Ob starem letu

Nak, ne bo rubrike Oziramo se 2005, tudi ne rubrike Obljube 2006, niti kako nameravam zanemariti vzpenjajočo asocialno kariero in praznovati Veliki prihod leta dvataužentšestga v družbi oseb iz mesa in krvi, ki niso namišljene in če jih ustreliš, nimajo še dveh življenj, pač pa umrejo (sicer pa še ni nič dokončno ;)), bodo pa želje:

- da bi bili ljudje okrog mene manj dolgočasni
- da bi bili bolj iskreni do sebe in si priznali, da po prvem prosincu ne bo čisto nič drugače kot doslej (razen tega, da bomo shujšali, se bolj učili, bolj marljivo delali, imeli več časa za stvari, ki nas zanimajo, prebrali vse Herije Potrje, poiskali moža/ženo, razvili kariero in napisali srce-parajočo avtobiografijo s pretresljivimi odlomki iz otroštva)
- da bi moja 30-letna soseda vsaj enkrat pravilno uganila, s kom se pelje, kadar me poštopa
- da baterija na telefonu ne bi crkavala v najbolj pomembnih situacijah
- da bi bilo vedno dovolj prostora na trdem disku, prav tako petindevetdeset-oktanskega goriva v rezervoarju avtomobila in denarja na računu
- da bi bilo vedno dovolj sourceov za download
- da bi natakar ob kavi vedno prinesel kozarec vode in da bi natakarica v Šumiju kdaj dala kakšen prebavljiv bonbon zraven
- da se e-poštni nabiralnik ne bi polnil s 40-imi FWD-ji na dan, pa niti eden izmed njih NE bi bil ZARES smešen
- da bi bilo vedno dovolj parkirišč
- da bi v Cerkljah na banki Akakij Akakijevič (ki si je končno priznal, da nima las in opustil lasni vložek) pridobil na hitrosti pri svojem delu
- da bi bilo manj praznih obljub in besed ter več dejanj (sicer pa glej točko 2.)
- da bi bila postelja vedno topla
- da se ne bi nikoli zažgal oblat za torto

in ... da bi ura vedno ravno prav zamujala.

Jutro

6.00
Lahen pršič snežink, v belo odete veje, gaz avtomobilskih gum prvih jutranjih delavcev, škrtanje javne svetilke, vaška novoletna jelka, ki se bo vsak čas prekucnila na cesto, in tri pregorele žarnice, kapljanje vode iz vodnjaka, polmrak, bleda tišina.

Moja verzija miru.

Božič

Home alone, Dr. Seuss' How the Grinch Stole Christmas, Miracle on 34th Street, The Polar Express, A Christmas Story, Rudolph the Red-nosed Reindeer, A Christmas Carol, The Santa Clause.

Last Christmas, All I want for Christmas is you, Happy Xmas (War is over), Silent night, White Christmas, Jingle Bells, Jingle Bells Rock, Santa Claus is Coming to Town, Do you hear what I hear, Little Drummer Boy, Frosty the Snowman, Do They Know it's Christmas.

Plus Coca Cola.


Vesel božič! ;)

Trenja

Po nekem čudnem naključju se na vsake kvatre enkrat zgodi, da miško zamenjam za daljinski upravljalnik, ki ima, kot sem danes doživela razsvetljenje, sicer že nekaj časa prazne baterije, pa tega moji senzorji zaradi redke uporabe doslej še niso zaznali in uspeli pretvoriti v idejo, da bi se odpravila v trgovine po nove.

Na eno oko, ki še dokaj dobro služi svojemu namenu, spremljam Trenja, pardon, božično oddajo Trenj z glavno temo Kaj nas žene? Začne se s posnetkom horde ljudi, ki drug drugemu pulijo lase in lomijo mezince, da bi se dokopali do cenejšega multipraktika in pilice za nohte, v gosteh in pripravljeni na krvoločno (če se taka za božično oddajo sploh spodobi) debato pa sedijo dr. Tine Hribar, Vida Žabot, pater Branko Cestnik, če se ne motim tudi dr. Janek Musek, Andrej in Sara iz Bara, na oddaljeni zvezi pa je prisotna tudi dr. Vesna V. Godina. Na omenjeno temo sledi tudi telefonsko glasovanje.

Vendar iz začetne teme kar naenkrat z odskokom preskočimo štiri metre v daljino in se zaustavimo pri popolnoma drugem izhodišču - prijateljstvu, nesebičnosti, kjer zbrani akademiki z "učenimi besedami" mlatijo prazno slamo, občasno gospod Slak z "Dobro, dobro" ustvari atmosfero živčnosti in besedo preda še Barovcema, ki sta tam zato, da stoli ne utrpijo občutka osamljenosti - sedita pa brez očitnega namena in mnenja.

Brez konkretne oziroma otipljive teme, zanimiva (?) izbira gostov - je zares nastopil čas, ko se je treba v shrambo napotiti po kisle kumarice?

Surprise surprise!

Ne maram presenečenj. Pa tudi, če se potem že na koncu smejim in odmislim začetno nejevoljo. Ko se namreč lotim nečesa in ko sem z mislimi popolnoma zatopljena in zasidrana v projektu - najsi bo seminarska ali pa moja nova knjižna uspešnica;) - ne maram, da zazvoni telefon, ki je itak prižgan samo zato, če se je res slučajno komu zlomil noht na desnem nožnem palcu in potrebuje nujno medicinsko pomoč ali pa so komu hladilnik zasegli lakomlačni vesoljci, ker ima preveč zalog Kinder Pingue-ja. Predvsem ne maram presenečenj, ko se v požiralnik zliva čeber vode, ko zopet skušam ujeti deadline in ko sem v popolnem zagonu - nato pa, kot bi presekal - šok. Na zaslonu samo še ravna, neskončno dolga črta. Kolesa zaškrtajo in cela produkcija se zaustavi.

"Ej, Mojca, kje si ti?"

"Hm ... doma ... Kje si pa ti?"

"Kaj pa delaš?"

"Hm ... seminarsko, mal se mi mudi pa to. Kje si pa ti?" pa slutiš njegovo lokacijo ...

"Aja. Jest sem pa pred tvojo hišo." WTF?!

"A si res?"

"Ne, kvaj s tabo! Nisem ..." pa veš, da je ...

"Ej, hmm ... pred hišo si, ane?"

"Ne, nisem." WTF?!

"Sej kr vem, da si."

In je. Ker je popil eno pivo preveč, je pred tvojo hišo. Kar tako, malo za šalo, mimogrede ... Zanimivo dejstvo pa je, da se pred našo hišo ne moreš znajti kar tako, ker nas je navsezadnje treba iskati z lupo, kompasom in slediti zvezdam, da ti razodanejo pot. Še manj se pri nas ne moreš ustaviti mimogrede, ker naša cesta ne vodi nikamor. Niti v Rim ne. Še bolj zanimivo je, da ve, da imam delo. In da res nimam časa.

Začetnih deset minut razdraženosti in mrščenja nato zamenjaš za pogovor, hja, tudi za smeh. Kar se sicer razvleče v debeli dve uri. Ampak vseeno - ne maram presenečenj.

Sedaj počasi v pogon spet spravljam kolesca ...

Dogajanja ...

Kaj se dogaja zadnje čase? Mislite poleg "zadnjih večerij", povzetkov celega leta, glasbenih lestvic leta, novic leta, dosežkov leta, načrtov leta, afer leta, božičnih kartic z inventivnim zapisom Vesel Božič in srečno Novo leto, ki jih bom vsak čas začela vračati pošiljateljem?

Dogajajo se zanimive debate ob deci-deciju, kavi ali čaju štirih punc, ki jih je v skupno stičišče postavil faks, vsebujejo pa predvsem seciranje nadležnih vprašanj iz okolice, zakaj smo pri "poznih" 19 ŠE vedno samske, ko bi naj namesto tega že malodane dojile male zverinice, imele moža, hišo in še psa ;)
Dogaja se večurno valjanje od smeha z ljudmi, ki jih poznaš šele slabe tri mesece ...
Dogaja se prodajanje ledvic in ostalih organov, ki jih trenutno ne potrebujem, zastavljanje medvedkov iz otroštva, ker nas država že pet mesecev pušča na hladnem ...
Dogaja se pisanje seminarskih nalog v zadnjem hipu, ker drugače kot pod pritiskom in posledično kravžljanjem živčnih končičev ne morem delovati ...
Dogaja se predizpitna mrzlica ...

In dogaja se vroča čokolada s smetano, da pogrejem dušo in premrzle prste.

Pa ne že spet!

Na zahodu nič novega - še ena na temo veselega decembra in praznikov.

Letos december in vsa njegova čarobnost polzita mimo mene. Če sem iskrena, se pravzaprav vsako leto to stanje le stopnjuje. Od prvega snega je ostalo samo še vzradoščenje ob nespluženih cestah, od božičnih drevesc samo ovešene lučke, od mize polne dobrot gnile mandarince, od nasmejanih le živčni obrazi in oh - ta nakupovalna mrzlica! Pravi filing obstaja samo še v knjigah in na filmskih platnih - v naši dimenziji stvarnosti pa ga predvsem kali PREzgodnje okraševanje mest, hiš, pasjih ut in še česa ŽE v poznojesenskih mesecih. Dnevi okoli največjih družinskih praznikov zaznamuje iskanje daril, s katerimi se, včasih zdi, skušamo odkupiti za vse stare grehe, zamere in neporavnane račune - za celo leto nazaj. Ampak jest v svoji zbirki sploh ne potrebujem novih svečnikov, ob prejetju katerih bom izvajala: "Ooooo zakon!" in ostale šare, na kateri se bo nabiral prah - če se celo večnost ubadate z vprašanjem in razbijate glavo, kaj komu podariti, potem je bolje, da mu sploh nič ne kupite (največkrat v takih primerih namreč pristanemo pri svečnikih ;))! Ob tem seveda ne pozabimo, da v resnici obdarujemo zaradi sebe – da prejmemo delček energije presenečenja in vznemirjenja, da obdarujemo za topel stisk rok, prijazen nasmeh in občutka radosti. In kdaj je presenečenje največje? Če tega obdarovani ne pričakuje. Ob božiču in novem letu pa itak vsi pričakujejo (seveda, če mi pred hišna vrata dostavite LCD monitor ali Digital Voice Recorder - za podrobnosti se lahko še dogovorimo - se lahko tudi po dogovoru delam presenečeno ;)). Sicer pa mi svoje ljubezni in naklonjenosti ni posebej potrebno izkazovati v tej eri - prav tako kot se podobnega početja tudi meni ni potrebno posluževati. Jaz vas mam, bolj ali manj, rada skozi vse leto (aja, pa čisto po naključju sem brez keša :)).


p.s. Blog sfera se je po stremitvi k zelenemu malodane razdelila na rdeče in bele. Politično nekorektna (p)ostajam tudi sama: poleg svete trojice na desni najdete bloge ljudi, ki so: ali zanimivi (v kakršnem koli smislu) ali pa njihova beseda najelegantneje drsi po vrsticah zapisov ...

Zlobne knjižničarke

Dvakrat do trikrat mesečno se odpravim v knjižnico in potem kot majhen otrok v trgovini igrač hlastam po knjižnih policah ter na koncu obstanem s kakim ducatom nabranih bukvic iz vsake (hodim v tri) knjižnice. Žalostno pa je, da pritovorjena zaloga domov ponavadi ni v celoti prebrana zaradi pomanjkanja časa (ali bolje, napačni razporeditvi le-tega).

Ampak, kar me vedno znova zbode ob obisku knjižnomoljnega pribežališča, so knjižničarke. Namesto stereotipne podobe prijaznih in ustrežljivih žensk, so kranjske varuhinje knjižnice na pol godzille, neprijazne, nesramne, nejevoljne - se iz globočin moje srčne črpalke opravičujem, če vas moram prositi za pomoč pri iskanju določene knjige, ampak a ni knjižničar/informator dejansko za TO tam?! Bleda prikazen mi nato pod nos vrže knjigo, ki je, očitno zaradi moje nesposobnosti, nisem uspela najti, kljub dejstvu, da je bila v resnici založena. Jaz naj bom pa seveda hvaležna in počaščena, da si je izvoljena sploh uspela odtrgati nekaj dragocenih trenutkov zame.

Drage moje, nisem jaz kriva, da ste dolgočasne, nepotešene in nezadovoljne - navsezadnje, če vam je tako mučno, ste že kdaj razmišljale o menjavi poklica?


p.s. Na drugi strani naj pa pohvalim knjižničarke in knjižničarje Študijskega oddelka in podružnice v Cerkljah, saj vedno znova presenečajo z dobro voljo in svojo ustrežljivostjo.

Najmlajša mama

V oceanu zanimivosti, ki so jih potrdili in overili znanstveniki iz zaklonišča v Roswellu, je moje "vedno-manj-vidim" oko tokrat zasledilo eno, ki naj bi dejansko držala.
Lina Medina, priznana kot najmlajša mati, ki je rodila pri 5 letih 7 mesecih in 21 dneh, zavrača dejstvo, da je Jerry Springer svoj koncept oddaje staknil pri Američanih. Odgovor na kopico vprašanj, ki se ob tem pojavljajo, pa gre najbrž iskati v mojih neodposlanih forwardih - deklica je zaradi človeške malomarnosti pošiljanja verižnih pisem v poznih 30. letih prejšnjega stoletja očitno (ker še vedno ni razrešena uganka, kdo je oče) začasno postala hermafrodit, nemara pa celo brezmadežno spočela.

Sindikalc

Kako izgleda tipičen sindikalni izlet študentov?

Začne se v Kranju z "welcome drink", nadaljuje na avtocesti z "welcome in Slovenia drink", vrhunec doživi v Vipavi z "avtohtonim zelenim, ki je v resnici rdeče in belo" in konča s karaokami dalmatinskih in domačih in vsem znanih pod vplivom "vseh treh drinkov":).

Mission accomplished

Ura je 4:15, v glavi mi rahlo odzvanja, veke se počasi zapirajo in prsti me ne ubogajo več. Po dvodnevni kalvariji z vprašalniki, njih statistični obdelavi, parih živčnih zlomih, ki so jih, kljub predhodnemu opozorilu, na lastni koži občutili prenekateri osebki, in 4 urah spanca v dveh dneh, sem končno zaključila in misli so že davno tega odplule na kavč, kjer bom prespala naslednjih nekaj minutk (Lovro, kdo me bo pa dons zbudu?).

Je pa res, da se vsemu navkljub (nefizično) počutim odlično - koleričen del osebnosti očitno dobro shaja z zunanjim pritiskom in stresom, kar se zrcali v konstruktivnosti mojega dela.

Kolokviji part II

Valda se nisi učil. Ampak greš vseeno pisat, da dokažeš svoj pogum, da se greš samo podpisat, da se izogneš vsem možnim komplikacijam, če se že pač nisi odjavil od kolokvija in če vmes ni posegla kaka višja sila - kljub temu, da neznanje bi se lahko smatralo za višjo silo. In potem na poti v Ljubljano razmišljaš, kaj boš počel eno uro med pisanjem. Boš samo strmel v bel list pred sabo? Boš samo napisal ime in priimek, vpisno številko in oddal? Pa res upaš, da cela dvorana upre zlobne oči vate, povrhu pa še prfoks? In se usedeš za mizo, skrajno na robu, na prehodu. Ne preveč dobra poteza. In gledaš naokoli in vsi imajo na mizi še geotrikotnike in kalkulatorje, ti pa imaš s seboj samo en kurčev kuli. Kot, da ti že na čelu piše, da nameravaš pasti. In dobiš v roke polo, itak nimaš pojma. Desno zgoraj se podpišeš - nekateri se zaženejo. In, dokler ne postaneš sumljiv, opazuješ druge. Začneš brati besede, ki so ti popolnoma neznane in polzijo skozi misli in v možganskih ventilčkih iščeš njim sorodne, podobne - da bi le z nečim lahko zapolnil tisto sevajočo belino. Pa ne gre. Medtem opazovalci še ves čas delajo obhode, valda, ravno mimo tvoje mize. In se delaš, da razmišljaš - čeprav je vse neokrnjeno belo. In mine pol ure. Prva punca, desno spodaj, želi oddati, pa ji profesor pravi, da se bo ziher spomnila še kaj ... in da se naj potrudi! Ima pa približno 3/4 popisanega ... in potem ona rešuje še dalje. Par jih začne kapljati v njegove roke, vsakega pregleda, kima ... in ne upaš oddati. Ker je belo, belo, belo. Ker nimaš jajc, da daš prazen, bel, nepopisan, čist list tja. Izpisuješ posamezne besede iz besedila, narišeš en graf - po svoji presoji: graf, kot si ga znal narisati že v osnovni šoli. Itak je narobe. Ampak vsaj kao se trudiš. In obhodi spet - in upaš, da se ne bo ustavil pri tvoji mizi, ker itak nič ne znaš in se kljub njegovi spodbudi nimaš kaj naknadno spomnit, ker kaj takega v tvoji glavi sploh ni nikoli obstajalo. Samo še 15 minut do konca, z leve jih začne par hoditi proti katedru, takrat hitro vstaneš in oddaš z njimi - da se tvoja pola pomeša z njihovimi, da ne izstopaš. In prideš ven in vse pade dol. In si rečeš, da se boš za naslednji rok res pripravil. In čakaš. Na januar.

Fantomski klicač (klicatelj)

Zadnjih 30 minut moje nedeljske celodnevne sieste periodično na 5 minut moti žvrgoleče zvonjenje mobilnega telefona in vsakič, ko s svojim seksi glasom (;)) in prijaznim Halo? prekinem zvonkljanje, po treh sekundah soposlušatelj prekine razvneto debato.

Zdaj so škratje po žicah pritovorili še sms z: Kdo si ti?, čeprav bi bilo bolj smiselno to vprašanje z moje strani. In ker se mi ravno da (pa še sms-i so samo 4 sit ;)), sem odpisala: Serijska morilka v azilu, ki ponoči rada zasleduje majhne otroke. Pa ti?

V pričakovanju odgovora ...

YounGunz

Po izdatnem spancu, ki ga tokrat mamca in sestrca nista poskušali skratiti, kot to sicer radi prakticirata, je čas za sobotno čiščenje: povzetek včerajšnjih dogajanj. Namesto krivulj povpraševanja, stroškov in optimumov podjetja, sem včeraj raje zmaksimizirala svoje želje in zminimalizirala učenje (kot to počnem že cel teden) ter se s svojim novim primorskim lepotcem (seveda govorim o avtu) odpeljala naproti škofjeloški Rdeči ostrigi, kjer je potekal že tretji in hkrati tudi zadnji predizbor za YounGunz Tour, ki se bo zgodil med 15. in 17. decembrom (ja, plačujejo mi, da delam zastonj reklamo).

Po prepričevanju zmedenega prodajalca vstopnic, da imam akreditacije in nato kasnejši poglobljeni razlagi, ki je vključevala tudi nekaj moje rahle rdečice, da "biti press" pravzaprav pomeni imeti akreditacije, se mi je uspelo prebiti v notranjost samega dogajanja. Zlahka je bilo tudi opaziti, h kateri skupini pašejo nosilci plakatov We love you in čigave roke na oder mečejo medvedke in tangice in modrčke - torej, koliko navijačev so posamezni pripeljali s seboj. Vseeno se je našla peščica takih, ki s(m)o prišli tja zaradi uživancije in ne posebne naklonjenosti posameznim bendom.

Med petimi udrihači bobnov in strun so bitko za najboljšega po izboru občinstva bili: Wejn & The Genzis, Billy the Kid, Spleen, Tubestone in Hepa, na koncu pa so lento zmagovalcev odnesli Spleen. Pa najbrž ne zato, ker imajo pevko Mojco (in je tako že pol uspeha zagotovoljenega;)) ali zaradi dejstva, da se letos naš bend Gimnazijskih kuzel (ki se je končno iz vokalnih serenad prelevil tudi v instrumentalno različico ter načrtuje veliki comeback s komadom Dost (mam) v 14 različnih glasbenih žanrih) ni mogel udeležiti predizbora, pač pa najbrž zato, ker se je prizorišče po njihovem nastopu sumljivo spraznilo. S surf rockom so po bičbojevsko totalno zažgali TubeStone-i, izredno pa sem navdušena tudi nad Hepo s svojo zajebantsko-trivialno glasbo in odličnim live nastopom. Za konec in za pokušino nekaj komadov naštetih:

Tubestone - Billy the Kid's Ride to mexico
Tubestone - Moonrider
Hepa - Come vai
Hepa - Konec sveta
Hepa - Pod kontrolo

Lezenje v rit

Piskajoči, vreščeči, tuleči, visoko-frekvenčni, ob velikem vznemirjenju in navdušenju celo približki opernim arijam in predvsem zoprni, ki jih ne maram. Glasov namreč. Ker navadno pripadajo tistim grebatorskim zadnjicam v prvi klopi, ki svoj nemogoče-ga-poslušati-več-kot-5-minut glas (narava je pač dobro prerazporedila darove) neprestano, kot sestre samarijanke, delijo z ostalimi, misleč, da bodo za radodarno dejanje prejele vsaj Nobelovo nagrado, seveda, v primeru, da se iz njihovega razdajanja in žrtvovanja glasilk ne pojavi že kar samoniklo svetniški sij nad glavo.
Poleg tega, da ima povprečen klen prilizun (na našem vseučilišču je primernejša oblika prilizunka) rezervacijo semestrskega abonmaja v prvi klopi v predavalnici, kjer ima najboljšo pozicijo, da vsevdilj z vprašanji zasipa predavatelja, ga odlikuje še nekaj ostalih vsevišnjih karakteristik. Če je omejitev domače naloge, seminarske naloge ali kakega drugega pisnega izdelka 4000 znakov, potem bo poljubovalec zadnjic dogovorjeno številko vsaj podvojil, če ne celo zvišal eksponencialno, ukanil pa bo celo četrto dimenzijo in izdelek oddal prej kot ostali "luzerji".
Ampak, ker je človek pač fleksibilno bitje, se sčasoma navadi sošolk, ki tretjega novembra po koncu ure predavateljici oddajo seminarsko nalogo, ki jo je potrebno oddati 9. januarja 2006 (!!!!!) ter da toisto bitje prvo (!!!!) uro vaj pripravi povzetek snovi prejšnjih rednih ur. Nekateri imajo pač višje ambicije od drugih ;)