Piskajoči, vreščeči, tuleči, visoko-frekvenčni, ob velikem vznemirjenju in navdušenju celo približki opernim arijam in predvsem zoprni, ki jih ne maram. Glasov namreč. Ker navadno pripadajo tistim grebatorskim zadnjicam v prvi klopi, ki svoj nemogoče-ga-poslušati-več-kot-5-minut glas (narava je pač dobro prerazporedila darove) neprestano, kot sestre samarijanke, delijo z ostalimi, misleč, da bodo za radodarno dejanje prejele vsaj Nobelovo nagrado, seveda, v primeru, da se iz njihovega razdajanja in žrtvovanja glasilk ne pojavi že kar samoniklo svetniški sij nad glavo.
Poleg tega, da ima povprečen klen prilizun (na našem vseučilišču je primernejša oblika prilizunka) rezervacijo semestrskega abonmaja v prvi klopi v predavalnici, kjer ima najboljšo pozicijo, da vsevdilj z vprašanji zasipa predavatelja, ga odlikuje še nekaj ostalih vsevišnjih karakteristik. Če je omejitev domače naloge, seminarske naloge ali kakega drugega pisnega izdelka 4000 znakov, potem bo poljubovalec zadnjic dogovorjeno številko vsaj podvojil, če ne celo zvišal eksponencialno, ukanil pa bo celo četrto dimenzijo in izdelek oddal prej kot ostali "luzerji".
Ampak, ker je človek pač fleksibilno bitje, se sčasoma navadi sošolk, ki tretjega novembra po koncu ure predavateljici oddajo seminarsko nalogo, ki jo je potrebno oddati 9. januarja 2006 (!!!!!) ter da toisto bitje prvo (!!!!) uro vaj pripravi povzetek snovi prejšnjih rednih ur. Nekateri imajo pač višje ambicije od drugih ;)
3 komentarji:
Hja, tako je to na faksu. Človek se navadi in se začne zabavati ob takih primerkih. Mene osebno so vedno najbolj nasmejali osebki, ki so odgovarjali na retorična vprašanja predavateljev. Za crknit! :D
ahya, kaj si pa šla novinarstvo študirat. tam so itak same blesave bejbe.
se podpišem pod kiwi-jev post ;)
Objavite komentar