Preden se nama zgodi, da se srečava v trgovini in se ne bova več znala obnašati kot prijatelja: da bova malce pomencala, zamrmrala: "huh, kaj pa ti tule?", "kako pa si", pogledala malce vstran in kar naenkrat začutila breme na svojih plečih, ker si že toliko časa nisva rekla "živjo", nevedoč, kdo je zajebal, in se spraševala "kdo je na vrsti", čeprav se tega sploh ne bi smela vprašati, saj ne obstaja vrsta, nisva "jaz" in "ti", ampak "midva", in se morda potem, bognedaj, iztrgala iz neprijetne situacije s "se mi ful mudi, morava se kaj dobit", kaj ko bi šla na kavo ZDAJ?
p. s. Samo vadim vejico. Jutri imam izpit iz nje. Ampak še vseeno greva lahko na kavo.
4 komentarji:
Ah Mojca, v tiste merkator štacune, kjer še vedno limajo cene na zamaške, samo še ti zahajaš in tam se ne bova srečala. Če pa hočeva na kavo pa imava še vedno mobitele in se lah pokličeva, ni potrebe po takelem posrednem vabljenju. Itak! ;)
(Pa popravi še moje vejičarske napake, to ti nikoli ni bilo v breme, hehe)
;) Oh Rok ... resda si vedno z mano v mislih, nisi pa vedno tudi v mojih besedah.
Res? Čudno, da ti potem še vedno ne uspe napisati komentarja, ne da bi poleg vzdihovala moje ime ;)
Zanimivo tole prebrat :D
Objavite komentar