Pred kakšnim tednom je v naš drekasto-rjavi poštni nabiralnik, kakršen krasi najbrž še tričetrt hiš poštnih naslovnikov Slovenije, zajadralo pismo ozaljšano z žigom Gimnazije Kranj. Med odpiranjem so glavo razstreljevale misli o gromozanski zamudnini, če ne že kar sodni izterjavi, za kakšno pozabljeno fizikalno knjigo iz šolskega sklada, ki pravzaprav namenoma na moji knjižni polici nabira prah.
In potem so škrge znova zajele zrak, saj so lepospevni stihi sporočali popolnoma nekaj drugega:
»Vabim te, da se udeležiš srečanja nekdanjih maturantov 4.F razreda.«
Holy shit! Resda sem oni dan na levi strani svoje buče zapazila sivo modificiran naglavni izrastek, ampak, da že skoraj dve leti nisem več polnopravna članica gorenjskoprestolnične kremšnite ...
Kdo se je najbolj spremenil? Na katerem smerokazu je njihovo življenje zavilo desno? Bo največji mačo priznal, da je gej? Se je anoreksična deklina zredila za 40 kilogramov? Je tiha miška postala neustavljivo zgovorna? Last, but not least: je Mojca postala emo?
F razred je bil poseben razred. Zagotovo naš slogan. V šolskih analih nas ne pomnijo kot razred malih plaket ali priznanj, pač pa razred, ki je bil največkrat obravnavan na roditeljskih sestankih, razred, ki v dnevniku ni imel dovolj prostora za vse naše prekrške, razred, ki je skoraj vedno ponavljal test iz matematike, razred, ki je učilnice petkovega urnika zamenjal za druženje v bližnjem lokalu.
Na dan d, ki je bil včerajšnji torek, se nas je zbralo presenetljivo veliko. Okoli 20 nekdanjih maturantov F razreda – mislim, da je bilo povprečje prisotnih pri eni uri manjše od te številke – je s strahospoštovanjem zakorakalo po praznem hodniku učilne zidane, ki nam je včasih ponujala umni živež.
Paleta starih obrazov. Samo nove frizure – cel kup modnih frfrujev, mavrica barvnih odtenkov, mejkap. Nič drastičnega. Ena se je podala že na pota starševstva, drug si je nadel mornarsko obleko, tretja se mudi pri maturi. Razredničarka, sedaj višja funkcionarka, ponosno deli Izvestja in mercator sok, nekoliko negotovo gradimo medosebni most čez prepad, ki je v tem času zazeval med nami, s klasičnimi vprašanji: »Pa faks ...?«
Samo bolj dodelani detajli. Isti ljudje.
Kako bo čez pet, deset let?
9 komentarjev:
Huh, opis našega post-matura srečanja bi težko opremila s tako sentimentalno-nostagično noto! ;)
V bistvu vse sošolce dnevno (ali vsaj tedensko) videvam ...
Sicer pa ČESTITKE za nov post ... dolgo smo čakali tole!!!
Kar potrudi se, da naslednji post pripneš še preden tvoje zveste bralce začne zajemati abstinenčna kriza.
Hehe, v men je vzplamtela taka romantična zasanjanost ;) Sicer pa ja hmm ... FDV-jevke itak vidm, nekaterih pa res nism vidla tauzent let ;)
Se je cakanje obrestovalo? ;)
no ja ...
napiši še en post, da se 100% prepričam :)
Done! Kok pridna sem jest? FUL! ;)
In raje se raduje. Dajte jim iger in branja ;)
4. F! mora bit neki na tej črki.. 4.f ekonomske srednje šole novo mesto.. tut o nas bodo pisali knjige nekoč..
Joj, čisto po nesreči sem na tvoj blog naletela... :)
Škoda, da sem zamudila srečanje...
Hej Sara, uhh fajn, še ena duša, ki je zablodela v medmrežno podzemlje ;)
Jap, smo te pogrešal na srečanju ... ;)
ja, ja... Sem že kr nekej časa, samo šele zdej sem tvoj blog odkrila... ;)
Objavite komentar