Nesrečna zapora ceste Grad–Ravne

Pred mesecem in pol so na naši hribovski magistralki začeli hrumeti buldožerji, grederji in vsi ostali rumeni gradbeni stroji, ki so ključnega pomena pri izgradnji cest, pa jih ne znam žargonsko opredeliti. Mehanski novoprišleki so prehod v dolino onemogočili s cestnimi zaporami, lokalno hribovsko civilizacijo pa s tem malodane odrezali od razvitega sveta. Iz splošnih civilizacijskih navad smo sicer ob takšnih izgradnjah cest navajeni urejenih obvozev, a se oblastnežem v tem dotičnem primeru to ni zdelo posebej pomembno. Kot smo izvedeli – bolj kot ne iz ustnega izročila (še dobro, da smo na vasi!) – je cesta svoje vozišče zaprla med 7. in 18. uro (navkljub dejstvu, da so opozorilne table navajale drugačen čas zapore: med 7. in 19. uro), obvoz do doline pa je možen seveda iz vseh ostalih smeri, ki jih – wait for it – prebivalci lahko poiščejo sami.

Pričela se je orientacijska tekma. Mnogi so pričeli odkrivati (slabo prevozne) gozdne poti skozi blodnjake cerkljanskega gozdovja, ki so vodili čez Viševca in Cerkljanske dobrave, drugi smo jo ubirali po panoramski poti proti Kamniku. Zadeva je precej nesrečna, če pomislimo, da lokalni prebivalec do Cerkelj potrebuje 7 minut, z obvozem (po asfaltirani cesti) skozi Kamnik pa 40 minut. To ni le obvoz, ampak je pot okoli orenk zašpehane riti v varžet.

»Ah,« je bilo slišati vzdihe po nekaj tednih takšnega okolišenja, »saj bodo kmalu končali.« Zagotovo je bilo v teh vzdihih tudi nekaj upanja na bodočo avtocesto z odstavnimi pasovi in nepadajočim kamenjem, ki naj bi dvojno povrnil vso bedo mobilnih podvigov v času zapore. Rekonstrukcija dvokilometrskega odseka lokalne ceste Grad-Ravne naj bi se končala do začetka novega šolskega leta, torej 1. septembra, ko naj bi po visokogorsko mladež tod pričel zahajati šolski avtobus in zaradi česar se je konstrukcija sploh pričela: v času šolskega avtobusa je bil omenjeni odsek zaprt za ostali promet, saj je bila cesta tako ozka, da se je bilo – tako so dognali veljaki – nemogoče srečati z osebnim avtomobilom. Dejstvo je, da se je bilo na določenih odsekih res težko srečati, na 70% odstotkih cestišča pa je bilo srečanje – seveda, če je bil šofer avtobusa tako uvideven, da se ni peljal po sredini vozišča – popolnoma izvedljivo. (Za kršenje zapore, ki je veljala dvakrat dnevno, zjutraj in okoli druge ure popoldan, so padale celo kazni.)

Nekaj dni pred načrtovanim slavnostnim odprtjem ceste so pametno ugotovili, da cestna dela sploh še niso dokončana (no shit Sherlock), zato so rok gradnje podaljšali do 20. septembra, zaprtje ceste pa spremenili od 8. do 16. ure. Delovni narod iz zgoraj živečih vasi se je tako veliko lažje in hitreje odpravljal po ustaljenih opravkih delovnika. Kakšen se je 300 metrov nižje pretihotapil tudi med 11.00 in 11.30, ko so delavci malicali, in med 13.50 in 14.20, ko je bila cesta odprta za šolski avtobus. V slednjem primeru je moral biti še toliko bolj pozorni na tajming, saj je bilo seveda prepovedano (in hkrati tokrat zares nemogoče) srečati avtobus. Četudi je torej nov režim opozarjal na zaporo med 8. in 16. uro, pa se je kdaj tudi primerilo, da so cestni delavci pohiteli z delom in pričeli že pred 8. uro – tako se je zgodilo tudi, da je kak poštar, ki je upošteval novi režim, fizično obračunal z delavcem, ki novega režima ni upošteval, in za kar sta oba poleg modric potem odštela še 120 evrov kazni. Na zaporo ceste je medtem še vedno zavajala tabla z napačno zaporo med 7. in 19. uro.

20. september je bil tu prej kot T-2 v Stiški vasi in izvajalci so spet – dan pred drugim načrtovanim slavnostnim odprtjem ceste – ugotovili, da cesta v resnici le še ni izgrajena in da bi potrebovali še kak dan, dva ali pa kar štirinajst dni, zato bi jo zaprli še do 7. oktobra. Obvestilo so razobesili na spletno stran cerklje.si, kjer so objavili tudi prenovljen, nekoliko ohlapnejši režim: cesta bo zaprta med 7.30 in 18. uro, za lokalni dostop pa bo promet omogočen tudi od 11.30–12.30 ter od 16.00–16.30. Zanimivo, na promet.si se je pojavila rahlo drugačna informacija, ki zaporo podaljšuje do 8. oktobra. In ker gre v tretje rado, se je tokrat pojavila celo opozorilna tabla s pravilnim časom zapore.

Iz oči mi v curkih pada pesek, ki mi ga vztrajno mečejo v oči, zmedo režimov in prerekanje z delavci v stilu »gospa, ne morte doŁ« pa niti malo ne zmanjšuje upanje na novo avtocesto, za katero bo bržkone celo potrebna vinjeta. Roko na srce, nova cesta bo namenjena bolj turistom, ki jih v svoj objem vabi Krvavec, in ne toliko lokalnim prebivalcem, ki trenutno vstajajo uro prej in kurijo 3 litre bencina več.

16. novembra (tole je moja optimistična napoved) pa vsi vabljeni na otvoritev!

Hri-bar spet v poznem terminu

Še pred nekaj dnevi je bilo na Hri-barjevi spletni strani mogoče brati potopis o čudežu na Kolodvorski 2-4, ki je s poznega (skorajda nedostojnega) sobotnega termina edino politično satirično oddajo pri nas prestavil na zgodnejši in uglednejši termin, takoj po sobotnem filmu.

Kot kaže, pa je šlo za lažni alarm, saj se bo po današnjih najnovejših novicah oddaja predvajala po ustaljenem režimu, torej v nočnih sobotnih urah.

"Metka, a si vidla to?"
"Kaj?"
"Ravnokar je mimo okna letel slon!"

WALL•E – robotska ljubezenska zgodba

V kinih sicer že od junija, v amaterskem kinu naše haciende pa se je za izven in konto super oglaševana in strašno pričakovana animirano znanstveno-fantastična pustolovščina leta predvajala šele včeraj. (V stiških kinematografih neustavljivo korakamo vštric s časom in dosledno skrbimo za ažurnost filmskega sporeda.)

Kljub odkritemu simpatiziranju z animiranim žanrom ter strašni romantični sentimentalnosti lahko rečem, da so visoke ocene in kritike (skorajda) v elativih za Wall•Eja vseeno kanček pretirane.

Zgodba je robotsko-ljubezenska, nekakšna mešanica futurizma z romantično dramo – ljubki zemeljski razvrščevalec odpadkov (Waste Allocation Load Lifter Earth-Class) odkrije popolnoma nov smisel življenja, ko ugleda spolirani ekološki vegetacijski analizator Evo. Ko Eva najde ključ za rešitev Zemlje, nenadoma odvihra domov, na krov luksuzne vesoljske ladje Aksiom, zaljubljeni Wall-E pa seveda za njo. In tu nekako se dogodivščina začne ...

Film je pretežno nem, Pixar je personalizacijo likov in zgodbo gradil samo na akciji. (Heh, opazite tu nasprotje s slovenskimi filmi, kjer dogajanje ponavadi sloni pretežno na dialogih? Okej, in na strastnih posilstvenih prizorih.)

Zadržani in simpatični Wall-E ter osupljiva in napredna Eva sta luštni igralski tandem novega Pixarjevega celovečerca, pa vendarle bi se – domnevam – splošna ocena izdelka spustila malce nižje (8,7 na IMDB-ju trenutno in najbolje ocenjeni animirani film doslej), če stvaritev ne bi že leto (ali več) vnaprej dražila po spletnih kanalih ali se prikotalila iz Pixarjevega studia, pač pa iz kakih drugih animatorskih rok ...

Ej!

Preden se nama zgodi, da se srečava v trgovini in se ne bova več znala obnašati kot prijatelja: da bova malce pomencala, zamrmrala: "huh, kaj pa ti tule?", "kako pa si", pogledala malce vstran in kar naenkrat začutila breme na svojih plečih, ker si že toliko časa nisva rekla "živjo", nevedoč, kdo je zajebal, in se spraševala "kdo je na vrsti", čeprav se tega sploh ne bi smela vprašati, saj ne obstaja vrsta, nisva "jaz" in "ti", ampak "midva", in se morda potem, bognedaj, iztrgala iz neprijetne situacije s "se mi ful mudi, morava se kaj dobit", kaj ko bi šla na kavo ZDAJ?


p. s. Samo vadim vejico. Jutri imam izpit iz nje. Ampak še vseeno greva lahko na kavo. 

Pomlad je tu?

Pri Mercatorju pravijo, da je danes prvi pomladni dan (in zategadelj dobrodušno delijo dvojne pike), pri Googlu pa trdijo, da se je sezona brstečih cvetlic in žvrgolečih sinic odprla včeraj. Mene pa že dva dneva zebe.

Izmuzljivost časa

Torek je. Ne, nedelja. Sedemindvajsetega. Ne, štiriindvajseti. Četrti četrti. Že? Fak, šit, pa še nič narejeno. Kdaj se je to zgodilo? Saj smo ravno včeraj o tem govorili. In potem je vse narejeno napol, improvizirano, joj. Ampak jaz hočem, da so stvari dobre, brez gromozanskih lukenj, ki raztegujejo platno, in parajo mojo srajčico kot toplogredni plini ozonsko luknjo. Vidiš, slaba primerjava. Nikoli nisem znala poiskati zares dobrih primerjav.

In nikoli nisem zares rada brala nepovezanega toka misli.

Prej sem bila izgubljena v prostoru, zdaj sem še v času. Ne, kompas in ura ne pomagata.

Google vse vidi, Google vse ve

She's one of us.

Klik.

Če pa Kyle googla izbrance, potem je povsem dopustno, da kombinacijo imenov in priimkov v iskalno polje vpisujem tudi jaz. (Pa ne samo tiste od srčnih izbrancev.)

Res, Google ve vse, kajne?