nedelja, oktober 30, 2005

Big Foot Mama

Odličen koncert, ki mi je pomagal odkriti eno (in edino) že dolgo pozabljeno pozitivno lastnost "biti velik 179 cm" - imeti dober razgled, kljub temu da nisi v prvi vrsti ;)




















Imeli smo se fajn, nadihali smo se svežega, s cigaretnim dimom (NZ is my solution) oplemenitenega zraka v dvorani, 15x sem najbrž fotografije "6. razred devetletke darkerce wannabe" pred seboj ozaljašala s svojo pojavo, ker je dekle po trikratnem fotkanju nastopajočih v objektiv želela tudi trikratno ujeti še svoja doživljanja na koncertu.

Po pešačenju v neznano, šele po 20 minutah smo se namreč vprašali, kam zares gremo, je padla odločitev, da gremo domov; neuspel poskus, kako priklicati taksi, je pripadnice nežnejšega spola nagradil s podukom, ki ga je dal sam navigator Jan: "Babe, a si loh eno cifro zapomn'te!!" (Po vtipkanju neke številke, ki smo mu jo posredovale, mu je namreč žametni glas dejal, da telefonski aparat še ni zaseden.)

Kakorkoli, bolj ali manj smo kljub temu srečno prispeli v začasno domovanje in kot angelčki zaspali ... v ušesih pa je še zjutraj odmevalo Rola, rola se mi zdej ...

p.s. Mojce Mojce pa ni blo :(

2 komentarja:

Lovro Žitnik pravi ...

sliš se super, upam da bodo kakšni posnetki v obtoku...

hehe, aj biu vsaj lovro ;)

Mojca pravi ...

jep, lovro je pa bil :) ti si povsod neki priviligiran ;)