Tole kanim zapisati že vse od petka, ko sem se še kopala v svežini doživetij s filmskega hriba. Do danes se je namreč že nekaj žmohtnosti izgubilo, zato bom povzela samo globoke ureznine prijetnih vtisov, ki ostajajo po filmskem festivalu v Motovunu ...
Alzo: pričelo se je živčno in jokajoče in pretiravajoče (glej prejšnji post), do vkrcanja v Pinino devetnajstko se je razburjeno lice že nekoliko pomirilo, do prečkanja meje pa sem bila že skoraj prerojena (mimogrede, po tamkajšnjem izpraševanju vesti sodeč očitno izgledava sumljivi, khm khm). V primerjavi s preteklimi zgubljenimi pohajkovanji sva imeli tokrat le majhno orientacijsko nezgodo v Buzetu, tako da sva čez ciljno črto v Motovunu zapeljali v rekordnem času, pravočasno uspeli najti primerno počivališče za devetnajstko in kolonizirati primeren kotiček eko kampa. (*Eko kamp = fensi ime za vrtno različico kampa s čip infrastrukturo.)
Od tu naprej se je vse odvijalo s svetlobno hitrostjo. Po precej češkem klečeplazenju za akreditacijo mi je uspelo izboriti vstopnico za otvoritveno projekcijo Adama Meshuga'at (Sweet mud), precej prijetne vtise pa je že 15 minut zatem zabrisal samomorilski film Day Night Day Night. Da bi se punca vsaj razstrelila! Iz torkove bere filmov me je še najbolj vznemiril test screening Kozoletovega celovečerca Za vedno. Film je bil namreč tako zelo slovenski, da je kar bolelo. Ker se rada skrivam pod lapuhovimi listi domišljije, me je očaral Panov labirint, zavidljive ocene pa sta si na moji lestvici pridobila tudi Hallam Foe in Mio fratello e figlio unico.
Filmski maraton so prekinjale kave, tuširanja brez vode, teženja za internet, večerne bulimije brez bruhanja, žuriranja do jutra, srečanje z možmi v modrem, prenosni veceji, ideje, kako se "švercati", smeh, super družba, dva deci vina in predvsem redke urice spanja. Malce preden bi se zaradi higienskega minimuma spremenili v cigančici, sva popokali najino šotorsko prebivališče, pomahali Motovunu v slovo in odrinili proti domu.
Se vidimo naslednje leto!
