petek, oktober 06, 2006

Moj drugi prvi šolski dan

bi bil lahko nadve izviren naslov esejističnega skrpucala, ki bi ga na pobudo jezikovno osveščenih predavateljev vsak drugorazredni študent moral napisati za ponovno obuditev ali celo razvoj svojih slogovnih sposobnosti. Seveda, če bi bilo kateremu predavatelju (izvzemši jezikovnokulturnike) sploh še mar za skrivno življenje študentov ali pa za njihove slogovne pomanjkljivosti ...

Moj drugi prvi šolski dan je bil precej ljubljanski. Rahlo nenatančna časovna matematika se je spremenila v klobaso, klobasa v kolono, kolona v vzdihljaje, vzdihljaji v neprijeten položaj urnih kazalcev, urni kazalci pa v polurno zamudo prvega predavanja. Da seveda niti ne omenjam parkiriščnega kaosa, bratenje pločevine s stebri, grmi, pločniki ali drugo pločevino in sedemsto dvainštirideset obvozev na poti, ker je ravno pred volitvami potrebno urediti še toliko prometnih odsekov in zavarovati toliko poti! Naključje? Ne bi rekla.

Moj drugi drugi šolski dan je Taksi Mojca še pred ljubljansko gnečo naletel na kranjsko gnečo, vremenski izliv (no ja, naliv), obtičanje v križišču, rdeče semaforje, samo še 20-minutno zamudo in prostorne predavalnice tako opevanega novega dela FDV (33 sedišč, 60 ljudi?). Komu sedaj ne gre matematika najbolje od rok?

Moj drugi tretji šolski dan je občutil simbiozo značilnosti prvega in drugega šolskega dne, prekinitev tradicionalnega zamujanja s celo točnim prihodom, 5-urno luknjo med predavanji, preveč kave in nepozabno vožnjo s šoferjem Ljubljanskega potniškega prometa do konca sveta in nazaj (pravzaprav le do Dolgega mostu nazaj do Bežigrada), v katero je vključena celo dih jemajoča življenjska zgodba šoferja in edine potnice, mene.

Ljubljana, še veliko dogodivščin naju čaka, kaj?

Ni komentarjev: