ponedeljek, julij 23, 2007

Gremo gremo ...

Po štiridnevnem spogledovanju z morskimi ježki na Pagu in enodnevnim zapijanjem (s Frucom) na Dolenjskem se vrneš v prijetno vročino domačih logov in ugotoviš:

a) da se v domačem gospodinjstvu ne smeš tuširati, ker primanjkuje vode in
b) da nimaš akreditacije za naslednji skok čez mejo, ki se začne natanko čez 24 ur

Prou. Bomo pa smrdel in se švercal.

Zgodnji ponedeljek, ko se človek torej že sprijazni z dejstvi, postreže z obilnim kosilom kletvic ob plačevanju zamudnine v knjižnici, ob zaprtih vratih druge knjižnice pa z greha vrednim posladkom iz takih grdih besed, zaradi katerih bi si človek moral usta umivat s tadišečo žajfo. Sledi skoraj živčni zlom ob (ne)plačevanju vseh živil na tekočem traku, ki si jih pol ure iskal po trgovini, nato pa ugotovil, da si kartico pozabil doma!!! No, pa dejmo tale kruhek nazaj na polico, pa tale sirček tjale, pa kvasek zravn kvaska. Joj, kok sta fletna skupaj. Bolj fletna bi bla samo še v moji košari. In seveda: do odhoda je dve uri, potovalka pa prazna.

Popakirana, živčna, leteča.

Čau!

nedelja, julij 08, 2007

Sproščeno ...

V skladu s prebujeno podobo Slovenije sem postala sproščena.

Prvič v šestih letih sem se namreč odpovedala maltretiranju mimoidočih na ulici (z banalnimi vprašanji) in iskanju nekislokumaričnih novičk - umsko izzivalni opravili pa raje zamenjala za sproščeno poletje.

Ker so torej izpiti za kak mesec pritlehno skriti pod predpražnik in tudi dih bodočega deadlinea še ne ogroža mojega ovratnika, se je pojavilo izredno stanje: sproščenost. To seveda ne pomeni, da sem se v iskanju notranjega miru predala prečiščevanju kanalov in žlez, pač pa, da sem zaradi preobilice prostega časa začela kovati (i)racionalne načrte. Mentalna renesansa, ki jo kanim izpeljati v dveh mesecih, denimo vključuje hitrejši tempo v črkožretju vezane besede in obuditev cinefilskega predela Mojce, fizični preporod pa se nanaša na simpatiziranje s pohajkovanjem po ljubem Kamniško-Savinjskem pogorju, izgubljanjem pljuč na maratonu skozi okoliške gozdove in razbolevanjem kmalu-brez-celulita zadnjice na sedežu kolesa pri kolesoplazenju v neodkrite višave. Slednje naj bi vrhunec učakalo nekje tukaj.

In ne samo to. Že v samo enem tednu prve poletne brezposelnosti sem odkrila cel cekar novih konjičkov; na prvo mesto se nesporno uvršča spanje do 12h, tesno za petami mu sledi vzorno gospodinjenje, v gobarjenju za užitnimi proizvodi domačih logov se pa še malce lovim.

Če bom še naprej tako sproščena, me konec poletja ne bo več moč prepoznati.

In resno, če še kdo omeni besedo sproščenost, ga ustrelim v glavo. S fračo, ker pri nas ne zagovarjamo orožja.