7 stvari o meni ...

Včeraj sem bila v hladu poletne vročine okepana, danes me je z istim namenom na prestol veličastnih ustoličila Pina. Preden razkrijem pravljičnih sedem o sebi, naj izdam, da se nerada razgaljam; veliko raje namreč puščam mehke stopinje na oblaku spleta in se skrivam za gledališko zaveso kot prišepetovalka.

Here it goes:

1. Abnormalno uživam v popkorn ponudbi cenenih, sluzastih, banalnih in trivialnih holivudskih filmskih presežkov. Srce še posebej vzdrhti ob srednješolskih romantičnih komedijah in polizanih igralcih, ki se v bravuroznem dramatskem zapletu odpovejo tituli glavnega frajerja na šoli samo zato, da osvojijo srce zapiflane Pepelke.
   
2. Ne vem, kako kratkovidna sem. Še preden bi lahko potešila vse vprašujoče poglede o karakteristikah nosnega okrasa, je moja okulistka umrla. (Ja, vem, obstajajo kartoteke in kracarije v zdravniški izkaznici, pa žal ne znam brati hieroglifov oziroma sem prelena, da bi se pozanimala o zaskrbljujočih številkah.)
3. Z odliko sem opravila mojstrski izpit iz odlašanja dolžnosti. Članke, scenarije in seminarske naloge vedno (ampak res vedno) pišem zadnjo noč in jutro. S pisanjem zaključim največ 8 ur pred rokom in najmanj en dan po grožnjah delodajalcev.
   
4. Ko bom velika, bom ... Od majhnega sem obsedena s poklici: namesto učiteljice, pisateljice, policistke na kolesu, veterinarke, slovenistke in psihologinje sem pristala na študiju novinarstva. Ne dam roke v ogenj, da bom čez 15 centimetrov (samo) novinarka.
   
5. Že nekaj časa sem naskrivaj zaljubljena v leve ujemalne prilastke. Včasih jih prevaram tudi z desnimi. (Ampak samo ujemalnimi!)
6. Alergična sem na pomaranče. Ker se jih ne smem dotikati, jih pa sicer lahko konzumiram, moram ob intoksikaciji s tekilo na pussy način (cimet, pomaranča) vedno najti prostovoljca, ki mi tlači pomarančo v usta.
   
7. Ne znam delati balonov iz roza hubba bubba žvečilnih gumijev. Niti iz fluoroscentno zelenih, mi pa na vsake kvatre uspe napihniti kak hibrid iz brezsladkornih orbitovih dražejev.
   

Aja, in preziram verižno pisanje postov v stilu 5 najljubših predmetov, 13 najljubših krajev in dve razvadi in pol, ki ju spretno skrivam.

The Bridge

Ob zalogaju ponesrečenih romantičnih komedij se mi je predpredzadnjič na diskovje pretočil The Bridge. Jap, Golden Gate Bridge ni samo estetska dekoracija aviza za Full House in prijeten kader za filmske presežke iz Holivuda, ampak tudi zelo pogosto stičišče minljivosti in večnosti.

Golden Gate Bridge v San Franciscu je splošno znan kot most, na katerem je bilo več samomorov kot na katerem koli drugem mostu v svetu. Številka je že večja od 1200.



Svetoboljni dokumentarec. Ali svet boli ali boli svet? In ali bo s svetom kdaj bolje?

Terminologija spleta

Že nekaj dni po roza slamici vsrkavam znanje "najbolj konservativne ravnine jezikovnega ustroja", kot skladnji pravi Tomo Korošec, pa me je ob besedotvorju (in besedoslovju) ponovno malce zaskelelo v desni hemisferi, ker sem se ob tem spomnila na revno meddisciplinarno sodelovanje računalniške stroke in jezikoslovcev.

Kadar zlorabljam slovenski jezik za objavljanje poljudnih člankov o spletu, imam vsakič znova probleme s prevajanjem angleških izrazov, povezanih s spletom - (mimogrede, kako sovražim, da blogger ne zna delati pomišljajev) - zatakne se celo pri elementarnih tipa download, spam, ... Pri državljanskem jezikoslovju (heh) mi je še v največjo pomoč Google, zelo malokrat Islovar Slovenskega društva Informatika, težko pa se opiram tudi na referenčne korpuse slovenskega jezika Fida, Fidaplus in Nova beseda, saj se tako "aktualni" poslovenjeni izrazi le redko pojavljajo v sicer obsežni elektronski besedilni zbirki.

Ko prečešem vse novinarske prispevke iz računalniških revij in druge relevantne Googlove zadetke, se na podlagi pogostosti in ustreznosti (slednje sprocesiram v kolesju moje lastne jezikovne kultiviranosti) predlaganega izraza odločim za njegovo uporabo.

Še preden sprejmemo mečino in trdino kot ustrezna termina za software in hardware, ne pozabimo na glavne lastnosti terminološke leksike:

1. enopomenskost oziroma enoumnost izraza
2. knjižnost
3. neekspresivnost
4. kratkost
5. ustaljenost

Knjižna norma predstavlja tisto, kar je v splošni rabi utrjeno; splošna raba pa je brez jezikoslovske taktirke babilonska zmešnjava.

Mimogrede, o tem sta razmišljala tudi že Davorin in Slothrop.

Žalujem ...

Včeraj sem izgubila svoje zadnje tri bralce.

Bili so kadilci.

Hvala, ker ne kadite

Danes je svetovni dan brez tobaka in skorajda moj mali osebni praznik - glede na moje blazno teženje vsem preljubim, ki si drznejo vtakniti čik v usta. (Neusmiljena sem predvsem do novih kadilcev, medtem ko starim večinoma dam mir.)

Spomin zlate ribice mi sicer onemogoča popoln vpogled v ozadje antikadilske težnje, sumim pa, da ima nekaj opraviti s prežganimi torbicami, jaknami in puloverji (sedaj samo še čakam, da bodo preluknjana oblačila "in") in prijetno aromo, ki se je borbeni kosi (tisti, ki preživijo luknjanje, ane?) oblačil vsakič znova navzamejo.

Eden izmed mnogih antikadilskih oglasov je tudi "prstonožni":

A ni stayinghard krasna domena?

Jaz bom tam.

Postala sem aktivistka. No, aktivna v blogerski socializaciji, če ne drugega:

Namig: Jaz bom tista s sivimi lasmi (hvala vsem šestim, ki ste opazili moj enormni lasni narastek in bili tako prijazni, da ste mi obelodanili novico o novi barvni strukturi lasišča) in oteklino namesto obraza (če se pri zobarju dan poprej pač ne bo dobro izšlo). Druge posebnosti: po vsej verjetnosti zelo zmedena, predvsem v prostoru.

Se vidimo.

FDV-jevska

Biti FDV-jevec ni lahko. Naključni študentje drugih visokošolskih ustanov te radi obstreljujejo z nezvenečimi oznakami, kakršna je denimo meglomešalec. Še pomembnejše od trendovskega oblačenja z etiketami meglomešalcev je paziti na ugled: v skladu s ponarodelo modrostjo: "Na FDV-ju se pada samo po stopnicah" moraš (petcentimetrske) pete zares lomiti zgolj na stopnišču.

Opustimo sarkazem!

Za konec nekaj razvedrilnega ...

Kaj reče nezaposlen FDV-jevec zaposlenemu FDV-jevcu?

- Kokakolo in enega big maca prosim.


Keep it real. Boyakasha.

Najin dan ni počesan

Danes se zgubljam med številkami, pa bi se raje med besedami. (Naj ne bo pomote, tudi številke so mi strašno ljube, dokler ne gre za tiste piškave na bančnem računu.)

Urejanje naključnih skovank (iz moje lastne kovačnice) v baročne stavčne strukture sem tokrat opustila in se prepustila besedičenju drugih. Feri Lainšček se mi je prikupil z romanom Namesto koga roža cveti, še toliko bolj pa sem nad njim navdušena v naslednji pesmi:

Najin dan ni počesan

V parku klop z menoj deliš,
kupujeva si za drobiž,
povabim te le k reki kdaj,
ponuditi ti nimam kaj.

Pa vendar z mano zopet greš
po stezi, kjer se mora peš,
zopet greš na mojo stran,
lepo ti tu mineva dan.

V travi z mano rad ležiš,
oblake z mano si deliš,
naberem ti le rože kdaj,
v pesek ti narišem kaj.

Ponoči z mano zopet greš,
kaj hoče noč, že dobro veš,
vračaš se v moj pristan,
lepo te tu prebuja dan.

Ker najin dan ni počesan,
najin smeh ni zaigran,
ker najin vrt ni ograjen,
najin svet ni omejen.

Feri Lainšček: Ne bodi kot drugi, Cankarjeva založba, 2007

Pisanje seminarske naloge povprečnega študenta

Ura je točno 16.00, ko se lotiš zadeve. Sedeš v udoben stol pred računalnik.

Ob 16.05 se vpišeš v MSN in izbereš Zaseden (Busy). Med vpisovanjem preveriš še e-pošto.

Ob 16.10 pozorno prebereš navodila za seminarsko in se prepričaš, da jih razumeš.

Ob 16.20 greš za boljšo koncentracijo v kuhinjo po ostanek pice.

Ob 16.30 preveriš e-pošto.

Ob 16.35 pokličeš prijatelja in ga vprašaš, če gre na kavo.

Ob 17.55 se vrneš v sobo in se usedeš nazaj v svoj stol. Za pisanje je potrebno primerno okolje. Kar naenkrat te zmoti nesnaga v sobi, zato odneseš smeti in posesaš.

Ob 18.55 ponovno prebereš navodila za seminarsko, da se še enkrat prepričas, da jih razumeš.

Ob 19.00 pogledaš dnevno informativno oddajo na televiziji, počakaš še vreme in šport.

Ob 20.05 preveriš e-pošto.

Ob 20.15 se spomniš, da si nekomu obljubil, da mu nekaj pošlješ po e-mailu, zato mu sporočilo napišeš takoj, da te vse skupaj ne moti pri koncentraciji.

Ob 20.25 greš v kopalnico in počekiraš svoje zobe v ogledalu.

Ob 20.35 zdownloadaš nekaj mp3jev.

Ob 21.05 preveriš e-pošto.

Ob 21.10 pogledaš, kdo je na MSN-ju in s prisotnimi prijatelji malce poklepetaš o načrtih za počitnice.

Ob 21.55 preveriš e-pošto.

Ob 22.00 uživaš ob poslušanju novih mp3-jev in jih še nekaj zdownloadaš.

Ob 22.30 pokličeš sošolca in ga vprašaš, če je že naredil seminarsko. Izmenjata nekaj besed glede profesorjev, faksa in ostalih reči.

Ob 22.55 skočiš na bencinsko po žvečilne, saj ti jih je najbrž zmanjkalo.

Ob 23.10 si ravno v trgovini na bencinski, pa si kupiš še eno revijo za prebiranje.

Ob 23.30 preveriš e-pošto.

Ob 23.35 preveriš TV-spored, da se prepričaš, da resnično ne zamujaš dobrega filma na televiziji.

Ob 23.40 odigraš eno pasijanso.

Ob 00.00 preveriš dogajanje na forumu, kjer si registriran.

Ob 00.20 greš po pijačo.

Ob 00.25 začneš razmišljati o svojih načrtih za prihodnost.

Ob 00.55 preveriš, če ti je kdo že odgovoril na forumu.

Ob 01.10 preveriš e-pošto in poslušaš nove mp3-je.

Ob 01.30 restartaš računalnik, ker so se sesuli Windowsi.

Ob 01.40 znova prebereš navodila za seminarsko.

Ob 01.55 se uležeš na posteljo in zreš v strop.

Ob 02.25 še vedno v ležečem položaju pošlješ nekaj SMSov prijateljem, da vidiš, če že vsi spijo.

Ob 02.45 se prestaviš v sedeči položaj in odpreš revijo, ki si jo kupil na bencinski.

Ob 03.20 vstaneš in udariš po mizi.

Ob 03.25 se malo sprehajaš po stanovanju, da se zbudiš.

Ob 03.40 preveriš e-pošto.

Ob 03.45 sam pri sebi potiho zakolneš.

Ob 03.55 se usedeš na stol pred računalnik.

Ob 04.00 začneš tipkati seminarsko nalogo.

Ob 05.00 končaš seminarsko in greš spat za 2 uri.

Ob 08.00 na faksu vsem potožiš, kako si spal samo 2 uri, ker si celo noč pisal glupo seminarsko nalogo.

Ob 08.15 profesorju oddaš seminarsko nalogo in se izmuzneš s predavanja, da greš lahko nazaj spat.

---

Tole je nekoč priromalo po kanalih spletne kanalizacije, danes objavljam v malce prirejeni obliki. Sicer nisem tako obsedena s pregledovanjem elektronskega poštnega nabiralnika, pa vseeno napisano ni zelo daleč od resnice.:)

Joost = [džust]

Teveškatlo imam prižgano precej manj kot bi jo kot bodoča medijska strokovnjakinja (?) menda morala imeti. V daljincu bi že zdavnaj morala zamenjati baterije in prah, ki se nabira na njen oglat fris, večkrat pobrisati. Pravzaprav je moj sivi grundig bolj kot gledalnik nadomestek za sobno rastlino. Samo zalivat ga ni treba.

V teve se namreč včasih zakamuflira moj prekrasni abak, ki mi ponudi brezreklamne različice najnovejših delov serij, dokumentarcev ali filmov s poljsko monotono sinhronizacijo. Seveda ne kar tako - podatke je treba poiskati, vmes zaplesati še obredni ples in žrtvovati jagnje za čimveč virov in hitrejšo dolvleko ter vsaj nekajkrat miškonsko klikniti, preden se začne projekcija v domačem kinu.

Televizija je resda že pladenj slikosučnega izbora, vendar je do Mojce prestroga. Postavlja ji ure, jo omejuje in navsezadnje - ji ne pusti do besede.

In tukaj nekje vmes vskoči Joost s čudovitim oglaševalskim geslom: TV po vaši meri (v izvirniku TV the way you want it). Za vstopnico med izbrano elito preizkuševalcev beta verzije sem sicer moledovala že nekaj časa nazaj, medtem vse skupaj narahlo potisnila v pozabo, nato pa me je z možnostjo poskusnega zajčka Joost team presenetil včeraj.


Prijetna bera kanalov (izvzemam tistega z Guinness World Records), ki se jim bo kmalu pridružil tudi CBS in z njim CSI, me je zahakljala za nekaj uric zrenja v televizijski PC. Pozabljeni videi Basement Jaxx, kratkometražni Beautiful lie, vonj po bencinu iz Fifth Gear plus interaktivnost. Kul.

Okrogla miza o bloganju in oglaševanju, pobesnele srne in še kaj

Moja oblika državljanskega novinarstva ima eno ogromno vrzel: neažurnost. Ječo uteži in trenažerjev sem s pomladjo namreč zamenjala za razgled s sv. Primoža, Jakoba ali Lovrenca, pasje sprehode za akcije "keč mi if ju ken" po obdajajočih gozdovih, sive popoldneve pa za drzne kolesarske spuste v Cerklje, ležerno kolesarjenje po Kamniku in prepotene vzpone skozi Sidraž nazaj domov. Tako mi komajda ostane še kaj časa za zbijanje pobesnelih srn na jutranji paši in prelivanje izbranih besed na ... erm, tipkovnico.
(Najbrž ni treba posebej poudarjati, da sem podobno polna lejmrskih izgovorov tudi, kadar zadnjo minuto oddajam svoje prispevke.)

V ponedeljek sem prvič v svoji blogerski karieri prisostvovala okrogli mizi s pripadniki najbolj medijsko izpostavljene (a vendar očitno še vedno premalo) subkulture - blogerji. Okrogla miza, ki je bila v resnici podolgovata in pravokotna, se je vrtinčila okrog oglaševanja na blogih, a se je na koncu izkazalo, da občinstvo, večinoma sestavljeno iz komunikologov, pardon komunikologinj, še sploh ni zrelo za debate o oglaševanju, ker jih veliko bolj zanimajo notranjeosebni vzgibi blogerjev. Tam nekje na sredini se je namreč pojavilo vprašanje, zakaj bi nekdo sploh imel svoj blog. In jaz pridajam: zakaj sploh smo? Zakaj smo tu? In kam gremo?

Predvidevam, da govor o novih smernicah oglaševanja (advertising 2.0?) ni padel na rodovitna tla. Pa ne zaradi izbire sogovornikov, pač pa je bilo precenjeno občinstvo. Nasprotujem zakostenelim navijačem tradicionalnega oglaševanja in tistim, ki se zmrdujejo nad govori o blogih in ustvarjanju znanosti iz njih - menim, da bi predavanj, okroglih miz in člankov o bloganju, blogerjih in blogih moralo biti še več.

Misel dneva

Tudi od uživancije si lahko zjeban. Zelo.

24ur zvečer

Glede na to, da je Zgončeva med zahvalo za zlatega slovenskega nagca vsaj pol Slovenije prepričala v ponedeljkov večerni alibi pred televizorjem, sem se brez izgovora še sama zakamuflirala v kavč krompirja.

Sicer naj ne bi hvalila dneva pred nočjo, pa vendar: prva oddaja večernega informativnega finiša je bila tako "na prvi uč" OK. Predvsem je razveseljujoče dejstvo, da za podaljšek 24ur niso iskali novega neizbrušenega kadra (kakršno prakso so ubrali pri resni SVETovljanski oddaji bratovskega Kanala A), pač pa "porabili" tiste, ki so se že dokazali. Muhič, še skoraj včeraj "le" novinar, se je danes v novi vlogi izkazal kot kompetenten voditelj.

Ob silni zadušljivosti z informacijami pa me spreletava srh, ali gledalci, bralci in poslušalci sploh znajo ločiti zrnje od plev?

P. S. Ha, feniksova vstaja najbolj jagodnega med jagodnimi blogi ni bila le cenena prvoaprilska šala. :)

Nazaj

Morda bi v božičnem blogomoru morala v pripis dopisati "Hasta la vista baby. I'll be back.", tako nekako v švarcijevem slogu, da bi se otresla kopice vprašajev in zakajev na vsakdanji pešpoti. Desni kot zgoraj se je ovil v omot pajčevine, omet je začel odpadati in vhodna vrata malce škripati. Tik preden so še meni zakrneli izrastki na rokah, se je pričela spomladanska čistka. WD40, metla in omelo. Primerno oborožena sem se nazadnje spravila še nad tipke.

In sedaj spet pišem.

Nasvidenje v naslednji vojni

[srce parajoče] Hvala za vse.

[počasi s podtonom modrosti] Hvala bančnim uslužbencem z lasnimi vložki, da me spravljajo ob živce. Hvala prostornim ljubljanskim parkiriščem, da nimam kje parkirati. Hvala zamujenim deadlineom, da imam vedno razlog za tečnobo. Hvala z grdimi, napol nedelujočimi, okraski ovešenim kranjskim ulicam, da se nad čim zgražam. Hvala čokoladi, da se pretvarja, da me tolaži v depresiji. Hvala vsem neomajnim kadilcem, da se jim lahko z vrtajočim sloganom Kajenje je škodljivo zajedam v mirno vest.

[premor]

[eksistencialistično] Hvala mami in očetu za kromosome. Brez njih me danes ne bi bilo tukaj. [lahen nasmešek]

[plakajoče] Ampak zakaj? [bebav pogled a la Bastjan Kepic]

[tolažeče] Krog mene se je nagnetel zadušljiv zrak, čevlji so me začeli tiščati in oditi moram. [plane v prijateljski objem, tak, kakršnega delijo na Prešercu - zastonj!]

[s krvavimi očmi] Za vedno?

---------------------------------------------------------------------------------

[na vratih] Jagodovanje in jagodičenje je do nadaljnjega zaprto.

Nasvidenje v naslednji vojni.

Šnopc pa golaž

Stiška vas je locirana nekje v desnem prekatu podkrvavškega osrčja. Skromnih 66 prebivalcev, ki se sicer kljub napovedanemu propadu drobničevanju v zadovoljstvo prijetno množijo, se večinoma le še prostočasno ukvarja z grabljenjem denarja po travnikih in okopavanjem cekinov na njivi.

V času predvolilnega boja je vasica naposled prišla na svoj račun - z delom na cesti. Kolovoz so v 5 mesecih delavci spremenili v stiško avtocesto, romarsko pot oslepili s kandelabri in uredili vodovod. Po končani delavski kalvariji se je pričela veselica. Pravzaprav visokonivojski kulturni program z uradno otvoritvijo ceste, ampak v ruralnem okolju itak ni razlike.

Veliki stiški praznik, po entuziazmu (in alkoholiziranosti) prisotnih sodeč skorajda večje slavje od največjega cerkvenega praznika, je na kup pripeljal vso vaško srenjo. Tolsta lica so se tresla v harmoniji s pivskimi trebuhi, imported viski in vodka sta še pred uradnim začetkom velikega dogodka zamenjala šnopc in ustvarila alkoholno vzdušje predveselice. Kulinarične roke domačih gospodinj so v želji speči boljšo potico od sosedove naložile pladnje dobrot, iz zvočnikov se je s koroško dialektno posebnostjo eeeee-ja valil prelestni glas Fredyja in vonj goveje juhe je oplajal stiški zrak.

Do 14h, ko je bil uraden začetek, je bila polovica zbranih že tako opitih, da je začela dvomiti v Newtonov zakon gravitacije. Govor predsednika KS je s številnimi iteracijskimi postopki namesto zahvale izzvenel kot stand-up comedy, v neuradnem tekmovanju "kdo vidi več ljudi" pa je med glasbenimi vložki z veliko prednostjo povedel harmonikaš, ki je med virtuoznim preigravanjem Avsenikovih uspešnic padel vznak. In se ob blišču fotoaparatov, kamer in krohotave množice s pomočjo novinarja in povezovalke delno pobral. (Kasneje s(m)o ga tudi ovenčali z lento nespornega zmagovalca omenjenega tekmovanja.)

Kakšna kultura neki! In deklamacija Jenkovih pesmi in petje hvalnic tistemu, ki je tošl odprl, da se danes lahko komot prevažamo po stiških poljanah. Slavje! Veselica! Skor-da-ne-ohcet! Zato kj dons en tuko srečen dan ... (povzeto iz slavnostnega govora)

Oh, Stiška vas, draga vas domača ... :)

Ognjeni zublji Siddharte v Kranju

Karavana ognjene Petrolee, turneje ob četrtem studijskem albumu Siddharte, se je včeraj ustavila tudi v Kranju.

Iz sita pretreseno množico je še pred knjižno navdahnjenimi rockerji zabavala zasedba Tide, ob 21. uri pa se je Športna dvorana Planina (skorajda) zapolnila s pristaši slovenskega glasbenega fenomena. Pisano množico mladih, predvsem po srcu, je skupina dvignila z začetnimi takti Mr Q-ja, nostalgično nadaljevala z njihovo prvo Pot v x, potem pa izmenično s skladbami iz starejših albumov dopolnjevala mozaik pesmi z najnovejšega izdelka. Prve vrste so kakopak zasedali najbolj goreči privrženci šestčlanske zasedbe, večinoma ženska najstniška srca, ki so poleg uživanja v trših rifih predvsem vzdihovala nad estetskimi akterji večera. (Tomiiiii, we love you!)

Siddharta se očitno še vedno ni naveličala vloge hladnih nedostopnežev, zato so bili tudi na odru energično precej odsotni – za razliko od množice, ki je sicer kar pridno poskakovala, vadila svoje karaoke sposobnosti in navdušeno ploskala. Kljub temu so obiskovalci, ki so starostno variirali vse od vrtčevskih let pa do upokojenskega staža, dveinpolurni siddhartovski spektakel ocenili kot eden izmed najboljših koncertov turneje Petrolee do sedaj.

Sam album, ki je bil sicer lansiran junija, pa se je očitno že dodobra prijel, saj so poleg prvih dveh singlov, Plastike in Domin, obilico aplavza požele tudi Male roke, Ohm in Il a modras, če omenim samo nekatere.

ocena: ***/*****

Tri punce, bibavica in borovničke

O neuradnem, bolje rečeno srprajs si.blogs meetu, sta že poročali obe vpleteni protagonistki, menda pa sedaj sledi zelo ažurna poteza še od mene.

Čas je za resnico.

Svojo asocialnost, ki jo, tako se govori, še vedno zelo dobro skrivam, sem v soboto nahranila s predstavitvijo novega albuma The Tide, svoj prihod pa v spremstvu resnične virtualke Pine markantno zaznamovala, kakopak z zamudo akademskih četrt. Ko sva s Pino šele z očmi požirali obilno pojedino pred nama, se je nekaj premaknilo. V najin kraljevski kotiček se je namreč telepatsko pritihotapila Črna Betka, ki ni - opa! - niti črna niti Betka. (občinstvo ostrmi)

Ob hlastanju po hrani in vseh rumenih debatah, povezanih s socialnimi mrežami in razkritju moje temne skrivnosti, smo naše skupno druženje nadaljevale v urbani naravi - preselile smo se namreč na brez klopce klopca party s stoli. In borovničkami.

Kako prisotnost blogerjev korelira s pitjem borovničk, je še potrebno raziskati. Dejstvo pa je, da se nas je ob tem procesu (dasiravno se je moja malenkost tokrat vzdržala borovničevanja) nabralo kar precej: fotografski trio Bojan, Samo in Tadej, skoraj diplomirana Ranka in že omenjene Pina, Betty in - napetost narašča - Mojca. Seveda ne gre zanemariti tudi (ne)blogerske srenje, ki smo jo ostali bombardirali s svojim geek alter egom. J, N, M, M, J&M, Š, A, Ž&B - hvala za prijetno družbo ;)

After-party? Tandem P&B v Stražišču, asocialna M v Pinkiju, ostali: cenzura. ;)


p. s. Linkanje rulz! ;)

Kam se gre v petek zvečer v Kranj?

Zakamuflirat v duha, preizkušat bližnja igrala in strašit mentalno okrnjeno Slovenijo? Šalo (čaja z rumom) na stran.

Poskusimo še enkrat.

Gorenjska prestolnica, petek zvečer. Kam?

V kino zagotovo ne.

Bile smo namreč prve tri gostje kranjske kino zapuščine. Celotni izkupiček predstave = 15 obiskovalcev.

Ob pol desetih sem v ženski družbi zakorakala v edini kranjski spomenik, ki še spominja na velikorazsežni kino, iščoč prijetno komercializirano razvedrilo. In našla sem ga. V sicer predvidljivi zgodbi, s predvidljivim koncem, predvidljivo spretno mešanico hip-hopa s primesmi klasike, predvidljivo vau-koreografijo in ne tako predvidljivo lepem Adonisu. Mislim, da se je v mojih (recesivnih?) ženskih genih razplamtela obsesija. KLIK

Ko so se menjali lačni za koritom uprave ljubljanskega Koloseja, se je govorilo o naložbah za kranjski Kolosej s štirimi dvorani. Upam, da ne za 15 ljudi.

Šolske obletnice

Pred kakšnim tednom je v naš drekasto-rjavi poštni nabiralnik, kakršen krasi najbrž še tričetrt hiš poštnih naslovnikov Slovenije, zajadralo pismo ozaljšano z žigom Gimnazije Kranj. Med odpiranjem so glavo razstreljevale misli o gromozanski zamudnini, če ne že kar sodni izterjavi, za kakšno pozabljeno fizikalno knjigo iz šolskega sklada, ki pravzaprav namenoma na moji knjižni polici nabira prah.

In potem so škrge znova zajele zrak, saj so lepospevni stihi sporočali popolnoma nekaj drugega:

»Vabim te, da se udeležiš srečanja nekdanjih maturantov 4.F razreda.«

Holy shit! Resda sem oni dan na levi strani svoje buče zapazila sivo modificiran naglavni izrastek, ampak, da že skoraj dve leti nisem več polnopravna članica gorenjskoprestolnične kremšnite ...

Kdo se je najbolj spremenil? Na katerem smerokazu je njihovo življenje zavilo desno? Bo največji mačo priznal, da je gej? Se je anoreksična deklina zredila za 40 kilogramov? Je tiha miška postala neustavljivo zgovorna? Last, but not least: je Mojca postala emo?

F razred je bil poseben razred. Zagotovo naš slogan. V šolskih analih nas ne pomnijo kot razred malih plaket ali priznanj, pač pa razred, ki je bil največkrat obravnavan na roditeljskih sestankih, razred, ki v dnevniku ni imel dovolj prostora za vse naše prekrške, razred, ki je skoraj vedno ponavljal test iz matematike, razred, ki je učilnice petkovega urnika zamenjal za druženje v bližnjem lokalu.

Na dan d, ki je bil včerajšnji torek, se nas je zbralo presenetljivo veliko. Okoli 20 nekdanjih maturantov F razreda – mislim, da je bilo povprečje prisotnih pri eni uri manjše od te številke – je s strahospoštovanjem zakorakalo po praznem hodniku učilne zidane, ki nam je včasih ponujala umni živež.

Paleta starih obrazov. Samo nove frizure – cel kup modnih frfrujev, mavrica barvnih odtenkov, mejkap. Nič drastičnega. Ena se je podala že na pota starševstva, drug si je nadel mornarsko obleko, tretja se mudi pri maturi. Razredničarka, sedaj višja funkcionarka, ponosno deli Izvestja in mercator sok, nekoliko negotovo gradimo medosebni most čez prepad, ki je v tem času zazeval med nami, s klasičnimi vprašanji: »Pa faks ...?«

Samo bolj dodelani detajli. Isti ljudje.


Kako bo čez pet, deset let?