Ker je bilo dogajanje celega tedna sila dolgočasno in predvsem zelo navadno, je bil danes že skrajni čas, da se zgodi nekaj
"nenavadnega". In se je.
Budilka
spet ni zvonila ali pa sem jo podzavestno (
spet) izklopila, zato sem se namesto ob 8.00, z maminim prispevkom - vikom in krikom, zbudila ob 8.41. Naj omenim le to, da bi ob 8.30 Taxi Mojca moral pobrati že prvo stranko na poti v Ljubljano.
Dogajanje v naslednjih
7 minutah:
2 minuti umivanja zob,
3 minute oblačenja najbližjih kosov garderobe (jep, ni bilo pomerjanja stilnega ujemanja - sram me bodi!) še vedno v REM fazi,
1 minuta za pisanje mesiča vsem cenjenim strankam, da bom zamudila in
1 minuta za torbico, skobacanje v avto, zapenjanje varnostnega pasu in vžig motorja. In grem.
Le z zamudo 21 minut prispem do prve klientke, hitro skoči v avto in drvimo naprej. Od 8.51 do 9.07 se odvija divja vožnja do Kranja z obvezno opremo čelade. Drugi cilj je kljub vsem traktoristom, tovornjakom, avtobusom, kolesarjem in pešcem, ki imajo očitno nek pakt z Murphyjem, dosežen v
16 minutah, povprečen smrtnik jih sicer porabi 25.
Ampak sploh nisem živčna, niti zoprna in nejevoljna.
Vse skupaj se mi zdi prav zabavno! Pričakujem, da mi bo v kratkem na mobitelu crknila baterija ali zmanjkalo denarja. Crkne baterija kakopak.
S še dvema soakterkama se Tour de Ljubljana preusmeri na tretjo postajo, kjer čakata še dve udeleženki bitke za Veliko nagrado. In spet gasa (do Krasa).
V časovni stiski se odločim, da bi šle po bližnjici - naj ponovim, moja malenkost nima orientacije, poleg tega pa se po načrtovani poti še nikoli nisem peljala. Pričakujem, da bo Murphy udaril znova.
Ampak ne. V manj kot 20 minutah se znajdemo na Dunajski.
Kakšen uspeh! Okej, potem bodo pa vse rdeče na semaforju. Ampak ne! Smo jo imele le pol križišč ;)
Odisejade še ni konec, predvidevam, da se bo zataknilo vsaj pri parkiriščih. Ampak ... prvo parkirišče je bilo resda neuspešno, na drugem pa se nam je že nasmehnila sreča in po vzvratnem parkiranju v mišjo luknjo ugotovim, da tako lepo pa že dolgo nisem parkirala. ;) Po uspeli akciji se ravno dodobra zbudim.
Za nameček, ravno ko se odpravljamo proti ljubemu vseučilišču in eno sopotnico oddam na avtobusni postaji, ker se odpravlja v drug del Ljubljane - se ravno v tistem trenutku pripelje njen avtobus. Skoraj ne bi mogel biti boljši timing.
Ker je bila stvar že res nenavadna, je Murphy poskrbel vsaj za dež (me pa brez dežnika, jasno!). Točno ob uri se znajdemo v predavalnici, že ob prvem pogledu na njeno vsebino soočene z dejstvom, da ne bomo dobile sedišč. Pa smo se spet uštele ...
Koloniziramo zavidanja vredne sedeže (edine 4 in a row) - zakaj zavidanja? Ker so dovolj blizu za sledenje predavanje in dovolj daleč za skriti pred pridigarskim pogledom predavatelja.
Murphy pa je očitno izgubil upanje nad mano - preostanek dneva je spet minil brez zapletov in sila
"navadno". Eh ... :)
