Kulskost, vrni se.

Rok ima prav. Nekje na poti sem izgubila vso kulskost. Morda sem jo na kakšni klopci nevede odložila in nanjo ob pretiranem vživljanju v odgovorno in zrelo osebo popolnoma pozabila. Oprosti. Pogrešam te.

Resnica je še bistveno bolj grenka kot se sliši: že 20 let hodim v šolo, koristnost mojih (bodočih) nazivov pa se kaže izključno v 5-sekundnem lastnem zadoščenju, ko o tem razlagam sosedom v Stiški vasi. Nikjer drugje. Že 12 let delam prek študentskega servisa. A je to normalno? (Ne, ni.) Redne zaposlitve ne dobim, ker me v tistih redkih primerih, ko celo pricapljam v ožji krog izbrancev,  po desni prehiti širše družinsko drevo zaposlovalca. (Ne vedno.) Pa ne znam več spisat ene normalne povedi. (Takšne, ki jo z užitkom prebereš od prve do zadnje črke in ko jo dobro premelješ, brbončice kipijo od veselja.)

Kulskost, prosim, vrni se. 

p. s. Ej Nejc, a boš zdej kej tvitnil?