Ne morm!

Kaj delam? Ravnokar sem prispela z nonmerkator šihta, vase navrgla kosilo (=Milka Strawberry Yoghurt) in zdej grem delat en prispevek. Ob osmih se grem (že dolgo obljubljeno) socializirat z eno evrobejbo, ko pridem domov, se bom najbrž po hitrem postopku zložila v nočni počivalnik, se ob sedmih pretepla, da se bom spravila iz postelje, šla pisat poročila za faks (aja, sej res - na faks tut hodm ...), pokosila (ne travo), šla na merkatoršiht, ob polnoči brez kakršne življenjske sle ponovila postopek prejšnje noči, po prikrajšani dozi spanja zombijevska odšla na merkatoršiht, ob treh prispela domov in šla pisat članke. Well, there goes my weekend.

"Zato, draga moja, ti pejt kr sama filat kao "samo eno polico", pa zatlač si nekam tabeu persil, k naj bi biu na zalogi, pa ga sploh ni, pa nehej izkoriščat, prepričvt pa pizdit folk ves cajt za brezveze sam zrd tega, ker nis srečna, če ne pizdiš. Ja u končnici je lukna, pa kaj pol? A nej mam detektorje, da ko bo nekdo eno stvar uzel, nej hitro tečem po novo? Cifa ni. Ne, nikjer ga ni. Vse škatle sem preložila, cifa ni! Ne, ne morm se učit nasledn tedn, zato ker mora biti to narejeno DO naslednjega tedna. Pa nehej klicat na dve minuti ko zmešana! Ne bo me!!!! Sicer me pa loh odpustiš, ampak, itak že odpovedujem!!"*

Ja, to bi morala reči merkatoršefici, ko me je klicala, če lahko spet vpadem. Jaz pa: "Se opravičujem, ampak enostavno ne gre ... Ne, ne gre ... Res ne gre ... Nimam časa ... Res ne morem. Vem, ja. Ne morem, res ... Ne, res ne morem. Se res opravičujem, ampak ne bo šlo. Ne, ne ne ... Joj, mi je res žal, ampak tako je. Ja, ja ... Ne, res me ne bo. Kaj? Ne, RES ne morem."


Bah!

p.s.* Ni ga človeka, ki bi jo maral.