Knjižnice Part Deux

Ne odžiram prostora samo medmrežju, pač pa mesečno z rednim lovljenjem deadlinov še hladnokrvno pobijam drevesa. Rutinsko pisarjenje nebuloz v tiskane medije je včeraj prekinilo pismo prizadetih - moje celofanske pisarije o knjižnicah in preredkih čitalniških prostorih je kranjske knjižnične angele zmotilo. Tako zmotilo, da so poslali pojasnjevalno pismo uredniku in me naslovili z Mojco Juvan. Kar pa nisem. Pravijo, da bodo z odprtimi rokami sprejeli to Mojco Juvan v čitalniških prostorih študijskega oddelka, ki jih popolnoma druga Mojca v skromnem prispevku o knjižnicah ni omenila.

Je Mojca izkrivila resnico?

S tisto drugo Mojco, ki trenutno igra vlogo prvoosebne pripovedovalke, se sicer prizadeti strinjajo glede čitalniških mest in dodajajo, da bo stiska in lakota željnih čitanja potešena z ureditvijo novih prostorov. Juvanovo pa že sedaj vabijo, da se oglasi v čitalniških kotičkih študijskega oddelka.

Bo po krivem obsojena Mojca Juvan (whoever she is) plačala za Mojčine grehe?

Ne prevzemam odgovornosti za obtoženo, če se je slučajno znašla na seznamu knjižničarskega interpola, se pa kopljem v peneči kopeli slave zaradi dejstva, da me nekdo izven informacijske avtoceste bere! :)

FWD-ji

Onega dne je kaplja zdrsnila čez rob, se raztreščila ob tla in povzročila potres. Kakšen metuljev efekt! Potres v mojem Outlooku kakopak - vsem preljubim v imeniku z elektronskimi naslovi sem namreč razposlala okrožnico o posredovanih elektronskih sporočilih.

Bilo je dovolj razvedrilnih vsebin, ki to le skušajo biti, jokavih sporočil o angelčkih, ki nas čuvajo, prijateljskih tednih, otrok in očetov, za katere nimam srca (še za druge ga nimam, kaj ga bom šparala za enga fotra v Mozambiku), peticij, labirintov ne s Parisom, pač pa s ciljem pri vreščeči grdavši, zvonečih telefonov (It really works!) in pošte z Zadevo: Fwd:Fwd:Fwd, pri katerem se prej prijetno podelaš na stranišču kot pa predrsiš skozi dolgometražne naslove in najdeš sporočilo.

Prijazno opozorilo, naj razposajenci svoje dobronamerne akcije forwardiranja namenijo v zato ustvarjen poštni nabiralnik in polnijo guglov vedno-raščoči prostor, se je sprevrglo v grozilno pismo.

Od takrat dalje je (namesto forwardov) smešno dejstvo, da mi skoraj nihče več ne upa poslati forwarda. Le redki najdrznejši s klikom Pošlji upajo, da imam dober dan in da se nemara ne bom znašla v njihovi sobi z motorko in majico NO FWD!

Sicer pa sta o tej tematiki nekoč, nekdaj pisarila že tale in tale pobč. :)

Novo leto #2

Na državnega praznika dan, osmega februarja, sem sedela v eni izmed neštetih obleganih kranjskih kafan in srkala belo vročo čokolado, ki ni bila vredna svojega denarja. Po dolgem času smo se namreč, začuda, na istem mestu našle skoraj vse osnovnošolske prijateljice in debata je vse od študija do belih pikastih gat nanesla tudi na novoletne žurke, ki naj bi bile oh in sploh žurke leta in najbolj načrtovani in pričakovani odklopi leta. Da se izognemo vsakdanjosti je v stanju omotičnosti od cigaretnega dima eni izmed udeleženk v glavi vzniknila ideja: "Hej, ta nou let je brezvezn. Nou let je tut loh 18. marca!" Blondne, svetlo-rjave, ki trdijo, da so temno-rjave, črne in rdeče glave so se spogledale in začele kimati, v roke so brž poprijele rokovnike in telefone ter začele črtati osemnajstmarčevske pedikerje, maserje, frizerje, stiliste in bleferje.

In bil je 18. marec.

V jebeš stanju sem predhodno objavila svojo odsotnost na vseh delovnih mestih, nekaterih celo večkrat, pustila poslovilno pismo in oporoko v predalu, spokala tadebele zokne, šal in kapo ter pičila: destinacija Krvavec. Jebeš. Z artikli glavnega pokrovitelja (Mercator Cola, Mercator Oranžada, Mercator čips, Mercator flips, Mercator vino, Mercator rum, Mercator pašteta, embalaža Mercator jajca, Mercator makaroni) v prtljažniku, štirimi osebami v avto-traktorski Ladi Nivi z odtrganim brisalcem in ženski voznici, ki tokrat zavoljo odgovornosti do ostalih osebkov nisem bila jaz, smo se po pol ure poplesavanja znašli na Jezercih. Ampak jezerc ni bilo. Bil je le sneg. Jebeš.

Otovorjene s kramo za 14 dni smo se odpravile naproti žareči zvezdi in že čez 5 min prispele v hlevček, ki se v naši zgodbi imenuje vikend. Po naporni in dolgi poti si je bilo najprej treba privoščiti oddih, to pa nadgraditi z akcijo na snegu, imenovano: šlaufanje. Postopek je sledeč: poiščeš primerno osebo, ki je pripravljena na šlaufanje, zlekneš se v ali na šlauf, se spustiš po hribu navzdol in upaš, da ne priletiš v: a) smreko b) drog c) človeka d) padeš s šlaufa dol. (Posebni spremljajoči efekt vseh opcij je kričanje.) Opcija d ima največ možnosti za uresničitev ob večjem številu ljudi (=4) na šlaufu, posledice ima lahko v smehu do solz in prividih smrti, ko Ana s popolnoma belim obrazom, ki ga je rešila iz objema snega, pravi: "Ej Mojca, mene so povozil!!!"

Take akcije potem navdušijo kakšne naključne fante, da nas z motornimi sanmi naključno kam zapeljejo in dvignejo adrenalin. (Tudi tu je spremljajoči efekt kričanje.)

Nato se začne upokojenski del: tapocen večerja, čvek in podmizno vino; predvsem slednje zna pri nekaterih osebkih povzročiti, da šest ur kvasijo ne flancate, pač pa neumnosti, in razglabljajo o vanilijevem sladoledu ter nevede zabavajo ostale. :) Opolnoči pa še zdravica! Z jabolčnim sokom - srečnga pa zdravga!

Nedelja pa nepopisno lepa. Sonce, sneg in ena stvar, ki je že dolgo nisem prakticirala: misliti na nič.

Fotk pa ni. Jebeš.

p.s. Stvar z Mercatorjem postaja resna.

Kako priti do Jagodovanja?

Za primeren razvoj in debelino svojega ega si vsakodnevno ogledujem 18-mestne številke, ki beležijo obisk bloga - ampak treba je priznati, da je včasih čudno, na kakšen način bodoči oboževalci prijezdijo na jagodičje ...

- zmago batina: nope, tukaj ga ni
- sara iz bara: lej lej to se pa rima!
- andrej iz bara: to se pa ne!
- grozno: marsikaj je grozno ja ... predvsem pa je grozno to, da si z besedo grozno priklikov na moj blog! naravnost grozno!
- viagra: klasika ... a viagra je sploh še kul ?
- glasujzame: *******mwaaa********luv ya********
- načrti za kvačkanje: so tajna skrivnost.
- divja vožnja: marsikdaj
- liži liži liži liži sladoled: najboljše besedilo ever!
- nude: kdo?
- atomik harmonik goli: kje?
- ljubim te: jest tut tebe
- brez glasu: u wish ... :)
- fetiš: ne en, več
- penis: razočarana ... še ena klasika
- morski ježki: pa tega je precej!
- nogavice s črto: to je trenerka, nogavice morjo bit bele!
- zavisi kopita what does it means: I have no idea.
- prodajanje ledvic: wtf?!
- v rit: kakor komu paše
- lasni vložek: poskusi donald trump.com
- schnappi akordi: v kompletu z vzorci za kvačkanje

Ne morm!

Kaj delam? Ravnokar sem prispela z nonmerkator šihta, vase navrgla kosilo (=Milka Strawberry Yoghurt) in zdej grem delat en prispevek. Ob osmih se grem (že dolgo obljubljeno) socializirat z eno evrobejbo, ko pridem domov, se bom najbrž po hitrem postopku zložila v nočni počivalnik, se ob sedmih pretepla, da se bom spravila iz postelje, šla pisat poročila za faks (aja, sej res - na faks tut hodm ...), pokosila (ne travo), šla na merkatoršiht, ob polnoči brez kakršne življenjske sle ponovila postopek prejšnje noči, po prikrajšani dozi spanja zombijevska odšla na merkatoršiht, ob treh prispela domov in šla pisat članke. Well, there goes my weekend.

"Zato, draga moja, ti pejt kr sama filat kao "samo eno polico", pa zatlač si nekam tabeu persil, k naj bi biu na zalogi, pa ga sploh ni, pa nehej izkoriščat, prepričvt pa pizdit folk ves cajt za brezveze sam zrd tega, ker nis srečna, če ne pizdiš. Ja u končnici je lukna, pa kaj pol? A nej mam detektorje, da ko bo nekdo eno stvar uzel, nej hitro tečem po novo? Cifa ni. Ne, nikjer ga ni. Vse škatle sem preložila, cifa ni! Ne, ne morm se učit nasledn tedn, zato ker mora biti to narejeno DO naslednjega tedna. Pa nehej klicat na dve minuti ko zmešana! Ne bo me!!!! Sicer me pa loh odpustiš, ampak, itak že odpovedujem!!"*

Ja, to bi morala reči merkatoršefici, ko me je klicala, če lahko spet vpadem. Jaz pa: "Se opravičujem, ampak enostavno ne gre ... Ne, ne gre ... Res ne gre ... Nimam časa ... Res ne morem. Vem, ja. Ne morem, res ... Ne, res ne morem. Se res opravičujem, ampak ne bo šlo. Ne, ne ne ... Joj, mi je res žal, ampak tako je. Ja, ja ... Ne, res me ne bo. Kaj? Ne, RES ne morem."


Bah!

p.s.* Ni ga človeka, ki bi jo maral.

Mobiteli

Pravzaprav je bilo pričakovati, da bom prej ali slej udarila s tem. Mračno ozračje, koža se naježi, hladen veter, sivina. Grrr ... mobiteli! V svojem kratkem, pa zato seveda nič manj pestrem, življenju sem zamenjala dva mobilnika. Telefonske številke nikoli, pa če še enkrat pomislim - morda bi jo morala. Še zahtevna uporabnica nisem - od še enega čuda sodobne tehnologije pravzaprav pričakujem le štiri stvari:

• da z njim lahko koga pokličem in tako pametujem, bluzim, kvasim neumnosti ali še bolj običajno - izgubljena iščem navigacijske nasvete
• da z njim lahko v sili razmer, ob dnevu žena, valentinovem in mednarodnem dnevu prijateljev (wtf??) lahko pošiljam debilna verižna sporočila SMS ali še bolje - da jih prejemam
• da ima baterijo, ki je sposobna prenesti vseh 24 roditeljičinih klicev v dveh urah in še tri esemese zapovrh
• in da je dimenzionalno tako prilagojen, da paše v culo, malho in roko
  

Kar potrebujem, je torej vizualno podobno temu, ima funkcije prastare mobireglje in zmogljivo baterijo. Če ima kdo preveč tolarjev ali evrov (sedaj smo dvojni pa bi bilo skrajno neodgovorno od mene izpustiti slednjo valuto) se priporočam za nakup kar vizualno ustrezajočega - obljubim, da bom odmislila barvni zaslon s 65.536 barvami, radio, zvočna sporočila in ostale dobrote. Moj je namreč v izdihljajih ...

Boring!

Nekje vmes, ko sem v času trgovinske tlake med vrečkami za smeti (ne pa v njih) našla žemljo in ko je neka kupka zahtevala hrano za pernato žival, da bo imela lepši glas (žival, ne ona), sem postala na smrt dolgočasna. Ne vem sicer, če je to bilo na kakršen koli način povezano s tisto žemljo, še manj s tistim čudnim lepotilom za papagaja, je bila pa to bržkone posledica moje naveličanosti. Česa? Kao-junaškega tmauga s hrabrimi akcijami, ki namerava ob sodnem dnevu v naše kraje priti brez primerne obutve za štirikolesnika, pa v resnici še z njo nikamor ne gre, nesramnih ljudi, ki se kot hudič križa (ha!) bojijo mikrofona, žlobudranja tjavendan, jalovih poizkusov urjenja v novih izzivih in navsezadnje (če ne pravzaprav najprvo) prelaganja zelenega mercator praška, ki skozi majhno luknjico pušča vse tiste zelenogorskosveže sestavine, se zažira pod noht v majhno rano in tako hudičevo skeli. Pa še sneži, jebemti. In sedaj čisto počasi, po korakih, se bom poskušala prekopat skozi dno osebnega dreka in priplavat na gladino. In postat ne-tako-dolgočasna, seveda.