Zasledujejo me

Danes sta me zasledovala dva konja.

Ne zajebavam se.

Mir in ljubezen vsem ...

Sledi obljubljeno nadaljevanje.

Modroplavo misel iz prejšnjega posta mi je zaupala roditeljica, ujela jo je (z ribiško palico) na valovih kranjskega megasrčka, vanje pa jo je spustil Jeričov Jože. Tako, priznam, prav po mojčino kopirala sem, postavite me na pranger in kamenjajte mojo sprevrženost, udrihajte z moralno gorjačo po umazanih prstih in blatite dušo nepridiprave blogerke.

Morda mi pa le oprostite ... danes je vendarle božič in naša srca naseljujeta ljubezen in mir. Oh, ta spokojni mir pokajočih petard, vzletelih raket in pijanih vzklikov ...

Včeraj zvečer sem - navkljub temu, da ne simpatiziram s klerikalnimi gibanji - prisostvovala obrednim običajem svetega večera. Jezus je na Šenturški gori rojen dve uri prekmalu, zato se polnočnica začenja že ob 10h. No, menda. Pravzaprav nikoli ne vem, kdaj se začne in kdaj konča, ker sem v tisti množici samo zaradi socializiranja s tamkajšnjim občestvom.

Ampak preden se človek prebije do socializacije, ga čaka težka pot čez vojno bojišče neuniformiranih 10-letnikov, ki se neizmerno zabavajo ob predirljivem zvoku petardne municije. Kakšna simfonija pokov! Početje ni omejeno zgolj na podmladek, na vrhuncu verskega srečanja sledi še ognjemet izza zvonika. Predvidevam, da gre za nekakšno simulacijo novodobne zvezde vodnice, ki trem kraljem omogoča hitrejše lociranje hlevčka.

Ne razumem pa, kaj točno je tako absolutno navdušujočega nad pokom? A ne gre hrup ljudem na živce?

Na eni izmed spletnih strani, kjer prodajajo pirotehniko piše: "Ob veselju in praznovanju radi tudi počimo z uporabo pirotehnike, raket in petard. Pisano nebo in poki pirotehnike človeka spravijo v posebno, zamaknjeno stanje."

Mislim, da ljudje, ki to uporabljajo, ne potrebujejo pokov pirotehnike, da bi dosegli zamaknjeno stanje, ker so že zamaknjeni.

Ah, miren božič tudi vam.

Pomembno obvestilo

Božič letos odpade. Jožef je priznal očetovstvo.*




*nadaljevanje sledi

Hruške niso za v torbo, ...

ampak za v usta. Takoj. Oboje ni možno, ker zna se zgodit, da bodo hruške v torbi pripravile zabavo presenečenja z ostalimi prebivalci torbe, za seboj pa pustile masaker in razpaljotko. In potem lahko namesto načrtovanega kosovnega zaužitja hruške piješ mošt, ki ga izcimiš iz ohruškane denarnice.

Pravijo, da je podobno tudi z bananami (ampak za mošt iz banan še nisem slišala). Pa menda sem že dovolj stara, da bi to lahko vedela (torej, da se hrušk ne daje v torbo, ne, da obstaja bananin mošt). Policaji so prejšnji teden rekli, da sem tudi že dovolj stara za razpoznavanje prometnih znakov in njihovo upoštevanje.

Biti star 21 let je res velika odgovornost.

Zakaj v avtu poslušam zlajnane cedeje?

1. Ker so ponavadi tiste tri minute, ki bi jih lahko žrtvovala za menjavo zgoščenk v mojem ultra kul hi-tech vekslerju za 10 plat, odločilnega pomena pri nezamujanju ali vsaj ne tako poznem zamujanju.

2. Ker se mi ne da nemo strmet v ljubi pekač in ga moledovat na kolenih, naj prosim prosim prosim zapeče novo kompilacijo priljubljenih pesmi.

3. In tole je pravzaprav poglavitni razlog: ker so vse radijske postaje, ki jih uspe v mojo faradayevo kletko sprejeti in dekodirati strešna antena, za en moški spolni organ!

Če me na lokalnem teritoriju ne spremljajo debiloze Belvijevih moderatorjev, me na poti v Ljubljano iritira "več dobre glasbe", mama Manka (resno, a je to komu smešno??), Zala, ki je že brezvezna, Fata (a ni to preživet lik??) in pršut. Ugotovila sem, da omenjeni "jingle" ne oglašuje sebe, ampak poslušalce naproša, naj prestavijo nekam, kjer dejansko zagotavljajo več dobre glasbe. Iz iste brente v malo manj nadležni različici štrlita Center in Ekspres. Radia Slovenija ne poslušam, ker program snemajo v stranišču stavbe nasproti tiste, v kateri sicer trdijo, da ga, Ars me ne zanima, je pa na čase všečen Val 202. Še največkrat pa v skromno obličje mojega potujočega doma zaide Ognjišče. Oh happy day.

Sedaj najbrž razumete, zakaj že dva meseca poslušam albume Regine Spekter, Marka Ronsona, Lily Allen, Amy Winehouse in Billy Talent.