Novo leto #2

Na državnega praznika dan, osmega februarja, sem sedela v eni izmed neštetih obleganih kranjskih kafan in srkala belo vročo čokolado, ki ni bila vredna svojega denarja. Po dolgem času smo se namreč, začuda, na istem mestu našle skoraj vse osnovnošolske prijateljice in debata je vse od študija do belih pikastih gat nanesla tudi na novoletne žurke, ki naj bi bile oh in sploh žurke leta in najbolj načrtovani in pričakovani odklopi leta. Da se izognemo vsakdanjosti je v stanju omotičnosti od cigaretnega dima eni izmed udeleženk v glavi vzniknila ideja: "Hej, ta nou let je brezvezn. Nou let je tut loh 18. marca!" Blondne, svetlo-rjave, ki trdijo, da so temno-rjave, črne in rdeče glave so se spogledale in začele kimati, v roke so brž poprijele rokovnike in telefone ter začele črtati osemnajstmarčevske pedikerje, maserje, frizerje, stiliste in bleferje.

In bil je 18. marec.

V jebeš stanju sem predhodno objavila svojo odsotnost na vseh delovnih mestih, nekaterih celo večkrat, pustila poslovilno pismo in oporoko v predalu, spokala tadebele zokne, šal in kapo ter pičila: destinacija Krvavec. Jebeš. Z artikli glavnega pokrovitelja (Mercator Cola, Mercator Oranžada, Mercator čips, Mercator flips, Mercator vino, Mercator rum, Mercator pašteta, embalaža Mercator jajca, Mercator makaroni) v prtljažniku, štirimi osebami v avto-traktorski Ladi Nivi z odtrganim brisalcem in ženski voznici, ki tokrat zavoljo odgovornosti do ostalih osebkov nisem bila jaz, smo se po pol ure poplesavanja znašli na Jezercih. Ampak jezerc ni bilo. Bil je le sneg. Jebeš.

Otovorjene s kramo za 14 dni smo se odpravile naproti žareči zvezdi in že čez 5 min prispele v hlevček, ki se v naši zgodbi imenuje vikend. Po naporni in dolgi poti si je bilo najprej treba privoščiti oddih, to pa nadgraditi z akcijo na snegu, imenovano: šlaufanje. Postopek je sledeč: poiščeš primerno osebo, ki je pripravljena na šlaufanje, zlekneš se v ali na šlauf, se spustiš po hribu navzdol in upaš, da ne priletiš v: a) smreko b) drog c) človeka d) padeš s šlaufa dol. (Posebni spremljajoči efekt vseh opcij je kričanje.) Opcija d ima največ možnosti za uresničitev ob večjem številu ljudi (=4) na šlaufu, posledice ima lahko v smehu do solz in prividih smrti, ko Ana s popolnoma belim obrazom, ki ga je rešila iz objema snega, pravi: "Ej Mojca, mene so povozil!!!"

Take akcije potem navdušijo kakšne naključne fante, da nas z motornimi sanmi naključno kam zapeljejo in dvignejo adrenalin. (Tudi tu je spremljajoči efekt kričanje.)

Nato se začne upokojenski del: tapocen večerja, čvek in podmizno vino; predvsem slednje zna pri nekaterih osebkih povzročiti, da šest ur kvasijo ne flancate, pač pa neumnosti, in razglabljajo o vanilijevem sladoledu ter nevede zabavajo ostale. :) Opolnoči pa še zdravica! Z jabolčnim sokom - srečnga pa zdravga!

Nedelja pa nepopisno lepa. Sonce, sneg in ena stvar, ki je že dolgo nisem prakticirala: misliti na nič.

Fotk pa ni. Jebeš.

p.s. Stvar z Mercatorjem postaja resna.