Danes sem zelo razpizdena, v takem blaženem stanju pa besede kar bruhajo iz mene. Zato pišem. (V šoli so vedno dejali, da takih uvodov ne smemo delati. Menda so zanič.)
Torej: vsi moji bližnji ali nebližnji človeški osebki, ki me zalezujejo tudi po spletnih blodnjakih, najbrž vedo, da sem v prostem času novinarka na televiziji. Vsi ostali ste to izvedeli sedaj. Huh, resda sicer ne najbolj meni na ustvarjalno pero pisan medij, besede (očitno) namreč najraje zavijam in pleteničim v tiskanem časopisju, mi je pa dotično televizijsko delo ljubo zaradi same tematike in zaradi enega izzivalnega elementa, na katerega sicer prvotno nimam vpliva: slike.
Danes je bilo te slike ZELO MALO. Ampak jaz nisem razpizdena bronhilda (samo) zaradi tega.
Na snemanje smo šli kakšnih pol ure zatem, kot bi sicer morali iti, ker se je ekipa še po minimajhnih koščkih sestavljala in ker se je snemanje prejšnjega prispevka malce zavleklo. Okej, no big deal. Gostu esemesiram, da zamujamo 15 min, ga - čez 5 min - celo kličem, da smo na poti. Ni odgovora. Vmes izvem, da me pričakuje že druga gostja.
(Konec uvoda, od te pike dalje se začenja dramatični zaplet.)
Ker me nekdo ni poslušal, kaj sem sicer 879234561782369-krat povedala in je bilo obenem zapisano tudi na osnovnem načrtu dela, smo seveda prispeli na NAPAČNO lokacijo. Ampak jaz sem itak geografski in lokacijski in orientacijski analfabet in sem zmotno mislila, da smo vseeno na pravi lokaciji, samo da vse skupaj gledamo z napačne strani. Pravzaprav od prave lokacije nismo bili tako zelo oddaljeni, ampak smo se vseeno odločili za še en manjši tour de Ljubljana, zato da smo zraven lahko odkrivali še fenomen prometnih zamaškov. Ob odkrivanju lepot obkrožajoče pločevine se je eden izmed virov blizu tistega zgoraj omenjenega nekdoja spomnil na lokacijo, ki sem jo JAZ prej - kot že rečeno - 879234561782369-krat ne zgolj podzavestno, ampak NAGLAS, posredovala nekdoju. Nekdo je dejal: AHA, to pa vem, kje je. In potem smo šli tja.
retorično vprašanje: A mene sploh kdo posluša?
retorični odgovor: Bab se ne posluša.
Torej, ko sem se že lahko bahala z lento neorganizirane, zelene in nepripravljene FDV-jevske novinarke, smo prispeli do vratarja, ki je poklical mojega gosta. Zelo neuspešno sicer (podobno, sem ga sama na poti do NAPAČNE lokacije sama klicarila, ampak ni bilo odgovora). Medtem sem JAZ iskala svojo drugo gostjo, ampak je potem morala ONA najti mene. V zabaviščni park razburljivega dogajanja je v tem času ravno prispela tajnica (ali nekaj temu podobnega; pravzaprav mi v vsem razburjenju ni uspelo ujeti njene funkcije), ki je dejala, da ... Da se v gostovem imenu opravičuje, ker je POZABIL, da imamo snemanje in je odšel na poslovno kosilo. POZABIL! V petih urah in po tedenskem nadlegovanju je POZABIL, da snemamo. Bilobil, anyone?
(Tole je vrh, od tega klicaja dalje se začne hiter razplet.)
Neznosna situacija. Popizdevam. S sebe brišem pljuvajoče očitke, se branim, rdim, napenjam možgance, iščem rešitev.
Jebemtisuncestokrščenihinnekrščenihpeklenščkovfakof!
Drugi gostji, ki jo najprej vikam, potem kar tikam, se opravičujem in zahvaljujem za potrpežljivost. Nekako nam uspe posneti izjavo, potem se zbrcamo v kombi in se odpeljemo na lov za drugim gostom. Na kosilo. (Pa mimogrede, pri jedi ima še pes rad mir.)
Najdemo ga. Posnamemo. Super izjava, pa en kuracpalacfakprevečkolnem nič zanimive slike.
(Presenetljiv konec.)
"Sej se kališ," mi ekipa dobrohotno nameni na koncu.
