Kako priti do jagodovanja #2

Tokrat so ključne besede še bolj čudne kot prejšnjič:

• kurba zelezniska postaja - kakšno bi najbrž našli, ja
• jagodne nedelje - so to nedelje, ko ješ samo jagode?
• ženska za volanom - je vozeča nevarnost
• cena barvanja las - pr men za male pare! za neprijetne barvne odtenke po končanem barvanju ne odgovarjam ;)
  
• morm se učit - ponavljajoče se geslo med kampanjskim učenjem, ko grlo že krepko zalija voda
• želje samske - emmm, bit nesamski?
• branje drugih kar pišejo na msn - je moralno sporno, zahrbtno in grdo! Ampak poznam nekoga, ki bi ti morda znal pomagat ;)
• poslovilno pismo - tudi samomorilci obiskujejo moj blog ... ali pa jih je nemara moje pisarjenje porinilo v samomorilstvo?
• ali so ženske med pms res tečne - res s(m)o! pa tudi pred in po pms! :)
• traparije - this is the right place!
• kako se ubiti - najprej poslovilno pismo, sedaj pa še to ...

Moj drugi prvi šolski dan

bi bil lahko nadve izviren naslov esejističnega skrpucala, ki bi ga na pobudo jezikovno osveščenih predavateljev vsak drugorazredni študent moral napisati za ponovno obuditev ali celo razvoj svojih slogovnih sposobnosti. Seveda, če bi bilo kateremu predavatelju (izvzemši jezikovnokulturnike) sploh še mar za skrivno življenje študentov ali pa za njihove slogovne pomanjkljivosti ...

Moj drugi prvi šolski dan je bil precej ljubljanski. Rahlo nenatančna časovna matematika se je spremenila v klobaso, klobasa v kolono, kolona v vzdihljaje, vzdihljaji v neprijeten položaj urnih kazalcev, urni kazalci pa v polurno zamudo prvega predavanja. Da seveda niti ne omenjam parkiriščnega kaosa, bratenje pločevine s stebri, grmi, pločniki ali drugo pločevino in sedemsto dvainštirideset obvozev na poti, ker je ravno pred volitvami potrebno urediti še toliko prometnih odsekov in zavarovati toliko poti! Naključje? Ne bi rekla.

Moj drugi drugi šolski dan je Taksi Mojca še pred ljubljansko gnečo naletel na kranjsko gnečo, vremenski izliv (no ja, naliv), obtičanje v križišču, rdeče semaforje, samo še 20-minutno zamudo in prostorne predavalnice tako opevanega novega dela FDV (33 sedišč, 60 ljudi?). Komu sedaj ne gre matematika najbolje od rok?

Moj drugi tretji šolski dan je občutil simbiozo značilnosti prvega in drugega šolskega dne, prekinitev tradicionalnega zamujanja s celo točnim prihodom, 5-urno luknjo med predavanji, preveč kave in nepozabno vožnjo s šoferjem Ljubljanskega potniškega prometa do konca sveta in nazaj (pravzaprav le do Dolgega mostu nazaj do Bežigrada), v katero je vključena celo dih jemajoča življenjska zgodba šoferja in edine potnice, mene.

Ljubljana, še veliko dogodivščin naju čaka, kaj?

Pisma oboževalcev

Pred dobrim tednom se je v elektronskem poštnem nabiralniku, polnem pisem oboževalcev, znašlo tole sporočilo:

Hi maybe this mail is a little strange for you but i have a question for you what does it mean Puncara??? that's all i hope don't botter my question

Im from Mexico and i have a pillow that put the name puncara and i never know why i put that name so i'll been searching for an answer and i found your page whit the same name.

Thanks for your time and i wait for and answer.

Recept za uspešno blogarjenje

Priznam, vmes me je minilo. Vkalupljena v standardizirane brezdušne oblike kvazi novinarstva v stilu "katero je ostro oko paparaca po mastno plačanem dogovoru ujelo zgoraj brez in katera ni čistokrvni izdelek matere narave" sem izgubila stik s kakršnokoli ustvarjalnostjo in, bohnedej, malce zahtevnejšo možgansko dejavnostjo.

Nemara je vse religiozne predpostavke v kali zatrl moj osebni Veliki pok, da moram pri svojih častitljivih dvajsetih letih zlatorumene holivudske trače z $ ketno okrog vratu, ki dela bling bling, zamenjat s "tapravim" novinarstvom, denimo, kako je Drnovšek pogonil ves keš (kadar majo otroci dnar, majo kramarji sejem, ne?) in kako mu ga zlobni očim, tudi Janez imenovan, noče več dat. Holivud je tut v politiki, jep.

Ostali so osnutki začetih vrstic brez ustreznega repa.

Zlato pravilo: treba je pisat iz sebe.

Ko te preplavi morje razburkanih čustev, ko se znajdeš v požrešnem vrtincu neustavljive jeze, ko udi neustavljivo drgetajo zaradi primanjkljaja čokolade (še vedno na čokoladni abstinenci z izjemo kandirane marelice v beli čokoladi pretekli petek, I'm almost strong!), ko ti ne uspe priti na prvo mesto pri igrici za petletne mulce (jebemo mast pa še margarina zraven!), ko se ti zažge palačinka ali ko ne moreš psa rešit iz ne ravno prijateljskega objema sosedovega psa.

Srebrno pravilo: treba je pisat takoj!

Ne čez deset ur, ne čez dva dni in ne čez pol leta. Sicer ostanejo le še blede sence občutkov in v prah zmlete misli, povožene z bagerjem, s katerim nam je Brane pred mesecem razmrcvaril edino pot do ljubega doma in matiterezovsko obljubil nov asfalt, ki ga še vedno tako upajoče sanjamo. Žoftless in Žmohtless.

Bronasto pravilo: preden zmagoslavno stisneš publish, ne pozabi na dodatno kopijo, ker ti ata blogger zna čisto slučajno vse skupaj poslat v tri malore.

Dodatno pojasnilo ni potrebno.

Priznam, vmes me je minilo. Pisat. Ne pa dihat z blogerji.

Navdih

Moj blog je mrtev. Jaz malo manj.

Kadar ure in ure ne strmim v snežno bel razdelek bloggerjevega prostora, namenjenega postanju, brez navdiha, potem ...

a.) se pretvarjam, da se učim
b.) dan naskrivaj podaljšujem za tri ure (bolje rečeno: spim 5 ur na noč)
c.) se tresem, ker že pet dni nisem dobila kakršne koli doze milke z lešnikovo kremo, gorenjke s celimi lešniki, čokoko-tiramisu sladoleda, čokoladnih napolitank, piškotov s koščki čokolade, snickersa, kinder maxi kinga oziroma česarkoli z višjo stopnjo sladkorja v sebi, kar bi na meni delovalo kot pomirjevalo
č.) v temi razbijam likalnike
d.) že tri dni zamujam deadline!


... izdih.

Motivacija ...

je nična.

Levo od mene: kava in dva kapučina, desno od mene: tekila, pred mano: zajeten kos literature in premalo časa.

Cilj: ugotoviti, ali je Gramsci s pojmom pasivna revolucija res označeval vlogo zmernih v risorgimentu


Dosedanje ugotovitve: nekaj je narobe s sladko smetano

A hell of a week

Iz filozofskih tolmačenj sem se zvlekla k stvarnosti.

[opozorilo: sledijo dolgočasni opisi iz povprečnega življenja malih ljudi]

V torek sem dentalni medicinki dovolila, da mi v ustni votlini (ob uporabi lokalne anestezije, seveda) naredi masaker in izpuli sedmico. Z neznansko praznino v srcu (in predvsem v ustih) ter v pričakovanju darila od zobne miške sem baba škrbasta v sredo po šestmesečnem dollypartonskem 9-to-5 šihtu ustavila svoje zažiranje dela brezposelnim diplomirancem in dala (nepričakovano?) odpoved, v četrtek (petek, soboto in bržkone tudi danes?) sem naletela na kup vprašajev in klicajev, povezanih s sredo, v petek naj bi se pričela moja ponovna agonija z učenjem (raba pogojnika je popolnoma ustrezna), v soboto pa sem za seboj pustila svoj zadnji najstniški dan.

Yeah, I'm 20.

Dopustna

Preden z novo turbo 16V močjo v krilih krenem na stara delovna pota, še nekaj nostalgičnih spominov na prejšnjetedensko dopustovanje ...

"Mojca, a me lahko nehaš zbujat s svojim govorjenjem"
ali
brezdiapozitivni potopis o neumnostih

Zasedba je bila seveda žensko popolna (se že vnaprej opravičujem zaradi vulgarnosti izrazov, ki so v resnici ljubkovalni nadimki): ena kurba, ena, ki vedno spizdi, ena jokava privrženka ema, ki v okvirih svojih prostočasnih dejavnosti fura safr, ena s čebulnimi joški in še ena, ki je ne smemo žalit, ker je njen vikend.

Popolna zasedba pomeni tudi popolno zabavo; "ilegalno" prevažanje velikih količin vode čez mejo je nasmejalo carinika, gojenje paradižnikov na sončne celice je svoje sadove obrodilo v kosilih ob devetih zvečer, vsakodnevno jutranje ocenjevanje čistoče in higiene omaric, postelj, rjuh in tal smo na žalost letos opustile zaradi prevelike dileme, katera ima bolj dezinficirano čisto, pomivanje posode in z njim povezanega tekmovanja Koliko posode lahko umažemo v enem dnevu pa vsako leto dobiva nove razsežnosti (navsezadnje, zakaj ne bi uporabili pribora za sedem ljudi, če nas je pa samo pet?). In, ali ste vedeli koliko večernih toalet lahko napravite iz samo enega samcatega kosa šala? Ne, odgovor ni 86, pač pa TRI.

Poliglotske sposobnosti smo ovekovečile pri Švicarjih, ki posedujejo "Uhr Pharme" ali vsaj "Schokolade Pharme", Magnusu (Šved? Morda se motim?) smo za prevoz, ki ga je skušal izbarantati od nas, skušale predlagati drugačen posel s Calvin Klein wannabe spodnjicami, ugrabile smo enega hudo simpatičnega Mariborčana z jamicami v ličkih, lepotni spanec sobne sotrpinke pa je v jutranjih urah ob dveh popoldne neštetokrat zmotila moja neusahljiva želja po monologiziranju. In spet, zakaj je ženska multioperativno bitje? Ker lahko pije pivo, bere knjigo in se pusti manikirati obenem!

Lahko bi napisala še kaj o bananinih šejkih, vsakodnevnem uglaševanju grl z "mi mi mi", pa naj to ostane skrivnost.

Do naslednjič. ;)

Jasnina

Včasih pride kak dan, ko se visoki nebotičniki, ki rastejo iz zemlje želja, pričakovanj, idej in domislic, prepletenih z venčnimi listi pomladanskega cvetja, vetrom morske soli in vonjem pečenega kostanja, enostavno porušijo. Vsa gmota nekoč idealizirane zibeli življenja zgrmi na tla, popolnoma zapraši podstrešje in vse, kar nastane, je NIČ. Popoln NIČ je in vse je JASNO.


Ne prvič, ampak znova.


Pa še večkrat bo tako.

Robbie Williams

Tožila bom izdelovalce avtobusov, ker so diskriminatorni do ljudi, ki so višji od 180 centimetrov (ali se vsaj tej številki močno približajo).

Kako spat, če se tvoje koleno sumljivo preveč brati (ali sestri) s sedežem pred teboj in te preveva čuden občutek, da boš vsak čas staknil klavstrofobijo? TEŽKO.

..::Naslednje tegobe doživljaš, če te skrajno tišči spat in si desni sedež na levi strani oz. levi sedež desne vrste sedišč priložnostnega vozečega prebivališča::..

Po začetni akomodaciji ob treh zjutraj, ko sem še nadejala lepotnega spanca, sem ugotovila, da bo udobne koordinate za vse odvečne ude bržkone hudičevo težko najti. Če noge pod kotom nasloniš vstran, si pravkar začel vdirat v zasebni apartma soseda, če pa isto akcijo ponoviš v drugo smer, jih moraš tako ali tako vsakih 2,3 minuti umikat, ker je prehod očitno železniška postaja za vse tiste, ki jim cisterna ne zdrži urinalnega pritiska več kot dve uri.

Še preden si polomim tretjino kosti in si noge končno gimnastičarsko zatlačim za vrat, me ob teli prekrasni harmoniji zvokov razdrami izjemen barven mozaik prebujanja sonca. Jutranji hlad se je zarezal v robove drevesnih krošenj, slikarju je iz rok paleta zdrsnila na tla. Svetlordeča se je prelila v rumeno, bleščeče sinje modro kliče ptice. Neverjetno lep trenutek!

Čustveno dotaknjena drsim v sladkorni omot lahnega spanca, pred bodočimi vbodi inzulina pa me neusmiljeno reši vodičkin glas: "Postanek."

Zašklepetam z zobmi in popolnoma nič več romantično nemarno zakolnem. "Pa pejmo vn ..."


p. s. Budimpešta je navdušila, prav tako Robbie. Malo manj Collegium.

Kršilka

Danes sem popolnoma nezavedno vsa križišča prečkala skozi rumeno luč. Še malo pa bom začela plonkati na faksu.

Če te močno prime ...

... in enostavno ne moreš več kljubovat zakonom narave, se odzovi klicu. Kolona na avtocesti, med Ljubljano in Brezovico, v soboto popoldne:

1. rojstni dan

Jap, šele v zadnjih izdihljajih rojstnega dneva pišem to voščilo malčku. Leto dni žlobudranja, jokanja, nerganja, začudenja, hrepenenja, ogorčenja, borbe za svoj prav (in narobe) ter nekaj misli kar tako ...

Vse najboljše Jagodovanje in jagodičenje ...

Strašiiiiii

Kdo? Kje? Kdaj? Je treba bežat? A si okej?

Vse to in še več ... že 7. julija na Mojčinem blogu.


Nekdaj neustrašno dekletce, ki se je s powerrangersko močjo bojevalo proti namišljenim sovražnikom v leskovju, je zraslo v bojazljiv šolski primerek Bandurinega modelnega učenja (nekaj v smislu Ju skrim, Aj skrim).

Mene je namreč strah vsega. Pretiravam. Strah me je teme, čiste teme. Strah me je premikajočih se stvari v temi. Čudnih oblik. Pod vplivom filmske fikcije se namreč normalne oblike v mojih iluzornih predstavah oblikujejo v čudne. V duhove, morilce, prikazni. V stvari, ki jih ni.

Akulofobijo premagujem, dejansko pa nadgrajujem, z grozljivkami; izključno na dva načina: v družbi (najbrž gre za utrjeno podzavestno željo vsake dekline, da bi se nemočna stiskala v objemu kakega prijetnega pogumneža) ali sama, sredi belega dne z odprtim oknom.

Domača naloga: primer iz vsakdanjega življenja.

V družbi štirih rožnatih bijačes med iniciacijskimi obredi na Šmarjetni sem včeraj v levem vzvratnem ogledalu živalske silhuete zamenjala za podivjanega gozdnega čuvaja, v desnem pa za serijskega morilca s srpom, ki je z glasnim "tresk" obelodanil svoj prihod. V eksploziji adrenalina so se obredi predčasno končali, voznica rdeče Faradayeve kletke je zaključila z: "Dost je." In pritisnila na gas do doline.


Ampak strah je votel, okrog ga pa nič ni.

Še ena pridobitev ...

Podobno kot je pred kratkim v ljubljanski živalski vrt prirjovel nov morski lev, je tudi naš zverinjak (ponovno) postal bogatejši za mijavkajočega člana.

Ime: še neznano (spet)
Akomodacija: 50-odstotno uspešna; luškano bitje je še vedno malce sovražno nastrojenu proti 30-kilski čivavi, ki naj bi bila labradorec in mačjemu lepotcu Casanovi.

In naj bralcu ne uide še moj fotografski talent ... (model je tudi bivši akrobat, pred fotosešnam pa je nerodno padel v mlečno tekočino in malce umazal svoje pražnje oblačilo)

Poletje?

Te dni se zombijevsko prekladam izpred modernega abakusa na kavč, s kavča na posteljo, s postelje na kavč in spet nazaj pred računalo: kroženje po elipsi, ki se dogaja v moji sobi, namreč določajo prefotokopirani zapiski, delo iz domače pisarne in smiljenje sami sebi.

Po kisloglistasto ugotavljam, da je pet res magična številka za jutranjo budnico, zvečer (zjutraj, opoldne in popoldne) ugotavljam, da nič ne znam, ponoči, ko se premetavam na postelji in zjutraj, ko se zbujam v mlakuži lastnega znoja ugotavljam, kako soparno je, čez cel dan pa me preganja misel na vse deadline, ki me lovijo za pete.

Pa baje, da je poletje ... ampak razen vročine in komarjev, ki kujejo romanco z mojim monitorjem, nimam trdnejših dokazov.

Včasih sem punca

Me je imelo, da bi počakala 14 dni in nato eksistencialistično problematiko razrešila z: "Jaz sem", pa so me prej zasrbeli prsti ... in me nima več.

Svetovno nogometno prvenstvo. Depeche Mode. Ločevalne diete.

In kaj delam jaz? Nič od naštetega seveda. Kujem namreč blazne načrte o tem, kako bi zavzela svet (to že odkar pomnim), si s črnilom belim možganski kontejner, zakaj kost iz modrcev vedno razpara blago in izvaja atentat na mojo prsnico ter čakam, da se odpre nebo in da se vame v velikem slapu zlije vse znanje, ki ga potrebujem za jutrišnji izpit ...

...
...
...
...
...
...

Še vedno nič.

...
...
...
...
...
...
Kost sem potegnila ven.

Mene ni.

Sajber komunikejšn

V času mojega fijakanja po IRC kanalih, kar danes nadgrajujem s podobnimi chat komponentami, sem posebno vzljubila izrodke iz plemena izpraševalcev.

To so tisti brezmožganski osebki, ki te po uvodnem nagovoru z živjo vljudnostno povprašajo po počutju s kako si (kar neznansko sovražim, ker moram dejansko vedno analizirati svoje počutje in traja vsaj pet minut, da približno opišem svoje stanje - če me v svoje kremplje grabi dolgočasje in lenoba se zadovoljim z enobesednim prislovom dobro ali slabo) in nato brez posebnega ozira na prejšnje vprašanje (npr. zakaj slabo?) nadaljujejo z vprašanji o:

a) starosti
b) kraju prebivališča
c) okupaciji
č) če so malce nekonvencionalni, se obregnejo še ob hobije
e) vrhunec zelo zanimivega pogovora je seveda SLIKA!!!! (ali povezava na ustrezno spletišče)
f) in v primeru ustreznih karakteristik jasen zaključek mukotrpnega petminutnega govoričenja: telefonska številka. (Alert! Potencialni partner na vidiku!)


V tem vrstnem redu. Če so malce neučakani, točka e zamenja točko a.

Dialog je zreduciran na našteta vprašanja in v primeru takisto dolgočasnega osebka na drugi strani z odgovori in pobudo Ti?

Po tem, ko imajo v bazi dovolj podatkov o konfekcijskih številkah, fobijah iz otroštva in številu trepalnic na levi veki, se lahko prične še bolj zanimiva (ampak saj skoraj ne more biti bolj zanimiva od prejšnje, kajne?) komunikacija. O vremenu, o novih vrstah fuksij, tigrastih tangicah in podobno ...

Pliz, đst šut mi.

Dopuščam možnost, da gre vse skupaj za morda kakšno posebno specialno enoto pod krinko, ki naše skrivne podatke posreduje višji vesoljski sili; vsi mali nedrogirani vesoljčki pa vsak petek v stilu Big Brotherja namesto Pri Jožovcu z Natalijo spremljajo naša bedna življenja in se od smeha valjajo po mikrokozmosu.

Pred 14 dnevi ...

sem pričela svojo agonijo z učenjem.

Danes sem na strani 12, predgovor h knjigi pa se konča na 10. strani.

Lenoba.