Včasih ...

se mi zdi, da nimam/ne posvetim več dovolj časa za vse ljudi/ljudem, ki jih imam rada. In potem, ko sem zasuta z vabili in dogovori o kofetkih, kruhkih, deci-decijih, ogledih filmov, pohajkovanjih, enostavno vse "skenslam" in se zavlečem v Milošev (moj plišasti medved, ki krasi kavč) objem s kako knjigo, revijo ali časopisem - ponavadi me v takem stanju kaj hitro ujame tudi spanec (ki ga zadnje čase na noč dobivam prekleto malo - MAMI, a me lahko prosim vsaj en dan pustiš spati 8 ur!!!). V tistem trenutku se namreč počutim preveč omejeno, na drugi strani pa se potem vedno nekako čutim krivo in dolžno za druženje s prijatelji. Očitno bo spet treba izklopiti mobitel in dat vse skupaj na ignore, ker enostavno rabim več časa. Rabim več časa za dolgočasenje, za kratkočasenje, za bluzenje, za branje, za pisanje, za risanje, za neumnosti, za nove ideje, za poležavanje, za rekreacijo, za kuhanje, za peko sladic, za psihologijo, za znanost, za filme, za glasbo, za vse tiste stvari, ki me navdihujejo in zanimajo. Belo v uvodnem stavku se tako prebarva v črno: nimam več dovolj časa za sebe!