četrtek, september 08, 2005

Na živce mi gre ...

Pridem domov, komajda se usedem za mojega zvestega loobeja (računalnik), zazvoni telefon in iz druge strani proseč glas:"Nujno, upad na MSN!" Še preden uspem izdaviti: "Okej.", že tutuja. Vheftam (v SSKJ boste dotično besedo iskali zaman) se na messenger, nakar še preden uspem pregledati listo kontaktov, iz zvočnikov že zadoni nadvse prijetni zvok, oznanjajoč, da me je nekdo kliknil. Na zaslonu se brž pojavijo tri ljubka okenca (eno bolj utripa od drugega, mili zvok se širi po celi sobi, živčnost narašča):

1. mi že po pozdravnem nagovoru začenja pripovedovati nadvse zanimive zgodbice, pripetljaje in doživetja s frendi: smo bli s frendi tu pa tam pa smo delal to in ono, pa a veš kje smo bli še s frendi, to pa ne morš verjet, zadnč smo šli pa s frendi (stari, zaradi mene če ste s frendi svinjo bradavičarko na pol goli jahali in mahali s slovensko zastavo palčkom pod njenimi parklji)

2., zaradi katere sem pravzaprav prišla na MSN, mi je morala poslati kup nekih datotek, ki sem jih še isti večer morala razposlati naprej (okno non-stop utripa) ... sori loobe, ti nisi nič kriva, si le del neusmiljenih naključij ... ;)

3. mi po uvodnem besedičenju (Hej, kako si?) že nadaljuje s svojo heartbreaking resnično zgodbo, ljubezenskih težavah, hormonih, ki ji pokajo, foliklih, ki jih bo vsak čas razneslo na tisoč koščkov (upam, da kak ne prileti vame), njenih jesenskih načrtih, dilemi o fantih, dilemi o solati, ki ji bo vsak čas šla v cvet, krompirju, ki še ni pobran in ostalih življenjsko pomembnih stvareh (hey, I don't give a damn ... ). Torej se večinoma odzivam z: hmm ... bo že ;)

Preden mi uspe razvozlati vsa tajna sporočila, ki mi jih moji trije kontakti pošiljajo, zopet zazvoni telefon! "Halo, kje si?" - "Doma sem, for god's sake!" - "Dej mi pomagej neki ..." in potem še revežu pomagam neko stvar inštalirat (ej, a veš, da ne bo nič narobe, če se malo sprehodiš po menijih določenega programa?). Na koncu ostane še nekaj besedičenja in izgubljanja besed na račun vsakdanjih dogodkov. "Dobr, grem zdej," zaključim.

Nato se še približno pol ure ukvarjam s pacienti (tale s frendi je neomajen, v času pisanja ima spet neko novo zgodbico).

...
...
...


Če tole berete zgoraj omenjeni: sej vas mam vse rada, ampak ali se lahko naslednjič postavite v vrsto?? (ej tega, mi s frendi se loh postavmo v vrsto, kadr hočmo)