Včasih pride kak dan, ko se visoki nebotičniki, ki rastejo iz zemlje želja, pričakovanj, idej in domislic, prepletenih z venčnimi listi pomladanskega cvetja, vetrom morske soli in vonjem pečenega kostanja, enostavno porušijo. Vsa gmota nekoč idealizirane zibeli življenja zgrmi na tla, popolnoma zapraši podstrešje in vse, kar nastane, je NIČ. Popoln NIČ je in vse je JASNO.
Ne prvič, ampak znova.
Pa še večkrat bo tako.
5 komentarjev:
Mojca poet ;)
Mojca, cheer up! :)
Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše, kot bi rekel g. Murphy ;)
Saj ni slabo, v bistvu je super.;) Samo drugačna perspektiva ... ;)
se popolnoma strinjam!!
(a mi lahko nekdo vse, kar je napisano po besedi "vcasih" prevede v normalno slovenscino? men jasno nic.)
LMAO, ana :D :D
Objavite komentar