ponedeljek, julij 11, 2005

Zakaj ne maram(o) ponedeljkov?

Preprosto! (kot pasulj) Ker se takrat spet vrnemo v realnost, na stare tirnice, se usedemo na trd stol in pričnemo z delom, kjer smo ostali v petek (ko smo sanjali o vikendu). Zanimivo, očitno je prirojen simptom homo sapiensa, da čim manj dela in se čim več zabava - tako že sleherni ponedeljek v najbolj skritih kotičkih misli načrtujemo petkova in sobotna pohajkovanja, ki vse bolj, ko drsimo v rep tedna, kristalno razjasnjujejo svojo sliko.

Moj prvi delovni dan je minil brez večjih pretresov, a kljub temu se ni prepustil lovkam dolgočasja. Z današnjim dnem je tako postala moja primarna naloga odkriti, kaj točno se sproži v človeških glavah, ko zagledajo mikrofon in (bognedaj!) bi morali vanj celo kaj povedati! Priznam, vsakdo (tako prijatelji, sorodniki kot sosedje in vzgojiteljice iz vrtca) bi lahko njihov vokalni izust prepoznali takoj, čeravno bi bila njihova participacija dolga borih 9 sekund - ampak oni se seveda ne želijo izpostavljati javnosti! Po tem, ko zagledajo "hudičevo napravo" v mojih rokah in mikrofon, srepeč v njihova usta, se jim pogled že v naslednjem trenutku povesi na uro in naenkrat se vsem zelo zelo mudi! Tako sem ravno sredi mrzlice zmotila starko, ki se ji je mudilo na avtobus (v popolnoma napačni smeri), gospo, ki je hitela k zobarju (eetaq, zobarji in njim podobna stroka so vedno točni kot švicarska ura), babico z vnuki, ki se je poprej ležerno sprehajala, nato pa z vso vnemo potegnila vnuka za ročico in ga kot v predjamskih časih odvlekla proč, ker se ji je (ravno v tistem trenutku!) blazno začelo muditi. Če ne drugega, mi prosim prizanesite z vsaj boljšimi izgovori.

Boomtown Rats - I don't like Mondays
Avenged Sevenfold - Seize the day

4 komentarji:

Bo pravi ...

Mahja, ta ponedeljek. Že ime je tako dolg ...
Zdaj se spomnim raziskovalnega članka v Sobotni o samomorilnosti med nami. Tam Andrej Marušič razlaga, da so samomorilna nagnenja pogosta prav v nedeljo zvečer in naslednjega jutra, in da je to normalno - da jih imajo tudi sicer duševno bolj zdravi ljudje.
Pah, mislim da bi se zrel človek lahko dvignil nad to. Kaj pa ti (kdorkoli) misliš?

Ker Punčara tako marljivo pripisuje svojim dnevniškim vnosom kul povezave, bom pa še jaz. "Calvin and Hobbes", moj najlubši strip:
- En v duhu mojega zgornjega sestavka / http://hlod.net/bolek/Medi-a/Calvin2.jpg
- Še en, prvi strip sploh / http://hlod.net/bolek/Medi-a/Calvin1.jpg
- In še en, zadnji strip sploh / http://hlod.net/bolek/Medi-a/Calvin3.jpg
- Pa še nekaj njih kul vmes / http://hlod.net/bolek/Medi-a/KalleOchHobbe/

PS.
Mega, suicidalni članek sem celo našel (priklon imenitnemu Iskanju Dela.si) - "Moški se ustrelijo, ženske utopijo." Sobotna priloga Dela, 22. novembra 2003. (Za naslednjo stran moraš "p=22" v URL popraviti v "p=23".)

Mojca pravi ...

Calvin and Hobbes je tudi eden izmed meni bolj ljubih stripov ;) Če me spomin ne vara, je bila celo zbirka stripov izdana v knjižni obliki ... in to ne le v eni, pač pa v več bukvicah ;)

In ja, mislim, da bi se osebnostno zrel človek zlahka bil uspešen dvigniti nad kaj takega. Slovenija je tako še vedno (imam prav?? - ne da se mi preverjati ob tej uri, ker me rahlo že boli glava) v samem vrhu samomorilnosti ...:(

Si jutri, pardon danes, vzamem čas še za članek ... ;)

LN

Bo pravi ...

Punčara:
- je na moji strani, da sta Gašper in Hops imenitna. Kul. (Le nikar me ne vprašaj po njihovem najboljšem trenutku. "Po mojem ga ni, vsi so najboljši", bi se strinjal s Stalinom.)
- ima prav: Stripi iz časopisja so bili do zdaj speti v nekaj 10 zveščičev. Kar nekaj mi jih je prišlo pod roke. Le nikakor niso hotel iti - izpod rok. Še več pa jih nisem še nikoli videl, a bi jih rad rad. Poglej si, o čem govorim: Bo & Complete Calvin & Hobbes Bookie List (white, bordered ones are still waiting to be ...)
- si bila danes kaj zaspana, nejevolna, ...? :)

Lep zaključek tedna.

Mojca pravi ...

Zaspana, jep ;)
Nejevoljna - kakih 10 minut :)

Lp;)