sreda, december 07, 2005

Kolokviji part II

Valda se nisi učil. Ampak greš vseeno pisat, da dokažeš svoj pogum, da se greš samo podpisat, da se izogneš vsem možnim komplikacijam, če se že pač nisi odjavil od kolokvija in če vmes ni posegla kaka višja sila - kljub temu, da neznanje bi se lahko smatralo za višjo silo. In potem na poti v Ljubljano razmišljaš, kaj boš počel eno uro med pisanjem. Boš samo strmel v bel list pred sabo? Boš samo napisal ime in priimek, vpisno številko in oddal? Pa res upaš, da cela dvorana upre zlobne oči vate, povrhu pa še prfoks? In se usedeš za mizo, skrajno na robu, na prehodu. Ne preveč dobra poteza. In gledaš naokoli in vsi imajo na mizi še geotrikotnike in kalkulatorje, ti pa imaš s seboj samo en kurčev kuli. Kot, da ti že na čelu piše, da nameravaš pasti. In dobiš v roke polo, itak nimaš pojma. Desno zgoraj se podpišeš - nekateri se zaženejo. In, dokler ne postaneš sumljiv, opazuješ druge. Začneš brati besede, ki so ti popolnoma neznane in polzijo skozi misli in v možganskih ventilčkih iščeš njim sorodne, podobne - da bi le z nečim lahko zapolnil tisto sevajočo belino. Pa ne gre. Medtem opazovalci še ves čas delajo obhode, valda, ravno mimo tvoje mize. In se delaš, da razmišljaš - čeprav je vse neokrnjeno belo. In mine pol ure. Prva punca, desno spodaj, želi oddati, pa ji profesor pravi, da se bo ziher spomnila še kaj ... in da se naj potrudi! Ima pa približno 3/4 popisanega ... in potem ona rešuje še dalje. Par jih začne kapljati v njegove roke, vsakega pregleda, kima ... in ne upaš oddati. Ker je belo, belo, belo. Ker nimaš jajc, da daš prazen, bel, nepopisan, čist list tja. Izpisuješ posamezne besede iz besedila, narišeš en graf - po svoji presoji: graf, kot si ga znal narisati že v osnovni šoli. Itak je narobe. Ampak vsaj kao se trudiš. In obhodi spet - in upaš, da se ne bo ustavil pri tvoji mizi, ker itak nič ne znaš in se kljub njegovi spodbudi nimaš kaj naknadno spomnit, ker kaj takega v tvoji glavi sploh ni nikoli obstajalo. Samo še 15 minut do konca, z leve jih začne par hoditi proti katedru, takrat hitro vstaneš in oddaš z njimi - da se tvoja pola pomeša z njihovimi, da ne izstopaš. In prideš ven in vse pade dol. In si rečeš, da se boš za naslednji rok res pripravil. In čakaš. Na januar.

3 komentarji:

Domen pravi ...

Uf, tole me pa obuja neprijetne spomine :) Doživeto napisano

Anonimni pravi ...

škoda časa za takšne "Humarske" podvige...upam, da maš vsaj sponzorje. (jst se ne grem več press)

Drejcek pravi ...

veš kaj je še huje..če si SE učil in s 5 minutno zamudo ves zadihan prilaufaš na fax (jebeni lpp), nakar ti profesor reče: ja, kolegica, kaj pa vi tu..saj vam pa ni treba pisati tega kolokvija...