
Davorin in
Slothrop.