Boring!

Nekje vmes, ko sem v času trgovinske tlake med vrečkami za smeti (ne pa v njih) našla žemljo in ko je neka kupka zahtevala hrano za pernato žival, da bo imela lepši glas (žival, ne ona), sem postala na smrt dolgočasna. Ne vem sicer, če je to bilo na kakršen koli način povezano s tisto žemljo, še manj s tistim čudnim lepotilom za papagaja, je bila pa to bržkone posledica moje naveličanosti. Česa? Kao-junaškega tmauga s hrabrimi akcijami, ki namerava ob sodnem dnevu v naše kraje priti brez primerne obutve za štirikolesnika, pa v resnici še z njo nikamor ne gre, nesramnih ljudi, ki se kot hudič križa (ha!) bojijo mikrofona, žlobudranja tjavendan, jalovih poizkusov urjenja v novih izzivih in navsezadnje (če ne pravzaprav najprvo) prelaganja zelenega mercator praška, ki skozi majhno luknjico pušča vse tiste zelenogorskosveže sestavine, se zažira pod noht v majhno rano in tako hudičevo skeli. Pa še sneži, jebemti. In sedaj čisto počasi, po korakih, se bom poskušala prekopat skozi dno osebnega dreka in priplavat na gladino. In postat ne-tako-dolgočasna, seveda.