nisem jaz,
ti si kriv.
Ne spomnim
se več točno, kdaj sva začela, ampak mora biti že desetletje. Toliko, da sem se
nate že navadila. V resnici nama nikoli zares ni šlo. Nisva bila na isti
valovni. Kadar sem bila doma, nikoli nisem imela signala. Včasih sem ga za silo
lovila na balkonu, tako da sem v telefonski pogovor nehote vključila še pol
vasi. Drugod v hiši ali vasi ga ni bilo. »Mogoče je tako bolje, da lažje užijem to
podeželsko svobodo,« sem se tolažila. A včasih mi do pogovora nisi pustil niti
v civilizaciji. Včasih se je omrežje sesulo zaradi preveč uporabnikov hkrati. Večkrat
sem ti očitala, da gre orto preveč denarja v marketing, premalo pa v infrastrukturo in kakovost storitev.
Če ni tega, marketinški make-up ne pomaga. Dragi Si.mobil, morda ti
še nihče ni povedal, a puder je začel odpadati in razkrivati nepravilnosti …
Seveda se
spomnim tudi lepih stvari. Polnočnih maratonskih pogovorov, ki pospešijo utrip
srca. Navihanih SMS-ov, s heštegi in brez njih. Zabavnih fotk, ki rišejo
spomine. Neumorno preigravanje Angry Birds. Druženje med dolgočasnimi
predavanji ali med tem, ko sem čakala, da me pokličejo k zdravniku,
zobozdravniku, prinesejo kavo, tortico, kosilo. Druženje tudi takrat, ko sem se
zavlekla v kot na kakšni družabni prireditvi, kjer nisem poznala žive duše, in
se pretvarjala, da sem blazno zasedena, iskana in moram nujno nekaj rešiti.
Hvala za imenitno opravljeno stransko vlogo. ;)
V najino
razmerje sem veliko vložila. Truda, časa, predvsem denarja. Če preračunam, da
sem v 10 letih v povprečju na mesec plačala 20 €, se 4-krat považnala z novim
mobilnim aparatom, vsako poletje na Hrvaškem v nepremišljenem slogu »boli te k…,
saj si na morju« zapravila vsaj dodatnih 50 € za astronomske cene kratkih
klicev in SMS-ov, kdaj pa kdaj presegla mesečni zakup podatkov ali pa (ti,
porednica) menjala paket, potem me računica privede do 5.000 €. Toliko ti jih
priznam, vem, da je v resnici znesek še višji. Precej visoka cena za precej
medlo razmerje.
Do konca je škripnilo
pred dnevi, ko sem se poslovila od svojega Nexusa 5. Pred kratkim sem namreč v
tvojo oskrbo izročila najinega zadnjega potomca, že dolgo časa je imel težave z
mikrofonom, baterijo, občasno se je ugasnil … S servisa je prišel pred dvema
dnevoma, s sporočilom, da garancija zanj ne velja, ker se vidi, da mu je že
nekdo pregledoval drobovje. Tega ne zanikam, dragi Si.mobil, in povsem razumem
sklep. Poklapano
sem prevzela mobilnega malčka in ga želela prižgati ter klavrno ugotovila, da
je v slabšem stanju, kot je bil. Namesto običajnega zaslona je samo še slika
šumeče sivine iz časov analognega signala na katodnih televizorjih. Zasnežen
zaslon je povzročil snežno nevihto v glavi. Tvoje uslužbenke so dvignile roke
in razložile, da je za vse odgovoren servis. Na servisu pa so rekli, da ne
prevzemajo odgovornosti za to in da gre za mojo krivdo. Začaran krog.
Dragi
Si.mobil, ne razumem tega, da sem na servis poslala delujoč telefon s težavami,
prejela pa nedelujoč telefon, pri čemer nihče izmed vpletenih v postopku ne
nosi odgovornosti. S prstom pa kažeš name. Sprašujem se, kaj je narobe s tem
svetom? Zakaj nihče več ne prevzema odgovornosti za svoja dejanja?!
Ni mi všeč
ta nemoč, ki jo občutim – najino partnerstvo namreč ni vzajemen odnos (jaz tebi
denar, ti meni kakovostno storitev), pač pa čisto preprosto izkoriščevanje.
In sedaj javno
oznanjam, da končujem to najino razmerje na način, kot se končajo vsa novodobna
razmerja: izplačala te bom in se ločila. Ter šla iskat srečo (ali vsaj signal)
k drugemu.
