Ne maram presenečenj. Pa tudi, če se potem že na koncu smejim in odmislim začetno nejevoljo. Ko se namreč lotim nečesa in ko sem z mislimi popolnoma zatopljena in zasidrana v projektu - najsi bo seminarska ali pa moja nova knjižna uspešnica;) - ne maram, da zazvoni telefon, ki je itak prižgan samo zato, če se je res slučajno komu zlomil noht na desnem nožnem palcu in potrebuje nujno medicinsko pomoč ali pa so komu hladilnik zasegli lakomlačni vesoljci, ker ima preveč zalog Kinder Pingue-ja. Predvsem ne maram presenečenj, ko se v požiralnik zliva čeber vode, ko zopet skušam ujeti deadline in ko sem v popolnem zagonu - nato pa, kot bi presekal - šok. Na zaslonu samo še ravna, neskončno dolga črta. Kolesa zaškrtajo in cela produkcija se zaustavi.
"Ej, Mojca, kje si ti?"
"Hm ... doma ... Kje si pa ti?"
"Kaj pa delaš?"
"Hm ... seminarsko, mal se mi mudi pa to. Kje si pa ti?" pa slutiš njegovo lokacijo ...
"Aja. Jest sem pa pred tvojo hišo." WTF?!
"A si res?"
"Ne, kvaj s tabo! Nisem ..." pa veš, da je ...
"Ej, hmm ... pred hišo si, ane?"
"Ne, nisem." WTF?!
"Sej kr vem, da si."
In je. Ker je popil eno pivo preveč, je pred tvojo hišo. Kar tako, malo za šalo, mimogrede ... Zanimivo dejstvo pa je, da se pred našo hišo ne moreš znajti kar tako, ker nas je navsezadnje treba iskati z lupo, kompasom in slediti zvezdam, da ti razodanejo pot. Še manj se pri nas ne moreš ustaviti mimogrede, ker naša cesta ne vodi nikamor. Niti v Rim ne. Še bolj zanimivo je, da ve, da imam delo. In da res nimam časa.
Začetnih deset minut razdraženosti in mrščenja nato zamenjaš za pogovor, hja, tudi za smeh. Kar se sicer razvleče v debeli dve uri. Ampak vseeno - ne maram presenečenj.
Sedaj počasi v pogon spet spravljam kolesca ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar