sreda, oktober 12, 2005

I just don't know what to do with myself

... še ena iz vrste Mojčinih zgodb, ki jih piše življenje ...

Kaj početi med ogledom filma, ki traja 2 uri, 12 minut in 47 sekund, v majhni, brezzračni, klavstrofobični predavalnici, zvok pa je tako slab in nerazločen, da niti tisti (piflarčki) v prvi vrsti, ki sedijo zraven zvočnikov, nimajo niti najmanjše ideje, kaj je rdeča nit dogajanja? Pravzaprav so se tisti v prvi vrsti znašli po naključju, ker so na prizorišče videoprojekcije prišli z akademsko točnostjo, obenem pa slovenskemu pregovoru postavili novo dimenzijo: Kdor zadnji pride, prej melje. :)

Ker je film brez podnapisov, se prvih 5 minut trudiš ujeti šume iz oddaljenih (hi-tech) računalniških zvočnikov, vendar ker je tovrstno početje preveč naporno in ker se že po uvodnih besedah izgubiš, precej hitro opustiš dobronamerni cilj in začneš z novo misijo: kako se čim udobneje namestiti na tog, lesen in trd stol. Ko noge daš sosedu za vrat in se ta začne pritoževati nad sumljivim vonjem, ki prihaja iz okolice tvojih nog, zaprepadeno ugotoviš, da je tudi slednja akcija brez Toma Cruisa postala misija nemogoče.

Z nogami v lastno napoto torej sediš in zreš v platno pred sabo in se trudiš dveurno ždenje narediti čim bolj zabavno. Z nemim filmom si tako skušaš predstavljati, o čem resnično teče beseda v filmu, a se pozornost bolj kot na to preusmeri na opazovanje vedenja igralcev. Z levo sosedo družno ugotoviva, da ima Robert Redford določene poteze Brad Pitta in da v vlogi kroničnega kadilca (kadilca z verigo) briljira Dustin Hoffman.

Nak. Spet izguba zanimanja. V veliko olajšanje mi je, da se približno tako kot jaz, počuti cela predavalnica - opazovanje sotrpinov je namreč naslednja zabavna igrica, ki se nato prelevi v seznanjanje z notranjo opremljenostjo prostora.

Od behavioristične psihologije do arhitekture - še vedno ostane ura in pol. Pravzaprav nas šele takrat zajame bridko spoznanje, da smo šele na tretjini filma! Nove misli: kako pobegniti? Vsaj za 10 min! Odmev klicev, ki jih posreduje narava, ujame nekaj sotrpinov v našem mučilišču: ljudje se menjavajo kot na železniški postaji ter odhajajo v edino pribežališče - wc. Sistem brez tehničnih motenj deluje kako uro.

Nato pa DOVOLJ! :) Predavateljica naznani predlog: ali pogledamo do konca ali gremo domov? Brez oklevanja v en glas: DOMOV!

In pobrali smo šila in kopita in tekli, kolikor so nas nesle noge, čez drn in strn in ... živeli srečno do naslednjega predavanja. ;)


p.s. Film je kul, si ga bom ogledala doma - z zvočno spremljavo!

3 komentarji:

Mayhem pravi ...

Kaj pa študiraš? Pri nas (na FRI) predavanja niso bila nikoli obvezna razen pri profesorju Mihelčiču.

Drugač pa hvala za idejo. Mislim da si bom ta film v kratkem tudi sam ogledal :)

Yah0da pravi ...

Mi smo bolonjci pa je nekak obvezna prisotnost (75%), ker se ti sicer ne prizna, da maš opravljen izpit. Scena je v tem, da nas pri nekaterih kličejo, pri nekaterih nas je pa malo preveč za klicat, tko da se bo bojda to izvajal s tem, da bodo samo učas preverjal - bomo še videl kakšen bo ta sistem:)

Študiram pa novinarstvo, FDV.

Mayhem pravi ...

Dobnikar! Jaooo, še dobro da sem pri njemu opravil vse izpite...