Facebook Vs. Požigalec

Očitno se manija seli na vse nivoje spleta:
Kjut ;)

Nesrečna zapora ceste Grad–Ravne

Pred mesecem in pol so na naši hribovski magistralki začeli hrumeti buldožerji, grederji in vsi ostali rumeni gradbeni stroji, ki so ključnega pomena pri izgradnji cest, pa jih ne znam žargonsko opredeliti. Mehanski novoprišleki so prehod v dolino onemogočili s cestnimi zaporami, lokalno hribovsko civilizacijo pa s tem malodane odrezali od razvitega sveta. Iz splošnih civilizacijskih navad smo sicer ob takšnih izgradnjah cest navajeni urejenih obvozev, a se oblastnežem v tem dotičnem primeru to ni zdelo posebej pomembno. Kot smo izvedeli – bolj kot ne iz ustnega izročila (še dobro, da smo na vasi!) – je cesta svoje vozišče zaprla med 7. in 18. uro (navkljub dejstvu, da so opozorilne table navajale drugačen čas zapore: med 7. in 19. uro), obvoz do doline pa je možen seveda iz vseh ostalih smeri, ki jih – wait for it – prebivalci lahko poiščejo sami.

Pričela se je orientacijska tekma. Mnogi so pričeli odkrivati (slabo prevozne) gozdne poti skozi blodnjake cerkljanskega gozdovja, ki so vodili čez Viševca in Cerkljanske dobrave, drugi smo jo ubirali po panoramski poti proti Kamniku. Zadeva je precej nesrečna, če pomislimo, da lokalni prebivalec do Cerkelj potrebuje 7 minut, z obvozem (po asfaltirani cesti) skozi Kamnik pa 40 minut. To ni le obvoz, ampak je pot okoli orenk zašpehane riti v varžet.

»Ah,« je bilo slišati vzdihe po nekaj tednih takšnega okolišenja, »saj bodo kmalu končali.« Zagotovo je bilo v teh vzdihih tudi nekaj upanja na bodočo avtocesto z odstavnimi pasovi in nepadajočim kamenjem, ki naj bi dvojno povrnil vso bedo mobilnih podvigov v času zapore. Rekonstrukcija dvokilometrskega odseka lokalne ceste Grad-Ravne naj bi se končala do začetka novega šolskega leta, torej 1. septembra, ko naj bi po visokogorsko mladež tod pričel zahajati šolski avtobus in zaradi česar se je konstrukcija sploh pričela: v času šolskega avtobusa je bil omenjeni odsek zaprt za ostali promet, saj je bila cesta tako ozka, da se je bilo – tako so dognali veljaki – nemogoče srečati z osebnim avtomobilom. Dejstvo je, da se je bilo na določenih odsekih res težko srečati, na 70% odstotkih cestišča pa je bilo srečanje – seveda, če je bil šofer avtobusa tako uvideven, da se ni peljal po sredini vozišča – popolnoma izvedljivo. (Za kršenje zapore, ki je veljala dvakrat dnevno, zjutraj in okoli druge ure popoldan, so padale celo kazni.)

Nekaj dni pred načrtovanim slavnostnim odprtjem ceste so pametno ugotovili, da cestna dela sploh še niso dokončana (no shit Sherlock), zato so rok gradnje podaljšali do 20. septembra, zaprtje ceste pa spremenili od 8. do 16. ure. Delovni narod iz zgoraj živečih vasi se je tako veliko lažje in hitreje odpravljal po ustaljenih opravkih delovnika. Kakšen se je 300 metrov nižje pretihotapil tudi med 11.00 in 11.30, ko so delavci malicali, in med 13.50 in 14.20, ko je bila cesta odprta za šolski avtobus. V slednjem primeru je moral biti še toliko bolj pozorni na tajming, saj je bilo seveda prepovedano (in hkrati tokrat zares nemogoče) srečati avtobus. Četudi je torej nov režim opozarjal na zaporo med 8. in 16. uro, pa se je kdaj tudi primerilo, da so cestni delavci pohiteli z delom in pričeli že pred 8. uro – tako se je zgodilo tudi, da je kak poštar, ki je upošteval novi režim, fizično obračunal z delavcem, ki novega režima ni upošteval, in za kar sta oba poleg modric potem odštela še 120 evrov kazni. Na zaporo ceste je medtem še vedno zavajala tabla z napačno zaporo med 7. in 19. uro.

20. september je bil tu prej kot T-2 v Stiški vasi in izvajalci so spet – dan pred drugim načrtovanim slavnostnim odprtjem ceste – ugotovili, da cesta v resnici le še ni izgrajena in da bi potrebovali še kak dan, dva ali pa kar štirinajst dni, zato bi jo zaprli še do 7. oktobra. Obvestilo so razobesili na spletno stran cerklje.si, kjer so objavili tudi prenovljen, nekoliko ohlapnejši režim: cesta bo zaprta med 7.30 in 18. uro, za lokalni dostop pa bo promet omogočen tudi od 11.30–12.30 ter od 16.00–16.30. Zanimivo, na promet.si se je pojavila rahlo drugačna informacija, ki zaporo podaljšuje do 8. oktobra. In ker gre v tretje rado, se je tokrat pojavila celo opozorilna tabla s pravilnim časom zapore.

Iz oči mi v curkih pada pesek, ki mi ga vztrajno mečejo v oči, zmedo režimov in prerekanje z delavci v stilu »gospa, ne morte doŁ« pa niti malo ne zmanjšuje upanje na novo avtocesto, za katero bo bržkone celo potrebna vinjeta. Roko na srce, nova cesta bo namenjena bolj turistom, ki jih v svoj objem vabi Krvavec, in ne toliko lokalnim prebivalcem, ki trenutno vstajajo uro prej in kurijo 3 litre bencina več.

16. novembra (tole je moja optimistična napoved) pa vsi vabljeni na otvoritev!

Hri-bar spet v poznem terminu

Še pred nekaj dnevi je bilo na Hri-barjevi spletni strani mogoče brati potopis o čudežu na Kolodvorski 2-4, ki je s poznega (skorajda nedostojnega) sobotnega termina edino politično satirično oddajo pri nas prestavil na zgodnejši in uglednejši termin, takoj po sobotnem filmu.

Kot kaže, pa je šlo za lažni alarm, saj se bo po današnjih najnovejših novicah oddaja predvajala po ustaljenem režimu, torej v nočnih sobotnih urah.

"Metka, a si vidla to?"
"Kaj?"
"Ravnokar je mimo okna letel slon!"

WALL•E – robotska ljubezenska zgodba

V kinih sicer že od junija, v amaterskem kinu naše haciende pa se je za izven in konto super oglaševana in strašno pričakovana animirano znanstveno-fantastična pustolovščina leta predvajala šele včeraj. (V stiških kinematografih neustavljivo korakamo vštric s časom in dosledno skrbimo za ažurnost filmskega sporeda.)

Kljub odkritemu simpatiziranju z animiranim žanrom ter strašni romantični sentimentalnosti lahko rečem, da so visoke ocene in kritike (skorajda) v elativih za Wall•Eja vseeno kanček pretirane.

Zgodba je robotsko-ljubezenska, nekakšna mešanica futurizma z romantično dramo – ljubki zemeljski razvrščevalec odpadkov (Waste Allocation Load Lifter Earth-Class) odkrije popolnoma nov smisel življenja, ko ugleda spolirani ekološki vegetacijski analizator Evo. Ko Eva najde ključ za rešitev Zemlje, nenadoma odvihra domov, na krov luksuzne vesoljske ladje Aksiom, zaljubljeni Wall-E pa seveda za njo. In tu nekako se dogodivščina začne ...

Film je pretežno nem, Pixar je personalizacijo likov in zgodbo gradil samo na akciji. (Heh, opazite tu nasprotje s slovenskimi filmi, kjer dogajanje ponavadi sloni pretežno na dialogih? Okej, in na strastnih posilstvenih prizorih.)

Zadržani in simpatični Wall-E ter osupljiva in napredna Eva sta luštni igralski tandem novega Pixarjevega celovečerca, pa vendarle bi se – domnevam – splošna ocena izdelka spustila malce nižje (8,7 na IMDB-ju trenutno in najbolje ocenjeni animirani film doslej), če stvaritev ne bi že leto (ali več) vnaprej dražila po spletnih kanalih ali se prikotalila iz Pixarjevega studia, pač pa iz kakih drugih animatorskih rok ...

Ej!

Preden se nama zgodi, da se srečava v trgovini in se ne bova več znala obnašati kot prijatelja: da bova malce pomencala, zamrmrala: "huh, kaj pa ti tule?", "kako pa si", pogledala malce vstran in kar naenkrat začutila breme na svojih plečih, ker si že toliko časa nisva rekla "živjo", nevedoč, kdo je zajebal, in se spraševala "kdo je na vrsti", čeprav se tega sploh ne bi smela vprašati, saj ne obstaja vrsta, nisva "jaz" in "ti", ampak "midva", in se morda potem, bognedaj, iztrgala iz neprijetne situacije s "se mi ful mudi, morava se kaj dobit", kaj ko bi šla na kavo ZDAJ?


p. s. Samo vadim vejico. Jutri imam izpit iz nje. Ampak še vseeno greva lahko na kavo. 

Pomlad je tu?

Pri Mercatorju pravijo, da je danes prvi pomladni dan (in zategadelj dobrodušno delijo dvojne pike), pri Googlu pa trdijo, da se je sezona brstečih cvetlic in žvrgolečih sinic odprla včeraj. Mene pa že dva dneva zebe.

Izmuzljivost časa

Torek je. Ne, nedelja. Sedemindvajsetega. Ne, štiriindvajseti. Četrti četrti. Že? Fak, šit, pa še nič narejeno. Kdaj se je to zgodilo? Saj smo ravno včeraj o tem govorili. In potem je vse narejeno napol, improvizirano, joj. Ampak jaz hočem, da so stvari dobre, brez gromozanskih lukenj, ki raztegujejo platno, in parajo mojo srajčico kot toplogredni plini ozonsko luknjo. Vidiš, slaba primerjava. Nikoli nisem znala poiskati zares dobrih primerjav.

In nikoli nisem zares rada brala nepovezanega toka misli.

Prej sem bila izgubljena v prostoru, zdaj sem še v času. Ne, kompas in ura ne pomagata.

Google vse vidi, Google vse ve

She's one of us.

Klik.

Če pa Kyle googla izbrance, potem je povsem dopustno, da kombinacijo imenov in priimkov v iskalno polje vpisujem tudi jaz. (Pa ne samo tiste od srčnih izbrancev.)

Res, Google ve vse, kajne?

Zasledujejo me

Danes sta me zasledovala dva konja.

Ne zajebavam se.

Mir in ljubezen vsem ...

Sledi obljubljeno nadaljevanje.

Modroplavo misel iz prejšnjega posta mi je zaupala roditeljica, ujela jo je (z ribiško palico) na valovih kranjskega megasrčka, vanje pa jo je spustil Jeričov Jože. Tako, priznam, prav po mojčino kopirala sem, postavite me na pranger in kamenjajte mojo sprevrženost, udrihajte z moralno gorjačo po umazanih prstih in blatite dušo nepridiprave blogerke.

Morda mi pa le oprostite ... danes je vendarle božič in naša srca naseljujeta ljubezen in mir. Oh, ta spokojni mir pokajočih petard, vzletelih raket in pijanih vzklikov ...

Včeraj zvečer sem - navkljub temu, da ne simpatiziram s klerikalnimi gibanji - prisostvovala obrednim običajem svetega večera. Jezus je na Šenturški gori rojen dve uri prekmalu, zato se polnočnica začenja že ob 10h. No, menda. Pravzaprav nikoli ne vem, kdaj se začne in kdaj konča, ker sem v tisti množici samo zaradi socializiranja s tamkajšnjim občestvom.

Ampak preden se človek prebije do socializacije, ga čaka težka pot čez vojno bojišče neuniformiranih 10-letnikov, ki se neizmerno zabavajo ob predirljivem zvoku petardne municije. Kakšna simfonija pokov! Početje ni omejeno zgolj na podmladek, na vrhuncu verskega srečanja sledi še ognjemet izza zvonika. Predvidevam, da gre za nekakšno simulacijo novodobne zvezde vodnice, ki trem kraljem omogoča hitrejše lociranje hlevčka.

Ne razumem pa, kaj točno je tako absolutno navdušujočega nad pokom? A ne gre hrup ljudem na živce?

Na eni izmed spletnih strani, kjer prodajajo pirotehniko piše: "Ob veselju in praznovanju radi tudi počimo z uporabo pirotehnike, raket in petard. Pisano nebo in poki pirotehnike človeka spravijo v posebno, zamaknjeno stanje."

Mislim, da ljudje, ki to uporabljajo, ne potrebujejo pokov pirotehnike, da bi dosegli zamaknjeno stanje, ker so že zamaknjeni.

Ah, miren božič tudi vam.

Pomembno obvestilo

Božič letos odpade. Jožef je priznal očetovstvo.*




*nadaljevanje sledi

Hruške niso za v torbo, ...

ampak za v usta. Takoj. Oboje ni možno, ker zna se zgodit, da bodo hruške v torbi pripravile zabavo presenečenja z ostalimi prebivalci torbe, za seboj pa pustile masaker in razpaljotko. In potem lahko namesto načrtovanega kosovnega zaužitja hruške piješ mošt, ki ga izcimiš iz ohruškane denarnice.

Pravijo, da je podobno tudi z bananami (ampak za mošt iz banan še nisem slišala). Pa menda sem že dovolj stara, da bi to lahko vedela (torej, da se hrušk ne daje v torbo, ne, da obstaja bananin mošt). Policaji so prejšnji teden rekli, da sem tudi že dovolj stara za razpoznavanje prometnih znakov in njihovo upoštevanje.

Biti star 21 let je res velika odgovornost.

Zakaj v avtu poslušam zlajnane cedeje?

1. Ker so ponavadi tiste tri minute, ki bi jih lahko žrtvovala za menjavo zgoščenk v mojem ultra kul hi-tech vekslerju za 10 plat, odločilnega pomena pri nezamujanju ali vsaj ne tako poznem zamujanju.

2. Ker se mi ne da nemo strmet v ljubi pekač in ga moledovat na kolenih, naj prosim prosim prosim zapeče novo kompilacijo priljubljenih pesmi.

3. In tole je pravzaprav poglavitni razlog: ker so vse radijske postaje, ki jih uspe v mojo faradayevo kletko sprejeti in dekodirati strešna antena, za en moški spolni organ!

Če me na lokalnem teritoriju ne spremljajo debiloze Belvijevih moderatorjev, me na poti v Ljubljano iritira "več dobre glasbe", mama Manka (resno, a je to komu smešno??), Zala, ki je že brezvezna, Fata (a ni to preživet lik??) in pršut. Ugotovila sem, da omenjeni "jingle" ne oglašuje sebe, ampak poslušalce naproša, naj prestavijo nekam, kjer dejansko zagotavljajo več dobre glasbe. Iz iste brente v malo manj nadležni različici štrlita Center in Ekspres. Radia Slovenija ne poslušam, ker program snemajo v stranišču stavbe nasproti tiste, v kateri sicer trdijo, da ga, Ars me ne zanima, je pa na čase všečen Val 202. Še največkrat pa v skromno obličje mojega potujočega doma zaide Ognjišče. Oh happy day.

Sedaj najbrž razumete, zakaj že dva meseca poslušam albume Regine Spekter, Marka Ronsona, Lily Allen, Amy Winehouse in Billy Talent.

Članki, vesti in novice

V Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenija pravijo tole: Novica je temeljna novinarska zvrst.

In tole enostavčno merilo za pripravo in izvedbo programa je ena mastno zavaljena laž.

Kajti, da bi novica, če že, spadala k zvrsti? Kolikor mi je znano, obstajata dve novinarski zvrsti, in sicer informativna ter interpretativna zvrst.

Novica? Novica kot žanr (kaj šele kot zvrst) ne obstaja v novinarstvu, obstaja pa vest. Tako je eden izmed temeljnih novinarskih žanrov vest.

In mimogrede, tudi članek ni vsako skrpucalo, ki ga katerikoli pisun zmotovili v pisno obliko za kakršen koli medij, pač pa je člankarska vrsta tista, ki družbeno pomembne pojave zajema najširše in gre tudi najgloblje. Tam nekje do korenin. In šele potem, ko se nam po prebranem zdi, da o temi vemo vse, kar je mogoče izvedeti, temu lahko upravičeno rečemo: članek.

Grem zdej pisat novice ...

Računalniški kotiček pt. I

Včeraj je bil v Mladinskem kulturnem centru v Kranju sit-down comedy večer z mano v glavni vlogi. Kaj se je zares dogajalo? Čisto zares smo tičali v računalniškem kotičku, ki ga pripravljam pod materinskim ogrinjalom Kluba študentov Kranj. V kotičku vsak drugi torek odkrivamo svet bitov in bajtov, kukamo v virtualno resničnost, spoznavamo, da domači računalnik ni hišni sovražnik številka ena, ampak učinkovito pomagalo pri iskanju odgovorov na življenjsko pomembna vprašanja, socializacijsko sredstvo, vsestranski pripomoček za preganjanje dolgčasa, enciklopedična zakladnica znanja, domači kino in še kaj.

V prvem kotičku s(m)o se na uri za(je)bave pretvarjali, da nas blazno zanima iskanje informacij na spletu, Booleovi operatorji in Google Almighty.

Obiskovalci z zanimanjem vsrkavajo znanje ...

Čez 14 dni bodo na sporedu spletne skupnosti (popravek, 29. 11.)! (In ja, kot se za Gorenjce spodobi - vstop je prost!)

p. s. Na praznih stolih sedijo navidezni prijatelji obiskovalcev: Helga, Olga, Ifigenija, Evgen, zadnjemu je bilo pa preveč nerodno in ni izdal svojega imena.

Umrla je mama ...

Moja stara mama je umrla. Glede na to, da sem čustveno invalidna in veliko raje pikra, cinična in posmehljiva kot pa iskreno sentimentalna in žalostna, sem solze skrila v blazino. In rekla, da sem okej. Saj sem res. (Trdno sem prepričana vase, da sem okej. Obstaja res majhna možnost, da se motim in nisem.)

**Smukam besede iz ohromelega besednjaka in nič se ne zdi prav, nič ne paše skupaj in nobena beseda ni prava. Nadaljujem ...**

Živela je pri nas, no ali pa je bilo ravno obratno – in smo mi živeli pri njej. To, da sem 21 let vzdrževala status najmlajše vnukinje je bil seveda privilegij – s takšnim mandatom sem bila upravičena do prenekaterega sladkega in finančnega priboljška. Ko so rožljali parkeljni sem se skrivala v naslonjaču in strahoma oprezala za sencami na oknih ter jo držala za roko (kakšne pol ure kasneje sem izvedela, da sta se v vlogo hudičevih spremljevalcev Miklavža prelevila lastna brat in sestra), v osnovnošolskih letih sva imeli maratonske televizijske popoldneve; kadar sem bila po kak teden zdoma, me je srčno pričakovala in priznala, da se ji je tožilo po meni (kajpak, ko pa sem najglasnejši otrok) in kadar sem stala pred ogledalom, se je merila zraven mene. Segala mi je ravno do rame ...

Potem sem se odtujila za kakšnih 15 cm v višino, šola in delo sta mi pohrustala prosti čas, izplula sem iz vaške ozkoglednosti, stres iz novega okolja pa prinašala domov. Vsako soboto sem bentila nad razmetanostjo njene sobe, ki sem jo pospravljala, vsako nedeljo razvnela spor o političnih in verskih nazorih, vmes pa občasno umirila svoj kolerični ego in se samoobvladovala ter molčečno poslušala zgodbe o starih časih in sledila pripovedi na obledelih slikah.

Potem je zgodbe o starih časih nadomestil rak. Zadnja dva tedna je nebogljeno ležala na svoji postelji, nekdanja polna postava se je spremenila v živi okostnjak.

Navodila: »V čaj je potrebno dodati eno kocko sladkorja, ji po žličkah počasi vlivati tekočino v usta in na koncu dobro pokriti noge, da je ne zebe.«

Strahoma si pričakoval, da naslednjič, ko boš odprl vrata, sploh ne bo več dihala. In v soboto zvečer res ni.

Racionalnost se potem skrije v najtemnejše kotičke telesa, telo zaobjame nek čuden drget in ven privrejo solze. Sušijo se na licih in razlivajo po tipkovnici.

Ej! Eden je manj. Nekdo manjka. Zakaj je ta stol prazen?

...

Ja, sem okej. Pa tudi življenje gre naprej ...

Drama: snemanje prispevka

Danes sem zelo razpizdena, v takem blaženem stanju pa besede kar bruhajo iz mene. Zato pišem. (V šoli so vedno dejali, da takih uvodov ne smemo delati. Menda so zanič.)

Torej: vsi moji bližnji ali nebližnji človeški osebki, ki me zalezujejo tudi po spletnih blodnjakih, najbrž vedo, da sem v prostem času novinarka na televiziji. Vsi ostali ste to izvedeli sedaj. Huh, resda sicer ne najbolj meni na ustvarjalno pero pisan medij, besede (očitno) namreč najraje zavijam in pleteničim v tiskanem časopisju, mi je pa dotično televizijsko delo ljubo zaradi same tematike in zaradi enega izzivalnega elementa, na katerega sicer prvotno nimam vpliva: slike.

Danes je bilo te slike ZELO MALO. Ampak jaz nisem razpizdena bronhilda (samo) zaradi tega.
Na snemanje smo šli kakšnih pol ure zatem, kot bi sicer morali iti, ker se je ekipa še po minimajhnih koščkih sestavljala in ker se je snemanje prejšnjega prispevka malce zavleklo. Okej, no big deal. Gostu esemesiram, da zamujamo 15 min, ga - čez 5 min - celo kličem, da smo na poti. Ni odgovora. Vmes izvem, da me pričakuje že druga gostja.

(Konec uvoda, od te pike dalje se začenja dramatični zaplet.)

Ker me nekdo ni poslušal, kaj sem sicer 879234561782369-krat povedala in je bilo obenem zapisano tudi na osnovnem načrtu dela, smo seveda prispeli na NAPAČNO lokacijo. Ampak jaz sem itak geografski in lokacijski in orientacijski analfabet in sem zmotno mislila, da smo vseeno na pravi lokaciji, samo da vse skupaj gledamo z napačne strani. Pravzaprav od prave lokacije nismo bili tako zelo oddaljeni, ampak smo se vseeno odločili za še en manjši tour de Ljubljana, zato da smo zraven lahko odkrivali še fenomen prometnih zamaškov. Ob odkrivanju lepot obkrožajoče pločevine se je eden izmed virov blizu tistega zgoraj omenjenega nekdoja spomnil na lokacijo, ki sem jo JAZ prej - kot že rečeno - 879234561782369-krat ne zgolj podzavestno, ampak NAGLAS, posredovala nekdoju. Nekdo je dejal: AHA, to pa vem, kje je. In potem smo šli tja.

retorično vprašanje: A mene sploh kdo posluša?

retorični odgovor: Bab se ne posluša.

Torej, ko sem se že lahko bahala z lento neorganizirane, zelene in nepripravljene FDV-jevske novinarke, smo prispeli do vratarja, ki je poklical mojega gosta. Zelo neuspešno sicer (podobno, sem ga sama na poti do NAPAČNE lokacije sama klicarila, ampak ni bilo odgovora). Medtem sem JAZ iskala svojo drugo gostjo, ampak je potem morala ONA najti mene. V zabaviščni park razburljivega dogajanja je v tem času ravno prispela tajnica (ali nekaj temu podobnega; pravzaprav mi v vsem razburjenju ni uspelo ujeti njene funkcije), ki je dejala, da ... Da se v gostovem imenu opravičuje, ker je POZABIL, da imamo snemanje in je odšel na poslovno kosilo. POZABIL! V petih urah in po tedenskem nadlegovanju je POZABIL, da snemamo. Bilobil, anyone?

(Tole je vrh, od tega klicaja dalje se začne hiter razplet.)

Neznosna situacija. Popizdevam. S sebe brišem pljuvajoče očitke, se branim, rdim, napenjam možgance, iščem rešitev.

Jebemtisuncestokrščenihinnekrščenihpeklenščkovfakof!

Drugi gostji, ki jo najprej vikam, potem kar tikam, se opravičujem in zahvaljujem za potrpežljivost. Nekako nam uspe posneti izjavo, potem se zbrcamo v kombi in se odpeljemo na lov za drugim gostom. Na kosilo. (Pa mimogrede, pri jedi ima še pes rad mir.)

Najdemo ga. Posnamemo. Super izjava, pa en kuracpalacfakprevečkolnem nič zanimive slike.

(Presenetljiv konec.)

"Sej se kališ," mi ekipa dobrohotno nameni na koncu.

Popkorn z Motovuna

Tole kanim zapisati že vse od petka, ko sem se še kopala v svežini doživetij s filmskega hriba. Do danes se je namreč že nekaj žmohtnosti izgubilo, zato bom povzela samo globoke ureznine prijetnih vtisov, ki ostajajo po filmskem festivalu v Motovunu ...

Alzo: pričelo se je živčno in jokajoče in pretiravajoče (glej prejšnji post), do vkrcanja v Pinino devetnajstko se je razburjeno lice že nekoliko pomirilo, do prečkanja meje pa sem bila že skoraj prerojena (mimogrede, po tamkajšnjem izpraševanju vesti sodeč očitno izgledava sumljivi, khm khm). V primerjavi s preteklimi zgubljenimi pohajkovanji sva imeli tokrat le majhno orientacijsko nezgodo v Buzetu, tako da sva čez ciljno črto v Motovunu zapeljali v rekordnem času, pravočasno uspeli najti primerno počivališče za devetnajstko in kolonizirati primeren kotiček eko kampa. (*Eko kamp = fensi ime za vrtno različico kampa s čip infrastrukturo.)

Od tu naprej se je vse odvijalo s svetlobno hitrostjo. Po precej češkem klečeplazenju za akreditacijo mi je uspelo izboriti vstopnico za otvoritveno projekcijo Adama Meshuga'at (Sweet mud), precej prijetne vtise pa je že 15 minut zatem zabrisal samomorilski film Day Night Day Night. Da bi se punca vsaj razstrelila! Iz torkove bere filmov me je še najbolj vznemiril test screening Kozoletovega celovečerca Za vedno. Film je bil namreč tako zelo slovenski, da je kar bolelo. Ker se rada skrivam pod lapuhovimi listi domišljije, me je očaral Panov labirint, zavidljive ocene pa sta si na moji lestvici pridobila tudi Hallam Foe in Mio fratello e figlio unico.

Filmski maraton so prekinjale kave, tuširanja brez vode, teženja za internet, večerne bulimije brez bruhanja, žuriranja do jutra, srečanje z možmi v modrem, prenosni veceji, ideje, kako se "švercati", smeh, super družba, dva deci vina in predvsem redke urice spanja. Malce preden bi se zaradi higienskega minimuma spremenili v cigančici, sva popokali najino šotorsko prebivališče, pomahali Motovunu v slovo in odrinili proti domu.

Se vidimo naslednje leto!

Gremo gremo ...

Po štiridnevnem spogledovanju z morskimi ježki na Pagu in enodnevnim zapijanjem (s Frucom) na Dolenjskem se vrneš v prijetno vročino domačih logov in ugotoviš:

a) da se v domačem gospodinjstvu ne smeš tuširati, ker primanjkuje vode in
b) da nimaš akreditacije za naslednji skok čez mejo, ki se začne natanko čez 24 ur

Prou. Bomo pa smrdel in se švercal.

Zgodnji ponedeljek, ko se človek torej že sprijazni z dejstvi, postreže z obilnim kosilom kletvic ob plačevanju zamudnine v knjižnici, ob zaprtih vratih druge knjižnice pa z greha vrednim posladkom iz takih grdih besed, zaradi katerih bi si človek moral usta umivat s tadišečo žajfo. Sledi skoraj živčni zlom ob (ne)plačevanju vseh živil na tekočem traku, ki si jih pol ure iskal po trgovini, nato pa ugotovil, da si kartico pozabil doma!!! No, pa dejmo tale kruhek nazaj na polico, pa tale sirček tjale, pa kvasek zravn kvaska. Joj, kok sta fletna skupaj. Bolj fletna bi bla samo še v moji košari. In seveda: do odhoda je dve uri, potovalka pa prazna.

Popakirana, živčna, leteča.

Čau!

Nova kolaboracija

Klik Klik