Šnopc pa golaž

Stiška vas je locirana nekje v desnem prekatu podkrvavškega osrčja. Skromnih 66 prebivalcev, ki se sicer kljub napovedanemu propadu drobničevanju v zadovoljstvo prijetno množijo, se večinoma le še prostočasno ukvarja z grabljenjem denarja po travnikih in okopavanjem cekinov na njivi.

V času predvolilnega boja je vasica naposled prišla na svoj račun - z delom na cesti. Kolovoz so v 5 mesecih delavci spremenili v stiško avtocesto, romarsko pot oslepili s kandelabri in uredili vodovod. Po končani delavski kalvariji se je pričela veselica. Pravzaprav visokonivojski kulturni program z uradno otvoritvijo ceste, ampak v ruralnem okolju itak ni razlike.

Veliki stiški praznik, po entuziazmu (in alkoholiziranosti) prisotnih sodeč skorajda večje slavje od največjega cerkvenega praznika, je na kup pripeljal vso vaško srenjo. Tolsta lica so se tresla v harmoniji s pivskimi trebuhi, imported viski in vodka sta še pred uradnim začetkom velikega dogodka zamenjala šnopc in ustvarila alkoholno vzdušje predveselice. Kulinarične roke domačih gospodinj so v želji speči boljšo potico od sosedove naložile pladnje dobrot, iz zvočnikov se je s koroško dialektno posebnostjo eeeee-ja valil prelestni glas Fredyja in vonj goveje juhe je oplajal stiški zrak.

Do 14h, ko je bil uraden začetek, je bila polovica zbranih že tako opitih, da je začela dvomiti v Newtonov zakon gravitacije. Govor predsednika KS je s številnimi iteracijskimi postopki namesto zahvale izzvenel kot stand-up comedy, v neuradnem tekmovanju "kdo vidi več ljudi" pa je med glasbenimi vložki z veliko prednostjo povedel harmonikaš, ki je med virtuoznim preigravanjem Avsenikovih uspešnic padel vznak. In se ob blišču fotoaparatov, kamer in krohotave množice s pomočjo novinarja in povezovalke delno pobral. (Kasneje s(m)o ga tudi ovenčali z lento nespornega zmagovalca omenjenega tekmovanja.)

Kakšna kultura neki! In deklamacija Jenkovih pesmi in petje hvalnic tistemu, ki je tošl odprl, da se danes lahko komot prevažamo po stiških poljanah. Slavje! Veselica! Skor-da-ne-ohcet! Zato kj dons en tuko srečen dan ... (povzeto iz slavnostnega govora)

Oh, Stiška vas, draga vas domača ... :)

Ognjeni zublji Siddharte v Kranju

Karavana ognjene Petrolee, turneje ob četrtem studijskem albumu Siddharte, se je včeraj ustavila tudi v Kranju.

Iz sita pretreseno množico je še pred knjižno navdahnjenimi rockerji zabavala zasedba Tide, ob 21. uri pa se je Športna dvorana Planina (skorajda) zapolnila s pristaši slovenskega glasbenega fenomena. Pisano množico mladih, predvsem po srcu, je skupina dvignila z začetnimi takti Mr Q-ja, nostalgično nadaljevala z njihovo prvo Pot v x, potem pa izmenično s skladbami iz starejših albumov dopolnjevala mozaik pesmi z najnovejšega izdelka. Prve vrste so kakopak zasedali najbolj goreči privrženci šestčlanske zasedbe, večinoma ženska najstniška srca, ki so poleg uživanja v trših rifih predvsem vzdihovala nad estetskimi akterji večera. (Tomiiiii, we love you!)

Siddharta se očitno še vedno ni naveličala vloge hladnih nedostopnežev, zato so bili tudi na odru energično precej odsotni – za razliko od množice, ki je sicer kar pridno poskakovala, vadila svoje karaoke sposobnosti in navdušeno ploskala. Kljub temu so obiskovalci, ki so starostno variirali vse od vrtčevskih let pa do upokojenskega staža, dveinpolurni siddhartovski spektakel ocenili kot eden izmed najboljših koncertov turneje Petrolee do sedaj.

Sam album, ki je bil sicer lansiran junija, pa se je očitno že dodobra prijel, saj so poleg prvih dveh singlov, Plastike in Domin, obilico aplavza požele tudi Male roke, Ohm in Il a modras, če omenim samo nekatere.

ocena: ***/*****

Tri punce, bibavica in borovničke

O neuradnem, bolje rečeno srprajs si.blogs meetu, sta že poročali obe vpleteni protagonistki, menda pa sedaj sledi zelo ažurna poteza še od mene.

Čas je za resnico.

Svojo asocialnost, ki jo, tako se govori, še vedno zelo dobro skrivam, sem v soboto nahranila s predstavitvijo novega albuma The Tide, svoj prihod pa v spremstvu resnične virtualke Pine markantno zaznamovala, kakopak z zamudo akademskih četrt. Ko sva s Pino šele z očmi požirali obilno pojedino pred nama, se je nekaj premaknilo. V najin kraljevski kotiček se je namreč telepatsko pritihotapila Črna Betka, ki ni - opa! - niti črna niti Betka. (občinstvo ostrmi)

Ob hlastanju po hrani in vseh rumenih debatah, povezanih s socialnimi mrežami in razkritju moje temne skrivnosti, smo naše skupno druženje nadaljevale v urbani naravi - preselile smo se namreč na brez klopce klopca party s stoli. In borovničkami.

Kako prisotnost blogerjev korelira s pitjem borovničk, je še potrebno raziskati. Dejstvo pa je, da se nas je ob tem procesu (dasiravno se je moja malenkost tokrat vzdržala borovničevanja) nabralo kar precej: fotografski trio Bojan, Samo in Tadej, skoraj diplomirana Ranka in že omenjene Pina, Betty in - napetost narašča - Mojca. Seveda ne gre zanemariti tudi (ne)blogerske srenje, ki smo jo ostali bombardirali s svojim geek alter egom. J, N, M, M, J&M, Š, A, Ž&B - hvala za prijetno družbo ;)

After-party? Tandem P&B v Stražišču, asocialna M v Pinkiju, ostali: cenzura. ;)


p. s. Linkanje rulz! ;)

Kam se gre v petek zvečer v Kranj?

Zakamuflirat v duha, preizkušat bližnja igrala in strašit mentalno okrnjeno Slovenijo? Šalo (čaja z rumom) na stran.

Poskusimo še enkrat.

Gorenjska prestolnica, petek zvečer. Kam?

V kino zagotovo ne.

Bile smo namreč prve tri gostje kranjske kino zapuščine. Celotni izkupiček predstave = 15 obiskovalcev.

Ob pol desetih sem v ženski družbi zakorakala v edini kranjski spomenik, ki še spominja na velikorazsežni kino, iščoč prijetno komercializirano razvedrilo. In našla sem ga. V sicer predvidljivi zgodbi, s predvidljivim koncem, predvidljivo spretno mešanico hip-hopa s primesmi klasike, predvidljivo vau-koreografijo in ne tako predvidljivo lepem Adonisu. Mislim, da se je v mojih (recesivnih?) ženskih genih razplamtela obsesija. KLIK

Ko so se menjali lačni za koritom uprave ljubljanskega Koloseja, se je govorilo o naložbah za kranjski Kolosej s štirimi dvorani. Upam, da ne za 15 ljudi.

Šolske obletnice

Pred kakšnim tednom je v naš drekasto-rjavi poštni nabiralnik, kakršen krasi najbrž še tričetrt hiš poštnih naslovnikov Slovenije, zajadralo pismo ozaljšano z žigom Gimnazije Kranj. Med odpiranjem so glavo razstreljevale misli o gromozanski zamudnini, če ne že kar sodni izterjavi, za kakšno pozabljeno fizikalno knjigo iz šolskega sklada, ki pravzaprav namenoma na moji knjižni polici nabira prah.

In potem so škrge znova zajele zrak, saj so lepospevni stihi sporočali popolnoma nekaj drugega:

»Vabim te, da se udeležiš srečanja nekdanjih maturantov 4.F razreda.«

Holy shit! Resda sem oni dan na levi strani svoje buče zapazila sivo modificiran naglavni izrastek, ampak, da že skoraj dve leti nisem več polnopravna članica gorenjskoprestolnične kremšnite ...

Kdo se je najbolj spremenil? Na katerem smerokazu je njihovo življenje zavilo desno? Bo največji mačo priznal, da je gej? Se je anoreksična deklina zredila za 40 kilogramov? Je tiha miška postala neustavljivo zgovorna? Last, but not least: je Mojca postala emo?

F razred je bil poseben razred. Zagotovo naš slogan. V šolskih analih nas ne pomnijo kot razred malih plaket ali priznanj, pač pa razred, ki je bil največkrat obravnavan na roditeljskih sestankih, razred, ki v dnevniku ni imel dovolj prostora za vse naše prekrške, razred, ki je skoraj vedno ponavljal test iz matematike, razred, ki je učilnice petkovega urnika zamenjal za druženje v bližnjem lokalu.

Na dan d, ki je bil včerajšnji torek, se nas je zbralo presenetljivo veliko. Okoli 20 nekdanjih maturantov F razreda – mislim, da je bilo povprečje prisotnih pri eni uri manjše od te številke – je s strahospoštovanjem zakorakalo po praznem hodniku učilne zidane, ki nam je včasih ponujala umni živež.

Paleta starih obrazov. Samo nove frizure – cel kup modnih frfrujev, mavrica barvnih odtenkov, mejkap. Nič drastičnega. Ena se je podala že na pota starševstva, drug si je nadel mornarsko obleko, tretja se mudi pri maturi. Razredničarka, sedaj višja funkcionarka, ponosno deli Izvestja in mercator sok, nekoliko negotovo gradimo medosebni most čez prepad, ki je v tem času zazeval med nami, s klasičnimi vprašanji: »Pa faks ...?«

Samo bolj dodelani detajli. Isti ljudje.


Kako bo čez pet, deset let?

Kako priti do jagodovanja #2

Tokrat so ključne besede še bolj čudne kot prejšnjič:

• kurba zelezniska postaja - kakšno bi najbrž našli, ja
• jagodne nedelje - so to nedelje, ko ješ samo jagode?
• ženska za volanom - je vozeča nevarnost
• cena barvanja las - pr men za male pare! za neprijetne barvne odtenke po končanem barvanju ne odgovarjam ;)
  
• morm se učit - ponavljajoče se geslo med kampanjskim učenjem, ko grlo že krepko zalija voda
• želje samske - emmm, bit nesamski?
• branje drugih kar pišejo na msn - je moralno sporno, zahrbtno in grdo! Ampak poznam nekoga, ki bi ti morda znal pomagat ;)
• poslovilno pismo - tudi samomorilci obiskujejo moj blog ... ali pa jih je nemara moje pisarjenje porinilo v samomorilstvo?
• ali so ženske med pms res tečne - res s(m)o! pa tudi pred in po pms! :)
• traparije - this is the right place!
• kako se ubiti - najprej poslovilno pismo, sedaj pa še to ...

Moj drugi prvi šolski dan

bi bil lahko nadve izviren naslov esejističnega skrpucala, ki bi ga na pobudo jezikovno osveščenih predavateljev vsak drugorazredni študent moral napisati za ponovno obuditev ali celo razvoj svojih slogovnih sposobnosti. Seveda, če bi bilo kateremu predavatelju (izvzemši jezikovnokulturnike) sploh še mar za skrivno življenje študentov ali pa za njihove slogovne pomanjkljivosti ...

Moj drugi prvi šolski dan je bil precej ljubljanski. Rahlo nenatančna časovna matematika se je spremenila v klobaso, klobasa v kolono, kolona v vzdihljaje, vzdihljaji v neprijeten položaj urnih kazalcev, urni kazalci pa v polurno zamudo prvega predavanja. Da seveda niti ne omenjam parkiriščnega kaosa, bratenje pločevine s stebri, grmi, pločniki ali drugo pločevino in sedemsto dvainštirideset obvozev na poti, ker je ravno pred volitvami potrebno urediti še toliko prometnih odsekov in zavarovati toliko poti! Naključje? Ne bi rekla.

Moj drugi drugi šolski dan je Taksi Mojca še pred ljubljansko gnečo naletel na kranjsko gnečo, vremenski izliv (no ja, naliv), obtičanje v križišču, rdeče semaforje, samo še 20-minutno zamudo in prostorne predavalnice tako opevanega novega dela FDV (33 sedišč, 60 ljudi?). Komu sedaj ne gre matematika najbolje od rok?

Moj drugi tretji šolski dan je občutil simbiozo značilnosti prvega in drugega šolskega dne, prekinitev tradicionalnega zamujanja s celo točnim prihodom, 5-urno luknjo med predavanji, preveč kave in nepozabno vožnjo s šoferjem Ljubljanskega potniškega prometa do konca sveta in nazaj (pravzaprav le do Dolgega mostu nazaj do Bežigrada), v katero je vključena celo dih jemajoča življenjska zgodba šoferja in edine potnice, mene.

Ljubljana, še veliko dogodivščin naju čaka, kaj?

Pisma oboževalcev

Pred dobrim tednom se je v elektronskem poštnem nabiralniku, polnem pisem oboževalcev, znašlo tole sporočilo:

Hi maybe this mail is a little strange for you but i have a question for you what does it mean Puncara??? that's all i hope don't botter my question

Im from Mexico and i have a pillow that put the name puncara and i never know why i put that name so i'll been searching for an answer and i found your page whit the same name.

Thanks for your time and i wait for and answer.

Recept za uspešno blogarjenje

Priznam, vmes me je minilo. Vkalupljena v standardizirane brezdušne oblike kvazi novinarstva v stilu "katero je ostro oko paparaca po mastno plačanem dogovoru ujelo zgoraj brez in katera ni čistokrvni izdelek matere narave" sem izgubila stik s kakršnokoli ustvarjalnostjo in, bohnedej, malce zahtevnejšo možgansko dejavnostjo.

Nemara je vse religiozne predpostavke v kali zatrl moj osebni Veliki pok, da moram pri svojih častitljivih dvajsetih letih zlatorumene holivudske trače z $ ketno okrog vratu, ki dela bling bling, zamenjat s "tapravim" novinarstvom, denimo, kako je Drnovšek pogonil ves keš (kadar majo otroci dnar, majo kramarji sejem, ne?) in kako mu ga zlobni očim, tudi Janez imenovan, noče več dat. Holivud je tut v politiki, jep.

Ostali so osnutki začetih vrstic brez ustreznega repa.

Zlato pravilo: treba je pisat iz sebe.

Ko te preplavi morje razburkanih čustev, ko se znajdeš v požrešnem vrtincu neustavljive jeze, ko udi neustavljivo drgetajo zaradi primanjkljaja čokolade (še vedno na čokoladni abstinenci z izjemo kandirane marelice v beli čokoladi pretekli petek, I'm almost strong!), ko ti ne uspe priti na prvo mesto pri igrici za petletne mulce (jebemo mast pa še margarina zraven!), ko se ti zažge palačinka ali ko ne moreš psa rešit iz ne ravno prijateljskega objema sosedovega psa.

Srebrno pravilo: treba je pisat takoj!

Ne čez deset ur, ne čez dva dni in ne čez pol leta. Sicer ostanejo le še blede sence občutkov in v prah zmlete misli, povožene z bagerjem, s katerim nam je Brane pred mesecem razmrcvaril edino pot do ljubega doma in matiterezovsko obljubil nov asfalt, ki ga še vedno tako upajoče sanjamo. Žoftless in Žmohtless.

Bronasto pravilo: preden zmagoslavno stisneš publish, ne pozabi na dodatno kopijo, ker ti ata blogger zna čisto slučajno vse skupaj poslat v tri malore.

Dodatno pojasnilo ni potrebno.

Priznam, vmes me je minilo. Pisat. Ne pa dihat z blogerji.

Navdih

Moj blog je mrtev. Jaz malo manj.

Kadar ure in ure ne strmim v snežno bel razdelek bloggerjevega prostora, namenjenega postanju, brez navdiha, potem ...

a.) se pretvarjam, da se učim
b.) dan naskrivaj podaljšujem za tri ure (bolje rečeno: spim 5 ur na noč)
c.) se tresem, ker že pet dni nisem dobila kakršne koli doze milke z lešnikovo kremo, gorenjke s celimi lešniki, čokoko-tiramisu sladoleda, čokoladnih napolitank, piškotov s koščki čokolade, snickersa, kinder maxi kinga oziroma česarkoli z višjo stopnjo sladkorja v sebi, kar bi na meni delovalo kot pomirjevalo
č.) v temi razbijam likalnike
d.) že tri dni zamujam deadline!


... izdih.

Motivacija ...

je nična.

Levo od mene: kava in dva kapučina, desno od mene: tekila, pred mano: zajeten kos literature in premalo časa.

Cilj: ugotoviti, ali je Gramsci s pojmom pasivna revolucija res označeval vlogo zmernih v risorgimentu


Dosedanje ugotovitve: nekaj je narobe s sladko smetano

A hell of a week

Iz filozofskih tolmačenj sem se zvlekla k stvarnosti.

[opozorilo: sledijo dolgočasni opisi iz povprečnega življenja malih ljudi]

V torek sem dentalni medicinki dovolila, da mi v ustni votlini (ob uporabi lokalne anestezije, seveda) naredi masaker in izpuli sedmico. Z neznansko praznino v srcu (in predvsem v ustih) ter v pričakovanju darila od zobne miške sem baba škrbasta v sredo po šestmesečnem dollypartonskem 9-to-5 šihtu ustavila svoje zažiranje dela brezposelnim diplomirancem in dala (nepričakovano?) odpoved, v četrtek (petek, soboto in bržkone tudi danes?) sem naletela na kup vprašajev in klicajev, povezanih s sredo, v petek naj bi se pričela moja ponovna agonija z učenjem (raba pogojnika je popolnoma ustrezna), v soboto pa sem za seboj pustila svoj zadnji najstniški dan.

Yeah, I'm 20.

Dopustna

Preden z novo turbo 16V močjo v krilih krenem na stara delovna pota, še nekaj nostalgičnih spominov na prejšnjetedensko dopustovanje ...

"Mojca, a me lahko nehaš zbujat s svojim govorjenjem"
ali
brezdiapozitivni potopis o neumnostih

Zasedba je bila seveda žensko popolna (se že vnaprej opravičujem zaradi vulgarnosti izrazov, ki so v resnici ljubkovalni nadimki): ena kurba, ena, ki vedno spizdi, ena jokava privrženka ema, ki v okvirih svojih prostočasnih dejavnosti fura safr, ena s čebulnimi joški in še ena, ki je ne smemo žalit, ker je njen vikend.

Popolna zasedba pomeni tudi popolno zabavo; "ilegalno" prevažanje velikih količin vode čez mejo je nasmejalo carinika, gojenje paradižnikov na sončne celice je svoje sadove obrodilo v kosilih ob devetih zvečer, vsakodnevno jutranje ocenjevanje čistoče in higiene omaric, postelj, rjuh in tal smo na žalost letos opustile zaradi prevelike dileme, katera ima bolj dezinficirano čisto, pomivanje posode in z njim povezanega tekmovanja Koliko posode lahko umažemo v enem dnevu pa vsako leto dobiva nove razsežnosti (navsezadnje, zakaj ne bi uporabili pribora za sedem ljudi, če nas je pa samo pet?). In, ali ste vedeli koliko večernih toalet lahko napravite iz samo enega samcatega kosa šala? Ne, odgovor ni 86, pač pa TRI.

Poliglotske sposobnosti smo ovekovečile pri Švicarjih, ki posedujejo "Uhr Pharme" ali vsaj "Schokolade Pharme", Magnusu (Šved? Morda se motim?) smo za prevoz, ki ga je skušal izbarantati od nas, skušale predlagati drugačen posel s Calvin Klein wannabe spodnjicami, ugrabile smo enega hudo simpatičnega Mariborčana z jamicami v ličkih, lepotni spanec sobne sotrpinke pa je v jutranjih urah ob dveh popoldne neštetokrat zmotila moja neusahljiva želja po monologiziranju. In spet, zakaj je ženska multioperativno bitje? Ker lahko pije pivo, bere knjigo in se pusti manikirati obenem!

Lahko bi napisala še kaj o bananinih šejkih, vsakodnevnem uglaševanju grl z "mi mi mi", pa naj to ostane skrivnost.

Do naslednjič. ;)

Jasnina

Včasih pride kak dan, ko se visoki nebotičniki, ki rastejo iz zemlje želja, pričakovanj, idej in domislic, prepletenih z venčnimi listi pomladanskega cvetja, vetrom morske soli in vonjem pečenega kostanja, enostavno porušijo. Vsa gmota nekoč idealizirane zibeli življenja zgrmi na tla, popolnoma zapraši podstrešje in vse, kar nastane, je NIČ. Popoln NIČ je in vse je JASNO.


Ne prvič, ampak znova.


Pa še večkrat bo tako.

Robbie Williams

Tožila bom izdelovalce avtobusov, ker so diskriminatorni do ljudi, ki so višji od 180 centimetrov (ali se vsaj tej številki močno približajo).

Kako spat, če se tvoje koleno sumljivo preveč brati (ali sestri) s sedežem pred teboj in te preveva čuden občutek, da boš vsak čas staknil klavstrofobijo? TEŽKO.

..::Naslednje tegobe doživljaš, če te skrajno tišči spat in si desni sedež na levi strani oz. levi sedež desne vrste sedišč priložnostnega vozečega prebivališča::..

Po začetni akomodaciji ob treh zjutraj, ko sem še nadejala lepotnega spanca, sem ugotovila, da bo udobne koordinate za vse odvečne ude bržkone hudičevo težko najti. Če noge pod kotom nasloniš vstran, si pravkar začel vdirat v zasebni apartma soseda, če pa isto akcijo ponoviš v drugo smer, jih moraš tako ali tako vsakih 2,3 minuti umikat, ker je prehod očitno železniška postaja za vse tiste, ki jim cisterna ne zdrži urinalnega pritiska več kot dve uri.

Še preden si polomim tretjino kosti in si noge končno gimnastičarsko zatlačim za vrat, me ob teli prekrasni harmoniji zvokov razdrami izjemen barven mozaik prebujanja sonca. Jutranji hlad se je zarezal v robove drevesnih krošenj, slikarju je iz rok paleta zdrsnila na tla. Svetlordeča se je prelila v rumeno, bleščeče sinje modro kliče ptice. Neverjetno lep trenutek!

Čustveno dotaknjena drsim v sladkorni omot lahnega spanca, pred bodočimi vbodi inzulina pa me neusmiljeno reši vodičkin glas: "Postanek."

Zašklepetam z zobmi in popolnoma nič več romantično nemarno zakolnem. "Pa pejmo vn ..."


p. s. Budimpešta je navdušila, prav tako Robbie. Malo manj Collegium.

Kršilka

Danes sem popolnoma nezavedno vsa križišča prečkala skozi rumeno luč. Še malo pa bom začela plonkati na faksu.

Če te močno prime ...

... in enostavno ne moreš več kljubovat zakonom narave, se odzovi klicu. Kolona na avtocesti, med Ljubljano in Brezovico, v soboto popoldne:

1. rojstni dan

Jap, šele v zadnjih izdihljajih rojstnega dneva pišem to voščilo malčku. Leto dni žlobudranja, jokanja, nerganja, začudenja, hrepenenja, ogorčenja, borbe za svoj prav (in narobe) ter nekaj misli kar tako ...

Vse najboljše Jagodovanje in jagodičenje ...

Strašiiiiii

Kdo? Kje? Kdaj? Je treba bežat? A si okej?

Vse to in še več ... že 7. julija na Mojčinem blogu.


Nekdaj neustrašno dekletce, ki se je s powerrangersko močjo bojevalo proti namišljenim sovražnikom v leskovju, je zraslo v bojazljiv šolski primerek Bandurinega modelnega učenja (nekaj v smislu Ju skrim, Aj skrim).

Mene je namreč strah vsega. Pretiravam. Strah me je teme, čiste teme. Strah me je premikajočih se stvari v temi. Čudnih oblik. Pod vplivom filmske fikcije se namreč normalne oblike v mojih iluzornih predstavah oblikujejo v čudne. V duhove, morilce, prikazni. V stvari, ki jih ni.

Akulofobijo premagujem, dejansko pa nadgrajujem, z grozljivkami; izključno na dva načina: v družbi (najbrž gre za utrjeno podzavestno željo vsake dekline, da bi se nemočna stiskala v objemu kakega prijetnega pogumneža) ali sama, sredi belega dne z odprtim oknom.

Domača naloga: primer iz vsakdanjega življenja.

V družbi štirih rožnatih bijačes med iniciacijskimi obredi na Šmarjetni sem včeraj v levem vzvratnem ogledalu živalske silhuete zamenjala za podivjanega gozdnega čuvaja, v desnem pa za serijskega morilca s srpom, ki je z glasnim "tresk" obelodanil svoj prihod. V eksploziji adrenalina so se obredi predčasno končali, voznica rdeče Faradayeve kletke je zaključila z: "Dost je." In pritisnila na gas do doline.


Ampak strah je votel, okrog ga pa nič ni.

Še ena pridobitev ...

Podobno kot je pred kratkim v ljubljanski živalski vrt prirjovel nov morski lev, je tudi naš zverinjak (ponovno) postal bogatejši za mijavkajočega člana.

Ime: še neznano (spet)
Akomodacija: 50-odstotno uspešna; luškano bitje je še vedno malce sovražno nastrojenu proti 30-kilski čivavi, ki naj bi bila labradorec in mačjemu lepotcu Casanovi.

In naj bralcu ne uide še moj fotografski talent ... (model je tudi bivši akrobat, pred fotosešnam pa je nerodno padel v mlečno tekočino in malce umazal svoje pražnje oblačilo)