Miško

No, ne upoštevajo me kaj prida pri tej hiši (vrta, treba bo ustanoviti kak klan ljudi z manjvrednostnim kompleksom, ker niso upoštevali njihovih predlogov za izbiro imena hišnega ljubljenčka). Moj lubi, srček in še kaj je sedaj (bojda že uradno, čeravno nisem še videla nobenega od notarja overjenega dokumenta) postal Miško.
In še nekaj fotk ... (naj vas nedolžen pogled ne preslepi, tole bitjece že grize, nori, skače in laja, da je kaj!:))

Včasih ...

se mi zdi, da nimam/ne posvetim več dovolj časa za vse ljudi/ljudem, ki jih imam rada. In potem, ko sem zasuta z vabili in dogovori o kofetkih, kruhkih, deci-decijih, ogledih filmov, pohajkovanjih, enostavno vse "skenslam" in se zavlečem v Milošev (moj plišasti medved, ki krasi kavč) objem s kako knjigo, revijo ali časopisem - ponavadi me v takem stanju kaj hitro ujame tudi spanec (ki ga zadnje čase na noč dobivam prekleto malo - MAMI, a me lahko prosim vsaj en dan pustiš spati 8 ur!!!). V tistem trenutku se namreč počutim preveč omejeno, na drugi strani pa se potem vedno nekako čutim krivo in dolžno za druženje s prijatelji. Očitno bo spet treba izklopiti mobitel in dat vse skupaj na ignore, ker enostavno rabim več časa. Rabim več časa za dolgočasenje, za kratkočasenje, za bluzenje, za branje, za pisanje, za risanje, za neumnosti, za nove ideje, za poležavanje, za rekreacijo, za kuhanje, za peko sladic, za psihologijo, za znanost, za filme, za glasbo, za vse tiste stvari, ki me navdihujejo in zanimajo. Belo v uvodnem stavku se tako prebarva v črno: nimam več dovolj časa za sebe!

Kepca

V naši hiši se je znašla nova majhna črna kepca. Že prijateljuje z Geni-jem, samo malo je zmeden, ko ga moja malenkost kliče Mič, mami Miško, sestra Nero, mama Rex in nato pod tem potegnem črto z Rajko (za frende Rajc ;)). Kakšni predlogi?

Danes ...

je po 10 letih življenja, lajanja, grizenja, tekanja, lovljenja in predvsem razveseljevanja vseh domačih svet zapustila Piki. :(

Preobilica časa

Multitasking je danes postal ne kvaliteta, pač pa slabost. Danes se po dolgem času peljem kot sovoznica v A. avtu, pa ona na sredi vožnje z eno roko začne stikati zadaj in iskati mobitel. Že ob tem sem se počutila nelagodno, nato pa iz torbice na plano privleče še adresar in (kar med vožnjo) začne iskati neke številke. Namreč, sredi vožnje ji je očitno postalo dolgčas, pa ravno se je spomnila, da bi lahko poklicala v službo in uredila neke zadeve (?!). Ko sem jo nahrulila, kaj sploh počne in zakaj kar ne začne štrikati med potjo ali pa napiše kako zgodbo, je odvrnila, da se je popolnoma navadila, da dela več stvari hkrati in da časa, ko se vozi, noče zapraviti. Ah ja ... Upam le, da ne bo nekoč s takim vedenjem povzročila kake prometne nesreče oziroma da jo bo nekoč le srečala pamet (ker sama je očitno ne bo).

Silence - Samuel's Gabriel

p.s. Po ugodni ceni kupim kilogram odvečnega časa.

Miss Slovenije 2005

Ker sem včerajšnji lepotni spektakel na žalost (ali veselje?) zamudila, sem si v današnjem (nadvse zanimivem - dež, dež in še enkrat dež) popoldnevu "utrgala" dve uri časa za nebuloze slovenskih lepotičk.

In se je začelo ... pompozno seveda! Že na začetku, kot se spodobi za deželo harmonike, na oder pridrvijo turbo-folk Atomik Harmonik (Turbo angels imajo očitno z Liži, liži sladoled preveč globoka besedila za takšno prireditev) s spet novim mix-om, ki bo v teh dneh prav gotovo zasedel prva mesta lestvic (je pa najbrž naporno delo izbrati vrstni red petih komadov znova in znova ter narediti nov mix). Po končani veselici se na odru pojavi propadli Milijonar, ki ga je premagal nek kvazi voditelj Zmago Batina (or sth) - moram priznati, da mi je bil Boštjan še najbolj všeč v vlogi voditelja Rakete pod kozolcem, ko je imel še eno obrv in pol manjši ego. Takoj po tem, ko je vsaka s slehernim gledalcem delila svoje misli iz "skritega dnevnika Miss Slovenije" - najbrž se je s tem organizator želel dokazati, da so punce pismene - sledi prvi izhod misic. Nato še drugi, tretji, ...

Nekje vmes se kamera preseli v zaodrje, kjer se direktno iz prizorišča dogajanja javlja "neka" Nina Vidovič (bi jo morala poznati?), za katero bi bilo bolje, da bi na odru samo stala, govorila pa ne. Edinokrat, ko uspe izpeljati scenarij brez motečih polglasnikov, je na odru z Boštjanom, ko imata nek "small talk", ki kaj kmalu izpade, tako kot 3/4 ljudi na tem tekmovanju, debilno.

Iz 12 deklet se nato izbor eliminira na 6 superfinalistk - sprašujem se, zakaj tisto prej ni polfinale in nato to FINALE, ne pa ne vem kakšen superfinale, megafinale in podobno. Sledi preizkus notranje lepote s strani žirije. Odgovori so kakopak, tako kot superfinalistke, bistroumni. "Kaj tipičnega bi skuhali za nedeljsko kosilo?" - "Tisto, kar bi si si sami izbrali." Je potem to sploh tipično kosilo? Torej bi punca na vprašanje : "Kaj bi izpostavila kot slovenski simbol?" odgovorila z "Tiste, ki so všeč vam." Svašta. Ampak ja, nadaljujemo ... dobimo Miss One, Miss Interneta, Miss simpatičnosti, Miss fotogeničnosti in naposled ... Miss Slovenije!

Tako je med superfinalistkami najbolj supersuperfinalistka postala (najmanjša med vsemi? je 167 sploh za miss?) Sanja Grohar (Gorenci smo sevede ponosn), še ena Gorenjka pa se je zavihtela med nečistsupersuperfinalistko - 2. spremljevalka je tako postala Katja Cuderman. (Prva pa Aneta Salihovič, da ne bo kdo utrpel manjvrednostnega kompleksa.)

No ja, mogoče sem pa zgrešila bistvo tekmovanja, se bom na prihodnjih lepotnih izborih poskušala ravnati mišljenja Smrkete.

p.s. Če bi bila gluha, bi pa najbrž lento privoščila Sonji Dragičevič ali Nataši Pinozi.

Rada imam ...

dolge pogovore v noč/jutro.


p.s. nakrajši post ever

Štumfki

Povsem altruistično se ponudim mami, da bom na balkon obesila oprano perilo (ok, SHE made me do it!), nakar me že čez nekaj trenutkov doleti bridko spoznanje, da gre za same nogavice. Približno 30 parov štumfov tako leži v mojem škafu, pripravljenih na iskanje druge (boljše) polovice.

Kljub moji žilici za iskanje parov, na koncu (kot vedno) ostane vsaj 5 izgubljenih parov ... (obstaja le en primerek tandema nogavic).

Nasveti, kako ne bi vedno izgubili toliko nogavic, so seveda dobrodošli ...

Ne štekam

Sedaj je uradno: punce so z Venere, fantje pa z Marsa.

Z R. že dalj časa govoriva, pa ga včasih sploh ne štekam!! Ko jaz rečem levo, on reče desno oziroma vse skupaj je kot, da on govori papajščino!

Primer pogovora:

Jaz: vreme ga serje
On: a delaš?
Jaz: ne, delala sem prejšni teden
On: aha, polno presenečenj
On: upam, da je vreme še boljše?
Jaz: (!?!?!?!?!?!?!?!)

Mislim WTF?! Ne štekam ... včasih sem že mislila, da sem vsaj mal poštekala fante, ampak očitno temu ni tako ...

Melodrom - September

Poroka

Da se bo poročila še ena izmed sestrinih prijateljic, nisem vedela do 15 minut pred poroko, ko je moja krvna sorodnica pridrvela domov in me povabila na to slovesnost. Nedvomno sem morala privoliti - zastonj šampanjc pa to ... :)

Vsekakor je bila doslej to ena mojih boljših porok. Župnik si je vzel akademskih petnajst in v zadnjem hipu pritrobil pred cerkev, avto pustil kar tam, nato pa celo poroko zbijal šale. Tako sem kljub klavstrofobični klopi, v katero sem bila stlačena, v prazniku zaljubljencev uživala.

Ženin in nevesta sta bila lepa, riž je letel vse naokoli, šampanjec bil je dober ... :)

Black Eyed Peas - Don't lie

Kdo je pojedel zobno pasto?

Pa še zobne paste je zmanjkal!!!

Že dolgo ni bilo nobenega predloga:
Revis - Caught in the rain
Vendetta Red - Silhouette Serenade

Na živce mi gre ...

Pridem domov, komajda se usedem za mojega zvestega loobeja (računalnik), zazvoni telefon in iz druge strani proseč glas:"Nujno, upad na MSN!" Še preden uspem izdaviti: "Okej.", že tutuja. Vheftam (v SSKJ boste dotično besedo iskali zaman) se na messenger, nakar še preden uspem pregledati listo kontaktov, iz zvočnikov že zadoni nadvse prijetni zvok, oznanjajoč, da me je nekdo kliknil. Na zaslonu se brž pojavijo tri ljubka okenca (eno bolj utripa od drugega, mili zvok se širi po celi sobi, živčnost narašča):

1. mi že po pozdravnem nagovoru začenja pripovedovati nadvse zanimive zgodbice, pripetljaje in doživetja s frendi: smo bli s frendi tu pa tam pa smo delal to in ono, pa a veš kje smo bli še s frendi, to pa ne morš verjet, zadnč smo šli pa s frendi (stari, zaradi mene če ste s frendi svinjo bradavičarko na pol goli jahali in mahali s slovensko zastavo palčkom pod njenimi parklji)

2., zaradi katere sem pravzaprav prišla na MSN, mi je morala poslati kup nekih datotek, ki sem jih še isti večer morala razposlati naprej (okno non-stop utripa) ... sori loobe, ti nisi nič kriva, si le del neusmiljenih naključij ... ;)

3. mi po uvodnem besedičenju (Hej, kako si?) že nadaljuje s svojo heartbreaking resnično zgodbo, ljubezenskih težavah, hormonih, ki ji pokajo, foliklih, ki jih bo vsak čas razneslo na tisoč koščkov (upam, da kak ne prileti vame), njenih jesenskih načrtih, dilemi o fantih, dilemi o solati, ki ji bo vsak čas šla v cvet, krompirju, ki še ni pobran in ostalih življenjsko pomembnih stvareh (hey, I don't give a damn ... ). Torej se večinoma odzivam z: hmm ... bo že ;)

Preden mi uspe razvozlati vsa tajna sporočila, ki mi jih moji trije kontakti pošiljajo, zopet zazvoni telefon! "Halo, kje si?" - "Doma sem, for god's sake!" - "Dej mi pomagej neki ..." in potem še revežu pomagam neko stvar inštalirat (ej, a veš, da ne bo nič narobe, če se malo sprehodiš po menijih določenega programa?). Na koncu ostane še nekaj besedičenja in izgubljanja besed na račun vsakdanjih dogodkov. "Dobr, grem zdej," zaključim.

Nato se še približno pol ure ukvarjam s pacienti (tale s frendi je neomajen, v času pisanja ima spet neko novo zgodbico).

...
...
...


Če tole berete zgoraj omenjeni: sej vas mam vse rada, ampak ali se lahko naslednjič postavite v vrsto?? (ej tega, mi s frendi se loh postavmo v vrsto, kadr hočmo)

Blog pavza

Po 14-dnevni pavzi (sej vem, da ste vsi jokal in ponoč hlipal v blazino, ko me ni blo) je naposled prišel čas za moje ponovno bloganje. :) Najbrž bo za to malce kriv tudi september, ki mi že od nekdaj (wtf se to sliši, kot bi to pripovedala 70-letna babica s protezo, berglami in vsem ostalim, kar sodi k starim ljudem) predstavlja nek nov začetek - v bistvu sem si ponavadi zadala določene cilje, želje - tako nekako, kot to počnemo ob začetku novega leta. Mimogrede, pa ste vedeli, da se vaše dobronamerne želje že prvega januarja sfižijo, ker vam v glavi zbija in pol dneva tako ali tako prespite? (Res niste?) Da ne izgubimo rdeče niti: med željami oziroma cilji se tokrat nahaja pridno bloganje in beleženje mojih dni, manj bluzenja, manj spanja (mišljenega tako ali drugače), več dejavnosti, več več več ... ahhh, čez 14 dni bo itak spet vse isto. Zakaj tak filing? September je doslej vedno predstavljal novo poglavje v izobraževanju Punčare in seveda: nov list v knjigi časa, nepopisan, bel in čist (če se ne motim, zgornje vrstice pripadajo Makarovičevi) in ta list je bil prost tudi za spremembo starih in uvedbo novih navad.

September bo odslej pri meni kakopak zamenjal oktober, želje pa ostajajo iste ...

Green Day - Wake me up when September ends