Šnopc pa golaž

Stiška vas je locirana nekje v desnem prekatu podkrvavškega osrčja. Skromnih 66 prebivalcev, ki se sicer kljub napovedanemu propadu drobničevanju v zadovoljstvo prijetno množijo, se večinoma le še prostočasno ukvarja z grabljenjem denarja po travnikih in okopavanjem cekinov na njivi.

V času predvolilnega boja je vasica naposled prišla na svoj račun - z delom na cesti. Kolovoz so v 5 mesecih delavci spremenili v stiško avtocesto, romarsko pot oslepili s kandelabri in uredili vodovod. Po končani delavski kalvariji se je pričela veselica. Pravzaprav visokonivojski kulturni program z uradno otvoritvijo ceste, ampak v ruralnem okolju itak ni razlike.

Veliki stiški praznik, po entuziazmu (in alkoholiziranosti) prisotnih sodeč skorajda večje slavje od največjega cerkvenega praznika, je na kup pripeljal vso vaško srenjo. Tolsta lica so se tresla v harmoniji s pivskimi trebuhi, imported viski in vodka sta še pred uradnim začetkom velikega dogodka zamenjala šnopc in ustvarila alkoholno vzdušje predveselice. Kulinarične roke domačih gospodinj so v želji speči boljšo potico od sosedove naložile pladnje dobrot, iz zvočnikov se je s koroško dialektno posebnostjo eeeee-ja valil prelestni glas Fredyja in vonj goveje juhe je oplajal stiški zrak.

Do 14h, ko je bil uraden začetek, je bila polovica zbranih že tako opitih, da je začela dvomiti v Newtonov zakon gravitacije. Govor predsednika KS je s številnimi iteracijskimi postopki namesto zahvale izzvenel kot stand-up comedy, v neuradnem tekmovanju "kdo vidi več ljudi" pa je med glasbenimi vložki z veliko prednostjo povedel harmonikaš, ki je med virtuoznim preigravanjem Avsenikovih uspešnic padel vznak. In se ob blišču fotoaparatov, kamer in krohotave množice s pomočjo novinarja in povezovalke delno pobral. (Kasneje s(m)o ga tudi ovenčali z lento nespornega zmagovalca omenjenega tekmovanja.)

Kakšna kultura neki! In deklamacija Jenkovih pesmi in petje hvalnic tistemu, ki je tošl odprl, da se danes lahko komot prevažamo po stiških poljanah. Slavje! Veselica! Skor-da-ne-ohcet! Zato kj dons en tuko srečen dan ... (povzeto iz slavnostnega govora)

Oh, Stiška vas, draga vas domača ... :)

Ognjeni zublji Siddharte v Kranju

Karavana ognjene Petrolee, turneje ob četrtem studijskem albumu Siddharte, se je včeraj ustavila tudi v Kranju.

Iz sita pretreseno množico je še pred knjižno navdahnjenimi rockerji zabavala zasedba Tide, ob 21. uri pa se je Športna dvorana Planina (skorajda) zapolnila s pristaši slovenskega glasbenega fenomena. Pisano množico mladih, predvsem po srcu, je skupina dvignila z začetnimi takti Mr Q-ja, nostalgično nadaljevala z njihovo prvo Pot v x, potem pa izmenično s skladbami iz starejših albumov dopolnjevala mozaik pesmi z najnovejšega izdelka. Prve vrste so kakopak zasedali najbolj goreči privrženci šestčlanske zasedbe, večinoma ženska najstniška srca, ki so poleg uživanja v trših rifih predvsem vzdihovala nad estetskimi akterji večera. (Tomiiiii, we love you!)

Siddharta se očitno še vedno ni naveličala vloge hladnih nedostopnežev, zato so bili tudi na odru energično precej odsotni – za razliko od množice, ki je sicer kar pridno poskakovala, vadila svoje karaoke sposobnosti in navdušeno ploskala. Kljub temu so obiskovalci, ki so starostno variirali vse od vrtčevskih let pa do upokojenskega staža, dveinpolurni siddhartovski spektakel ocenili kot eden izmed najboljših koncertov turneje Petrolee do sedaj.

Sam album, ki je bil sicer lansiran junija, pa se je očitno že dodobra prijel, saj so poleg prvih dveh singlov, Plastike in Domin, obilico aplavza požele tudi Male roke, Ohm in Il a modras, če omenim samo nekatere.

ocena: ***/*****

Tri punce, bibavica in borovničke

O neuradnem, bolje rečeno srprajs si.blogs meetu, sta že poročali obe vpleteni protagonistki, menda pa sedaj sledi zelo ažurna poteza še od mene.

Čas je za resnico.

Svojo asocialnost, ki jo, tako se govori, še vedno zelo dobro skrivam, sem v soboto nahranila s predstavitvijo novega albuma The Tide, svoj prihod pa v spremstvu resnične virtualke Pine markantno zaznamovala, kakopak z zamudo akademskih četrt. Ko sva s Pino šele z očmi požirali obilno pojedino pred nama, se je nekaj premaknilo. V najin kraljevski kotiček se je namreč telepatsko pritihotapila Črna Betka, ki ni - opa! - niti črna niti Betka. (občinstvo ostrmi)

Ob hlastanju po hrani in vseh rumenih debatah, povezanih s socialnimi mrežami in razkritju moje temne skrivnosti, smo naše skupno druženje nadaljevale v urbani naravi - preselile smo se namreč na brez klopce klopca party s stoli. In borovničkami.

Kako prisotnost blogerjev korelira s pitjem borovničk, je še potrebno raziskati. Dejstvo pa je, da se nas je ob tem procesu (dasiravno se je moja malenkost tokrat vzdržala borovničevanja) nabralo kar precej: fotografski trio Bojan, Samo in Tadej, skoraj diplomirana Ranka in že omenjene Pina, Betty in - napetost narašča - Mojca. Seveda ne gre zanemariti tudi (ne)blogerske srenje, ki smo jo ostali bombardirali s svojim geek alter egom. J, N, M, M, J&M, Š, A, Ž&B - hvala za prijetno družbo ;)

After-party? Tandem P&B v Stražišču, asocialna M v Pinkiju, ostali: cenzura. ;)


p. s. Linkanje rulz! ;)

Kam se gre v petek zvečer v Kranj?

Zakamuflirat v duha, preizkušat bližnja igrala in strašit mentalno okrnjeno Slovenijo? Šalo (čaja z rumom) na stran.

Poskusimo še enkrat.

Gorenjska prestolnica, petek zvečer. Kam?

V kino zagotovo ne.

Bile smo namreč prve tri gostje kranjske kino zapuščine. Celotni izkupiček predstave = 15 obiskovalcev.

Ob pol desetih sem v ženski družbi zakorakala v edini kranjski spomenik, ki še spominja na velikorazsežni kino, iščoč prijetno komercializirano razvedrilo. In našla sem ga. V sicer predvidljivi zgodbi, s predvidljivim koncem, predvidljivo spretno mešanico hip-hopa s primesmi klasike, predvidljivo vau-koreografijo in ne tako predvidljivo lepem Adonisu. Mislim, da se je v mojih (recesivnih?) ženskih genih razplamtela obsesija. KLIK

Ko so se menjali lačni za koritom uprave ljubljanskega Koloseja, se je govorilo o naložbah za kranjski Kolosej s štirimi dvorani. Upam, da ne za 15 ljudi.

Šolske obletnice

Pred kakšnim tednom je v naš drekasto-rjavi poštni nabiralnik, kakršen krasi najbrž še tričetrt hiš poštnih naslovnikov Slovenije, zajadralo pismo ozaljšano z žigom Gimnazije Kranj. Med odpiranjem so glavo razstreljevale misli o gromozanski zamudnini, če ne že kar sodni izterjavi, za kakšno pozabljeno fizikalno knjigo iz šolskega sklada, ki pravzaprav namenoma na moji knjižni polici nabira prah.

In potem so škrge znova zajele zrak, saj so lepospevni stihi sporočali popolnoma nekaj drugega:

»Vabim te, da se udeležiš srečanja nekdanjih maturantov 4.F razreda.«

Holy shit! Resda sem oni dan na levi strani svoje buče zapazila sivo modificiran naglavni izrastek, ampak, da že skoraj dve leti nisem več polnopravna članica gorenjskoprestolnične kremšnite ...

Kdo se je najbolj spremenil? Na katerem smerokazu je njihovo življenje zavilo desno? Bo največji mačo priznal, da je gej? Se je anoreksična deklina zredila za 40 kilogramov? Je tiha miška postala neustavljivo zgovorna? Last, but not least: je Mojca postala emo?

F razred je bil poseben razred. Zagotovo naš slogan. V šolskih analih nas ne pomnijo kot razred malih plaket ali priznanj, pač pa razred, ki je bil največkrat obravnavan na roditeljskih sestankih, razred, ki v dnevniku ni imel dovolj prostora za vse naše prekrške, razred, ki je skoraj vedno ponavljal test iz matematike, razred, ki je učilnice petkovega urnika zamenjal za druženje v bližnjem lokalu.

Na dan d, ki je bil včerajšnji torek, se nas je zbralo presenetljivo veliko. Okoli 20 nekdanjih maturantov F razreda – mislim, da je bilo povprečje prisotnih pri eni uri manjše od te številke – je s strahospoštovanjem zakorakalo po praznem hodniku učilne zidane, ki nam je včasih ponujala umni živež.

Paleta starih obrazov. Samo nove frizure – cel kup modnih frfrujev, mavrica barvnih odtenkov, mejkap. Nič drastičnega. Ena se je podala že na pota starševstva, drug si je nadel mornarsko obleko, tretja se mudi pri maturi. Razredničarka, sedaj višja funkcionarka, ponosno deli Izvestja in mercator sok, nekoliko negotovo gradimo medosebni most čez prepad, ki je v tem času zazeval med nami, s klasičnimi vprašanji: »Pa faks ...?«

Samo bolj dodelani detajli. Isti ljudje.


Kako bo čez pet, deset let?